Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Iz knjige Tanje Žagar Zaljubljena v življenje:

V teh besedah je bila lahkotnost, ki jo je znala izreči samo ona. Slišala sem jo ob nedeljah, ko me je prišla gledat v studio oddaje Zvezde plešejo. Sedela je tam, mirna in zbrana. Potem mi je rekla, da bi lahko ostala še tri ure – pa je ne bi nič bolelo. A slišala sem jo tudi takrat, ko jo je bolelo. Ko jo je zelo bolelo.

Proti koncu njenega življenja sva se s skupnimi močmi trudili pri stvareh, ki bi morale biti samoumevne. Pri previjanju, pri obračanju, pri drobnih premikih, ki so postali veliki. Njeno telo je bilo takrat že lahko kot peresce, a hkrati neizmerno težko. Težko od bolečine, ki ji ni pustila, da bi sodelovala. Ni se mogla opreti ne na roke ne na noge. Ni se mogla sama obrniti. Čeprav je vse življenje nosila druge, zdaj ni mogla več pomagati niti sebi.

Domači

Ko življenje napiše čudeže: Tanja Žagar razkriva svojo zgodbo

Najino previjanje je trajalo skoraj uro. Na koncu sva bili obe izčrpani – jaz premočena od napora, ona utrujena od bolečine. Bila sem obupana, ker nisem vedela, kako naj ji še pomagam. Jokala mi je duša. Jokalo mi je srce. Jokalo mi je celo telo. A ko sva se spogledali, sva se kljub njenim bolečinam in moji strti duši še vedno po žagarsko nasmejali. To sva imeli v sebi. Ta štoserski, žagarski smeh! Vsakokrat, ko mi je z nasmehom na obrazu rekla: »Ljubica moja zlata, ti si moje najmočnejše zdravilo!« sem jo slišala.

Danes te njene besede tudi čutim. Vem, kaj pomeni zdravilo, ki ga ne pogoltneš, ne spiješ, ne namažeš, pa vseeno zdravi. Zdravilo, ki v resnici sploh ni zdravilo, vendar je hkrati lahko močnejše od vsega drugega. V zadnjih letih sem ga sama potrebovala bolj kot kemoterapijo, bolj kot vse tablete, injekcije in protokole zdravljenja. Moje najmočnejše zdravilo sta bila moja otroka. Kadar sem ju pogledala, sem si vedno znova govorila: Tanja, nisi bolna. Bolna je samo tvoja dojka, in to boš pozdravila.

Poleg čudovitega zdravnika, doktorja Domna Ribnikarja z Onkološkega inštituta, za katerega preprosto ne najdem dovolj toplih besed zahvale, sem imela doma še dva »zdra-vilca«. Zame sta skrbela še dva malčka, vsak po svoje predan in ljubeč. Naša mala zdravnica mi je skoraj vsak dan »vzela kri« in poslušala dihanje, kot da gre za najpomembnejši pregled na svetu. Mladi zdravnik me je redno spraševal, ali sem dobro in ali že lahko brcam žogo z njim. Ker nogometa, kljub svojemu navdušenju nad njim, zaradi ran na prstih nog, ki so stranski učinek kemoterapij, še vedno ne morem igrati, sem vmes postala skoraj profesionalna rokometašica.

pr

Karlo je vratar. Zato on – hop! – skoči na kavč, jaz pa za kuhinjski pult. Od tam mu mečem žogico tako resno, kot da gre za finale svetovnega prvenstva. On se meče po kavču in z vso predanostjo brani gol. Veselim se dneva, ko bom spet lahko obula superge in se izza kuhinjskega pulta prestavila na zelenico. Kako se bom pognala za nogometno žogo! Ta dan še ni tu, a verjamem, da je blizu. Dokler rane na nogah ne izginejo, bom še naprej hodila naokrog v »papučah« in nogavicah.

Lahko si mislite, kako pozimi s tem poletnim trendom izzivam nemalo čudnih pogledov pri tistih, ki ne poznajo filozofije, kaj pa, če … Priznam – tudi sama bi se verjetno ustavila in pogledala žensko, ki v mrazu hodi okrog v natikačih. Ampak drugače včasih ne gre, ker zaradi bolečin zelo težko obujem kaj drugega.

Tudi na nastopih me že dolgo spremlja ta moja »neprimerna« obutev – kot opomnik, da se življenje včasih ne ravna po pravilih, ampak po tem, kar v danem trenutku zmoreš.

Glas srca: večer s Tanjo Žagar, 18. junij v Festivalni dvorani. Na posebnem druženju ob izidu knjige Zaljubljena v življenje bo Tanja prvič spregovorila o svojih najbolj osebnih plateh. V intimnem vzdušju bo zapela nekaj pesmi in si vzela čas za vas – za objem, klepet in posvetilo v knjigi.

revija Jana