Marja Bizjak Ažman

Pohodniškega romana Tukaj ste sem se to poletje veselila tudi zato, ker se je obetala ljubezenska zgodba dveh na življenjskem razpotju. Pa ker rada hodim. Všeč mi je bil tudi roman Midva, ki ga je napisal isti avtor. Je scenarist in  zna pisati tako, da grem skupaj z njim, kamor pač že pelje svoje junake. Pa vedela sem, da sta založnika resnično pot izmišljenih glavnih junakov tudi sama prehodila. Všeč so mi knjige, ki me spodbudijo ne le k podčrtavanju, ampak tudi k temu, da kaj iz njih prenesem v življenje. V knjigo Tukaj ste pa se nisem takoj »zaljubila«, morda prav zaradi prevelikih pričakovanj, a sem ji dala čas. Zanimalo me je, koliko časa je hoja lahko zdravilna in kaj, če ti preteklost ne dovoli, da jo pustiš za sabo.

Glavna junakinja Marnie mi je začela lesti pod kožo na trideseti strani, kjer jo ob začetku poti avtor takole opisuje: »Zasvojil jo je užitek ob odpovedi načrtov ... za Marnie trenutno ni bilo bolj blagodejnih besed od žal mi je, ne bom mogla priti. Počutila se je, kot da ji ni treba na izpit, na katerem bi zagotovo padla …«  Pride tako v življenju, ko človek ni v dobri koži in se raje skrije ali pa se odloči za nenadejano pustolovščino, ki mu utegne življenje postaviti na glavo, če si le dovoli, kot si je Marnie sredi tridesetih, ko se je nekega dne na prigovarjanje prijateljice vendarle priključila skupini hodcev, katere skriti namen je bil tudi parčkanje. Marnie je bila brez otrok, svobodna. Imela je čas. Za njo je bila ločitev in v tistih letih je bila, ko ljudje ne nehajo spraševati, kdaj bodo pa otroci … Lahko bi žurala vsako noč, si dala duška. Lahko bi, pa ni …

Bukla

Avtor se je dobro vživel v ženske v teh letih, takole je odgovoril v imenu Marnie: »… tudi v tem je neka tiranija, da mora biti življenje polno, kot da je tvoje življenje luknja, ki jo je treba kar naprej zapolnjevati, vedro, ki pušča, pa ne samo zapolnjeno, pač pa vidno izpolnjeno …« Ko junakinja razmišlja o tem, smo že čez polovico knjige, junaka, za katera sprva ni bilo načrtovano, da se zagledata, pa si potiho postajata všeč. Bradati profesor geografije, ki ga je žena zapustila, ker ni mogel postati oče v času, ki si ga je zamislila, je ob Marnie dobil priložnost, da je začel celiti svojo rano. Nehote mu je kilometer za kilometrom lezla pod kožo, ko sta se na robu moči spoprijemala vsak s svojimi strahovi, sencami, starimi prepričanji. Razgibana pokrajina ob nestanovitnem vremenu je bila vseskozi prispodoba za medčloveške odnose. Sonca skorajda ni bilo. V zadnji tretjini knjige o »slabem vremenu«, ki je spremljalo njegovo propadlo zvezo, Michael nekje na poti zaupa Marnie: »Če se nisva pričkala, nisva govorila, če pa sva govorila, sva govorila s tistim čudnim, uradnim glasom, glasom sostanovalca, a misliš, da bo dež, nabaviti morava mleko. Tako se res ne da živeti, a ne?«

In tako sta hodila slabemu vremenu navkljub. Bralec pa z njima. Zbliževanje je potekalo zelo počasi, ampak hkrati je prav to tisto, kar je držalo mojo napetost, da sem hodila z njima naprej. Bosta ali ne bosta? Ne le prehodila skupno pot, ampak se telesno zbližala, odvrgla bremena, staro življenje, spomine in si začela ustvarjati skupne. Bo dovolj teh nekaj dni od zahodne do vzhodne obale, ki se jo je pred 50 leti odločil zabeležiti angleški naravopisec Alfred Wainwright? Sem bila kar jezna na Michaela, ker se je tako obotavljal, mencal, zapravil priložnosti, ko je obujal staro zvezo. Bo že imel »jajca« in tvegal ali … ostal sam, se smilil sam sebi in poveličeval nekaj, kar je že davno utonilo, življenje bo šlo pa mimo? Do kod je smiselno, da se človek muči? Je dobro, da je pot vedno dokončana? Zakaj toliko ožuljenih prstov? To se sprašuje tudi Marnie v knjigi: »Nihče ne bo vedel, če zdajle odneha. Vsem dol visi, ali bo res namočil prste v Severno morje in odvrgel svoj prodnik na obalo. Ne bo se mu odvalil kamen od srca. Nobenega epiloga ne bo dočakal, ne bo imel občutka, da se je česa osvobodil ali da se je spremenil. Edina lačna motivacija je bil kvečjemu občutek, da je nekaj speljal do konca, da lahko reče, da mu je uspelo, čeprav niti ni točno vedel, komu, razen Cleo lahko to sploh pove.«

Na koncu knjige je precej pohval. Tudi na naslovnici, da gre za najbolj romantično angleško pohodno zgodbo. Taka hvala je morda dobra za hipni nakup, a če je hvale preveč, je lahko moteče. Ni treba biti za vsako ceno, tudi če pišeš o knjigah, samo obziren, ker je, kot piše tudi ta slikoviti cenjeni avtor, »obzirnost neobzirna«. Lahko doseže nasprotni učinek.

Všeč so mi bile nekatere avtorjeve prispodobe: »Zasebna intima knjige pa je bila kot hrupno pregrinjalo, v katero se je lahko ovila, se z njim pokrila,« dovtipi kot »ko nekomu rečeš, da ti je darilo všeč, vendar boš vseeno vzel račun«. Ali pa nekaj strani pred koncem, ko se končno zgodi pričakovano: »Ti si kot, kaj pa vem … razgled … samo gledal in gledal bi te.«

Objavljeno v reviji Jana,  št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana