Borut Živulović / BOBO

A pravica do te naše narave ni več samoumevna. Ne v smislu, da najlepše dele naše dežele lahko obišče vsak Slovenec, in to kadarkoli. Tudi če so ceste in obale formalno javne, je pot do njih čedalje pogosteje pogojena z vinjetami, cestninami, parkirninami in lokalnimi režimi, ki bolj kot na pravico spominjajo na vstopnino. Vprašanje, ali je narava še človekova pravica, je zato danes tudi zelo konkretno finančno vprašanje.

Jani je planinec. Zelo nezadovoljen planinec. »V zadnjih nekaj letih so postala plačljiva številna izhodišča za v gore, da o turističnih točkah sploh ne govorim. Tam, kjer so že prej računali za parkiranje, so cene postale oderuške. V Bohinju in na Bledu za parkiranje odšteješ tri ali štiri evre na uro. Za uporabo ceste na Blato plačaš 20 evrov. Če v hribih prespiš, plačaš še naslednji dan 20, čeprav si cesto uporabil dvakrat, enako kot nekdo, ki je šel notri in ven v enem dnevu. V dolini Vrat, klasičnem štartu za Severno steno Triglava, je parkiranje štiri evre na uro oziroma 25 evrov na dan. Na novo plačljiva cesta do Ravenske koče na Jezerskem stane 10 evrov. Z naslednjim letom naj bi bilo plačljivo tudi parkirišče na Vršiču, Logarska vsaj računa dostop šele po določeni uri. Najbolj pa me jezi zapornica v Mojstrani, ki je celotno zimsko sezono zaprta, čeprav ni niti milimetra snega. Od tam do Vrat je deset kilometrov, tega ni mogoče prepešačiti samo zato, da šele prideš do izhodišča! Hribovstvo, ki je vedno bilo srčika slovenske fiskulture in stik z naravo za mlado in staro, premožno in revno, je tako postalo nekaj, česar si ne more več privoščiti vsakdo.«

Koliko stane »brezplačen« sprehod

Gore in najlepši slovenski jezeri pa niso edino, kar udari po žepu že zaradi logistike. Plačljiva je tudi celotna Obala. Tam so sicer tarife najbolj razvejane. Na Fornačah stane parkiranje tri evre na uro, v garažni hiši Sonce v Portorožu dva.

V Kopru je najdražje parkiranje pred Obmorskim parkom v Žusterni, kjer bodo gostje morali odšteti 2,50 evra na uro, v parkirni hiši Belveder 1,50 evra za uro ali 20 za dan. V bližini obmorskega parka je na voljo tudi parkirišče ob Mandraču, takisto za 1,50 evra na uro. Najugodnejše je parkirišče ob Semedeli P+R, ki omogoča celodnevno parkiranje za tri evre, v ceno pa je všteta še vozovnica javnega prevoza.

Že samo vinjeta, plačljive ceste in parkirišča so vstopni strošek, ki jih tedenski budžeti številnih družin ne prenesejo. Denimo, da želijo iti na planino Blato. Samo vinjeta in cesta jih staneta 36 evrov, preden so popili prvo kavo ali kupili otrokom sladoled. Da o kosilu ali nočitvi sploh ne govorimo. Kopanje v morju stane skoraj enako. To so zneski, pri katerih bi vikend izleti samo zaradi cestnin in parkiranja nanesli okoli 150 evrov.

Po podatkih Statističnega urada gospodinjstva za šport in zabavo namenijo malo manj kot sedem odstotkov mesečne plače na teden. Pri povprečni plači to nanese okoli 24, pri minimalni pa 14 evrov. Celoten tedenski budžet je v obeh primerih nižji kot samo pot »na lepše«. Morda se ob taki trditvi komu dvigne obrv, a statistike so zgovorne.

Enotedenskih počitnic zunaj doma si leta 2023 ni moglo privoščiti 21 odstotkov slovenskih gospodinjstev. Vsako peto. Med gospodinjstvi z najnižjimi dohodki je bilo takih kar 47 odstotkov. Vsako drugo skoraj. To v praksi pomeni, da si dopusta v Sloveniji ni moglo privoščiti že dobrih 100.000 zaposlenih.

Profimedia

Varujemo naravo in vzdržujemo ceste, odgovarjajo občine

Občine drago parkiranje in plačljive ceste opravičujejo z dvema razlogoma: z visokimi stroški vzdrževanja in alternativnega prevoza ter z varovanjem narave. Bohinjska na kritike odgovarja, da Bohinj ni urbano okolje, ampak območje Triglavskega narodnega parka. »Spodbujamo ljudi, da bi namesto z avtomobilom prihajali z javnim prevozom. Narava je prioriteta in zavarovati jo moramo pred avtomobili. Nudimo avtobus za dva evra na dan, ki pelje do izhodišč za planinarjenje, in večdnevno karto za ves prevoz, vključno z ladjico po jezeru. Brezplačno je parkirišče v Bohinjski Bistrici, tam lahko pustite avto in se pripeljete z avtobusom. S sredstvi od parkirnin in ceste na Blato krijemo stroške vzdrževanja ceste in poceni prevoze. Na leto prepeljemo že med 80 in 100.000 potniki in vztrajali bomo. Malo več načrtovanja logistike bo pač potrebnega, a saj načrtujemo tudi, kadar smo turisti v tujini,« pravijo.

Ob branju komentarjev na planinskih forumih je pogled na drage parkirnine in plačljive ceste precej enoglasen – gre za grabežljivost občin, ki so odkrile poceni vir zaslužka, se strinjajo komentatorji. Tudi Sašo, še en planinec, ki ga vprašam za mnenje, ima o naravovarstveni vlogi dragega parkiranja velike pomisleke. »Če bi šlo za varovanje okolja, bi to lahko dosegli veliko elegantneje. Zmanjšali bi parkirišča ali jih zaprli in omejili vstop na določena območja. Nič od tega se ne dogaja, vse je polno, le čedalje dražje je. Nekako tako, kot se dražijo cigarete, prepovejo jih pa ne. 'Naravovarstvo' pomeni samo socialno izključevanje, tisti, ki si to lahko privoščijo, še vedno parkirajo v prvi vrsti.« Da je Bohinj natlačen z avtomobilsko pločevino, priznavajo tudi na občini. Eno manjše in oddaljenejše parkirišče so tudi že zmanjšali. Za tretjino.

Še posebej pa kritike zaradi novopostavljene zapornice v dolino Vrat bolijo županjo Kranjske Gore, Henriko Zupan. »Ljudje ne vejo, da zapornice ni postavila občina, ampak država. Mi jo samo tehnično vzdržujemo in upravljamo parkirišče v Vratih. Država pa jo je morala postaviti, ker je bila pogoj, da so dobili naravovarstveno soglasje za asfaltiranje ceste.«

Na vprašanje, zakaj je cesta pozimi zaprta, čeprav snega ni, županja odgovarja, da je tako že 30 let, le ljudje ne upoštevajo znaka. »Ljudje se ne držijo pravil, ne upoštevajo oznak in odredb. Ko je na tabli pisalo, da je parkirišče zasedeno, so pač parkirali kjerkoli, čeprav je prepovedano. Tudi zato je parkirišče kdaj prazno, tabla pa kaže polno zasedenost. Ker pač puščajo avtomobile, kjer se jim zazdi. Kar se tiče zimske zapore, je ta stvar koncesionarja, ki cesto vzdržuje, in ne občine. On nosi odgovornost, če se kaj zgodi. Ne jaz ne kak drug laik ne more ocenjevati, kdaj je varna. Cesta pelje v bližini Bistrice in je morda poledenela. Soliti pa ne smejo, ker je v območju Triglavskega narodnega parka.«

Sredstva, nabrana s parkirninami, pa komaj pokrijejo brezplačne avtobuse, ki vozijo s parkirišč do Peričnika in Aljaževega doma, med drugim. »Naberemo okoli 100.000 evrov, stroškov imamo pa 120.000. A se kljub temu trudimo zagotoviti čim več voženj in pokriti čim več ur dneva.«

Svet24

Je narava (še) pravica ali privilegij?

Slovenska ustava v 72. členu zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja. To je tisto načelo, na katero se pogosto sklicujemo, ko govorimo o »pravici do narave«. Dejstvo je, da ta postaja čedalje bolj abstraktna. Nihče ti ne more braniti hoditi po gozdu, iti v gore, zaplavati v jezeru ali morju. Ti pa lahko za to zaračuna. S tem se narava iz skupne dobrine spreminja v plačljivo izkušnjo.

In poraja vprašanje – je prav, da je narava kot hotel, v katerega vstopamo z bančno kartico, skozi recepcijo?