Shutterstock

Spolno nasilje ni izkušnja, ki bi jo lahko preprosto odložili v omaro, tesno zaprli vrata in se pretvarjali, da se ni nič zgodilo. »Spomin nanjo se lahko nepričakovano prebudi in takrat postane odločilno, kdo stoji ob tebi,« pravi ena izmed štirih žrtev spolnega nasilja, ki so za Jano anonimno spregovorile o svojih travmah in odzivih, ki so jih v partnerskih odnosih najbolj prizadeli. A ljubezen je obliž za še tako globoke rane. Zakonska in družinska terapevtka prof. dr. Tanja Repič Slavič pojasnjuje, kako nerazumevanje poglablja travmo in kako pomembno vlogo imajo partnerji pri vzpostavljanju notranjega miru. Pomembno branje za vse, ki želite pomagati svojim zlomljenim dušam.

Zgodbe

Fante še vedno učijo, da dekleta rečejo NE, mislijo pa JA

»Zakaj pogrevaš preteklost?«

Ano sta v odraščajočih letih spolno zlorabljala dva moška. Spomine je sprva potlačila, s preteklostjo pa se je začela ukvarjati šele, ko se je v njej prebudila travma. »Navzven delujem vedra, ampak v sebi prenašam ogromno teme. Ne čutim stabilnosti, že čisto drobna situacija me lahko vrže iz ravnovesja in takrat je zelo hudo. Razum ni dovolj, da bi si pomagala,« pripoveduje 40-letnica in razloži, da ima največ težav v spolnosti. S partnerjem imata sicer redne spolne odnose, pravi, da se ob njem počuti sproščeno, a da se lahko v njej hitro sproži odpor.

»Kadar začutim, da je preveč ali da se od mene nekaj pričakuje, to zaznam kot pritisk, telo pa se odzove podobno kot ob zlorabi. Počutim se kot v krču, ob tem se borim, da ne bi začela kričati in brcati. Solze mi polnijo oči, a jih spustim na plan šele, ko mož zaspi,« iskreno pove Ana, ki partnerja ne želi obremenjevati s stisko, saj je v preteklih letih spoznala, da ji preprosto ni kos. »To je zanj preveč. Saj skuša razumeti, a je daleč od tega. Zame je boleče že to, da se sprašuje, zakaj mi preteklost še vedno povzroča težave. Pa zakaj ne govorim o podrobnostih, če sem to res doživela. Zakaj imam včasih divje spolne fantazije, drugič pa ne prenesem običajnega dotika. Zakaj, zakaj, zakaj?! Zato, ker sem poškodovana. Za zmeraj.«

Shutterstock

»Ali rada obujaš posilstvo?«

Sonja je kot mlada ženska preživela dva spolna napada. Kadar se počuti varno, lahko kljub preteklosti spusti na plan svojo strastno naravo. Zaradi tega se je nekdanji partner nanjo obračal z dvomi, ki so ju nazadnje razdvojili. »Najbolj me je prizadelo vprašanje, kako lahko uživam v grobem spolnem odnosu, če pa sem bila posiljena. »Ali rada obujaš posilstvo?« me je zbodel in z ozkoglednostjo povsem razblinil moje zaupanje. Takšno vprašanje je grozljivo in globoko nerazumevajoče,« pove 36-letnica in nadaljuje, da v njenih očeh posilstvo nima nobene povezave s spolnim odnosom, četudi strastnim, v katerem sodeluješ prostovoljno.

Osebna rast

Moja zgodba: Spolne zlorabe v družinah alkoholikov

»Pri posilstvu prosiš Boga, da boš iz tega prišla živa, da boš ohranila razum. Nobene kontrole nimaš nad tem, kar se ti dogaja. Pri prostovoljnem spolnem odnosu pa je ravno obratno: imaš nadzor, izbiro, meje. Odločaš se sama. Počutiš se varno ob človeku, ki mu zaupaš, in nekaj dovoliš – zato, ker želiš, ne zato, ker moraš,« razloži Sonja, ki bi si od partnerja želela razumevanje, da posilstvo ni spolnost, temveč nasilje. »V takšnih trenutkih bi potrebovala predvsem občutek varnosti, tišino brez obsojanja in zavedanje, da mi ni treba ničesar pojasnjevati ali opravičevati.«

Shutterstock

»Zakaj je to še vedno pomembno?«

Nataša se je s spolno zlorabo prvič srečala zelo zgodaj v otroštvu, v najstniških letih pa je doživela še grozljiv spolni napad. Prizna, da težko ubesedi misli, njeni spomini sestavljajo pretresljive slike. »Te izkušnje so me tako globoko zaznamovale, da ne zaupam nobenemu moškemu več. V meni je ostal močan občutek nevarnosti, ki ga ne znam preseči. To pomeni, da ne zmorem spolnega odnosa z moškim, pa četudi me privlači,« je iskreno dekle v zgodnjih dvajsetih, ki je pozneje uteho našlo v razmerju z žensko.

»To je bil zame varen odnos. Dlje sva bili skupaj in nikoli nisem doživela nerazumevanja. O težkih temah sva se pogovarjali toliko, kolikor sem zmogla. Če se nisem počutila dobro, mi ni bilo treba ničesar razlagati ali opravičevati,« pove in omeni, da v družini glede travmatične izkušnje ni bilo razumevanja, a jim tega ni zamerila. »Stara mama mi je nekoč rekla, da si niti predstavljati ne morem, kako so ženske posiljevali med vojno, in da sama kljub grdim izkušnjam ne čuti posledic. Ni si znala razložiti, zakaj name vse to tako vpliva. Tudi brat me je kdaj vprašal, zakaj je še vedno pomembno nekaj, kar se je zgodilo pred toliko leti. To ni prijetno slišati, a sem razumela, da mi želijo dobro in da bi radi, da grem naprej. Žal tega preprosto ne zmorem.«

Profimedia

»Ti si pa že zgodaj dobila izkušnje!«

Isabela je ženska v zrelih letih. V otroštvu je bila dolga leta žrtev pedofila, s posledicami pa se ukvarja še danes. V življenju je imela dva partnerja, preteklost je delila le z drugim. »Ampak mi je žal, saj me ni razumel. Prišlo je tako daleč, da ne prenesem več dotikov. Pa ne le od partnerja, tudi terapevtske masaže denimo ne bi prenesla,« pove sogovornica, ki zagovarja iskrenost v razmerju, a poudarja, da se po izpovedi pokaže, kakšen je človek, s katerim živiš.

Slovenija

Narcistični starš Nadio psihološko zlorabljal 18 let

»Redki so moški, ki zmorejo stati ob strani. Moj partner se je sprva dobro odzval, pozneje pa so sledile obtožbe, da sem sama kriva, bolele so tudi pripombe, da sem že zgodaj dobila izkušnje … Znal je biti zelo nesramen, v meni pa je rasel občutek, da sem 'pokvarjena roba'. Nekateri moški zelo spremenijo pogled na žensko, ko izvejo za spolno nasilje, in takrat uvidiš, da je bil ob tebi pravzaprav tujec,« je svoje izkušnje delila predana babica, ki pravi, da sedaj živi za otroke in vnukinjo, moškega pa ne namerava več spustiti v svoj svet.

»Pa ne le, ker je težko znova zaupati, ampak ker preprosto ne zmorem več spolnosti. Ne vem, kaj se takrat zgodi v meni … vračajo se slike, grozno je. Se pa nočem nikomur smiliti, rada bi le razumevanje. Žal tega v partnerskih odnosih pogosto ni, s pomanjkanjem sočutja se srečujejo številne zlorabljene ženske. In potem se vprašaš, ali je to človek, s katerim si želiš preživeti življenje. Biti sam pomeni predvsem, da si se začel imeti rad.«

Tomo Strle, CITRUS

Nerazumevanje odpira stare rane

Ženske z izkušnjo spolnega nasilja bi ob sebi potrebovale potrpežljivega in empatičnega partnerja, a stvarnost je pogosto drugačna. Zakonska in družinska terapevtka prof. dr. Tanja Repič Slavič poudarja, da nerazumevanje odpira stare rane, zlorabljena oseba pa ob tem dobi občutek, da je preobčutljiva in da je z njo nekaj narobe.

»S tem se poveča in poglobi sram, ki ga je že tako preveč. Žrtev se pogosto počuti krivo, kot da je vedno nekaj ali nekomu dolžna. Težko postavi mejo in reče ne, nikoli se ne čuti dovolj dobra, lepa, primerna ali vredna. Ko neprijetne besede izreče človek, od katerega bi ženska pričakovala sočutje, to z vidika travme pomeni zanikanje ali zmanjševanje pomena njene izkušnje.

Zgodbe

Pretresljive izpovedi: v jogijski šoli postale seksualne sužnje

Vprašanje 'Zakaj ne moreš preboleti?' denimo zlorabljeni osebi sporoča, da je njen odziv pretiran, da so njeni občutki neupravičeni, da je preobčutljiva in da je problem v njej, ne v zlorabi. Vsako vprašanje, ki se začne z zakaj, prebudi krivdo: 'Zakaj nisi zbežala, zakaj nisi prej povedala, zakaj si še vedno hodila tja, čeprav si vedela, da te bo spet zlorabil?'«

Ob takšnih vprašanjih se žrtev znova počuti preslišano, utišano in potisnjeno v brezizhoden položaj. »To se kaže, kot da se v telesu in psihi ponovi isti vzorec, ista dinamika zlorabe: 'Spet nisem vredna. Utihniti moram. Ni prostora zame.' Ne gre torej le za čustveno bolečino, temveč tudi za sprožitev travmatskega odziva – za ponovno travmatizacijo.«

Shutterstock

Blokada in umik od partnerja

Partnerjevi nesočutni odzivi seveda močno vplivajo na razmerje. Terapevtka in avtorica knjige Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje pojasnjuje, da se začne zlorabljena oseba zapirati in odmikati. »Navzven morda deluje, kot da je vse v redu, v resnici pa trpi. V sebi se pogreza v bolečino in osamljenost, ker nima občutka, da bi bila slišana in sprejeta takšna, kot je. To seveda zmanjšuje povezanost, vpliva na odnos na vseh ravneh, ne nazadnje tudi na spolnost. Marsikatera žrtev namreč izjave, kot je 'Zakaj to še pogrevaš?', doživi kot pritisk, naj izklopi in ignorira to, kar ji telo sporoča in kar čuti v sebi – kot da ti odzivi niso pravilni ali dovoljeni.«

Repič Slavičeva poudarja, da takšna sporočila delujejo kot prestopanje osebnih mej in krepijo odpor do bližine. To žrtvi ne pomaga »iti naprej«, ampak jo potiska nazaj v tišino, sram in osamljenost.

Odnosi

Ljubezen brez dotika: kam vodi razmerje brez spolnosti?

Lažje je tebi, ne meni

Terapevtka opaža, da je težava pogosto v tem, da tisti, ki od žrtve pričakuje, da bo prebolela, tega ne pričakuje zaradi nje, temveč zato, ker sam ne zmore zdržati ob stiski, ki se prebuja v njem. Namesto da bi se posvetil svojim občutkom nemoči, strahu ali nelagodja, jo priganja, naj gre naprej – da bi bilo njemu lažje.

»A s tem pride le do še večje stiske, izgube zaupanja in povezanosti. Posledice se prej ali slej pokažejo na različnih ravneh: v neizgovorjenih in potlačenih čustvih, psihosomatskih težavah, duševnih stiskah, nefunkcionalnih odzivih ter tudi v motnjah v spolnosti.«

Profimedia

Kako razumeti, pomagati? 

Vsem, ki želijo biti zlorabljenim partnerjem v oporo, Repič Slavičeva svetuje, naj se izognejo pritiskom, časovnim omejitvam in siljenju v dotike, zlasti ko telo zaradi pomanjkanja varnosti čuti odpor. »Pomembno je razumeti, da ne gre za odpor do njega kot osebe in ne za zavračanje njega (razen če je sam nasilen), temveč za zavračanje stiske, ki se ob določenih situacijah prebudi in spomni na izkušnjo zlorabe. Če partner zmore slišati in sprejeti, da je lahko sprožilec teh občutkov, ne pa njihov vzrok, se bo vzdušje v odnosu zelo sprostilo, pa tudi povezanost se bo lahko ohranila,« razloži terapevtka, ki opaža, da pride v nasprotnem primeru do prekinitve stika in oddaljevanja.

»Marsikatera ženska na terapiji pove, da je bil partner užaljen, da se je umaknil in se nehal pogovarjati z njo, ker mu je v spolnosti rekla ne. Drug pogost odziv pa je, da je raje 'stisnila zobe', zamrznila, med spolnim odnosom v mislih odplavala drugam in tako opravila svojo dolžnost, čeprav se je po spolnosti počutila umazano, krivo in je jokala še dolgo v noč, ko je on že spal. Če bi moški vedeli, kako malo je potrebno, da ženski pridejo naproti, bi bilo marsikaj drugače. A pogosto se zgodi, da se v odnosu srečata dve čustveno ranjeni osebi, ki nezavedno ponavljata domače vzorce zavrženosti, zapuščenosti in izdajstva iz svoje preteklosti.«

»Slišim te. Verjamem ti.« 

Včasih partnerji nehote poglabljajo stiske, zato je toliko pomembneje, da so odprti za tovrstne terapevtske nasvete. Kot poudarja Repič Slavičeva, je namreč lahko razplet povsem drugačen, če žrtev dobi prostor, da brez obsojanja pove, kar čuti.

»Ko sliši, da ji partner verjame, pa četudi ne razume povsem, kaj se z njo dogaja. Ko ji reče: 'Verjamem ti. Karkoli je, vse mi lahko poveš. Tvoji občutki imajo smisel. Tukaj sem s teboj. Rad te imam. Nisi kriva. Želim ti stati ob strani in ne želim pritiskati nate.' Takšen odziv pomeni začetek celjenja ran in možnost, da gre zlorabljena oseba naprej, ker je končno doživela novo, varno izkušnjo, ne pa utrjevanja starih občutkov ter vzorcev, povezanih s travmo. V takšnem primeru je partnerski odnos zelo zdravilen, saj je bližina varna, meje pa so spoštovane,« pojasnjuje terapevtka in dodaja, da ni nič narobe, če partner kdaj ne ve, kaj bi rekel. »Lahko je preprosto tiho in ji z dejanji pokaže, da je ob njej in da jo ima rad. Prej ali slej bodo tudi besede prišle.«

Shutterstock

»Ni me treba popraviti, le rad me imej!« 

Terapevtka partnerjem polaga na srce, da ni njihova naloga, da partnerico »popravijo« ali pospešijo njeno okrevanje. »Njihova najpomembnejša vloga je, da postanejo vir varnosti. To zahteva razumevanje travme, potrpežljivost in pripravljenost učiti se – tudi iz lastne nemoči. In tako kot ima žrtev pravico do svojih občutkov, ima to pravico tudi njen partner. Če bo iskren do sebe, bo zagotovo doživljal vse od zmedenosti, ko ne bo več vedel, kaj je prav storiti in kaj ne, do žalosti, frustracije, morda celo jeze in strahu. Prav je, da se s spoštljivo držo o vsem tem pogovorita. In če je bolečine preveč, če se znova in znova ranita, naj si dovolita poiskati strokovno pomoč. Oba si zaslužita možnost, da zrasteta iz te travme.  Verjamem namreč, da ni naključje, da sta se prav onadva srečala. Kaj pa bo nastalo iz tega odnosa, je odvisno od vsakega posebej –in od obeh skupaj,« zaključi Tanja Repič in s tem simbolično položi mehak obliž na številne ranjene odnose. Uspelo vam bo, le prisluhnite drug drugemu. 

revija Jana