Pexels

"Mož je zaposlen na visokem položaju, veliko potuje in zelo dobro zasluži, zato sem po sinovem rojstvu lahko ostala doma. Že od začetka sva veliko sama, izjemno sva navezana, veliko se mu posvečam. Skušam upoštevati njegove želje in ga ne silim v stvari, ki mu niso všeč. Ogromno časa preživljava skupaj, skupaj gledava televizijo in program komentira kot odrasel, zvečer gre pozno spat, zjutraj zaradi tega dlje spi.

Moji mami to že ves čas ni bilo všeč, prepričevala me je, da bi bilo bolje, če bi šel v vrtec. Popustila sem, v vrtec se je vključil pri štirih letih. Nisem želela porušiti njegovega ritma, zato sem ga vozila v vrtec pozneje, s tem vzgojiteljice sicer niso bile najbolj zadovoljne, a so se počasi sprijaznile. Tam ni bil zadovoljen, zato sem ga hotela vzeti ven, a me je mama spet prepričala, da to ne bi bilo pametno, da potrebuje družbo.

Letos je prvošolček. Dobri družinski prijatelji so nama bili pripravljeni na začetku septembra odstopiti svoje stanovanje na morju, kjer smo nekajkrat že bili in nam je bilo zelo všeč. Oni imajo tri šoloobvezne otroke in bodo tam le za vikende. Želela sem izkoristiti zadnje dni poletja in ga otroku še malo podaljšati.

Glede na to, da vstopa v šolski sistem, ki se bo vlekel leta in leta, se mi ni zdelo, da je tako zelo pomembno, da začne točno prvega. Sinu je prišlo prav, ni mu preveč do šole. V razred je prišel po nekaj dneh, pa me je učiteljica že takoj razjezila, skoraj me je okregala, kaj mislim, ko sem ji povedala za razlog. Trapasto se mi zdi, kaj pa je v treh dneh zamudil? Kaj pa tisti, ki so bolni, ali njim tudi tako težijo? Zanima me še vaše mnenje."

Sofija

Z mojim mnenjem ne boste zadovoljni, o tem sem skoraj prepričana. Morda bi spregovorili besedo ali dve z omenjenimi družinskimi prijatelji, ki so poskrbeli, da so njihovi trije otroci pravočasno začeli pouk. Prosim, začnite jemati šolo resneje, kot njihovi otroci je tudi vaš šoloobvezen.

Ni videti, da bi zaupali v šolski sistem

Svoje prepričanje ste hote ali pa morda tudi nehote prenesli na malega. Vrtca ni rad obiskoval, tudi do šole mu ni. Mislim, da na to vpliva tudi vaš odnos do nje in rutine, ki je njena spremljevalka. Že vrtca niste jemali povsem resno in ta odnos se ob vstopu v šolo ni prav nič spremenil. Otroku seveda povsem ustreza, kadar je vse po njegovem, kar pa ne v vrtcu in ne v šoli ni mogoče.

Z zamujanjem v vrtec in šolo niste želeli spreminjati njegovega ritma, a ste mu ga dejansko rušili

Vem, da ste mu želeli dobro, a je otrok premajhen, da bi vedel, da zanj ni dobro bedeti dolgo v noč. Vi ste tisti, ki skrbite za njegovo dobrobit. Ni čudno, da so vzgojiteljice negodovale ob poznem prihodu. Bistveno bolj bi se zanj obnesel vrtčevski ritem, laže bi se socializiral, več bi odnesel od skupine. Pa morda bi takrat človek malce nejevoljno še zamižal na eno oko, zdaj pa se ob všolanju ta neprimerni ritem ponavlja in mu dela veliko škodo.

Bolni otroci ne morejo v šolo, vaš sin pa noče, kar je bistvena razlika

Ker je začel šolsko leto pozneje kot drugi, ste ga že zaradi tega izpostavili. Vaša situacija ni bila niti približno podobna bolezni. Če bi bil bolan, bi bilo to opravičljivo, saj je zdravje na prvem mestu. Na srečo je zdrav in zrel za šolo, kar seveda prinaša določene omejitve. Ne le pri njem, tudi pri vas. Čutim, da ga težko izpuščate iz rok, doslej ste bili najpomembnejši v njegovem življenju, zdaj pa se polagoma vključujejo drugi in počasi prevzemajo pomembno mesto v njegovem življenju.

Prikrajšali ste ga za nepozaben spomin slovesnega sprejema v prvi razred

Ni bil prisoten pri programu, ki so ga pripravili ob sprejemu, ni se udeležil slastne malice, ki jo šole z ljubeznijo in pozorno pripravijo, nimate prve šolske fotografije, ko novopečeni prvčki sijočih oči in prepolni ponosa mahajo staršem, odeti v novo rumeno šolsko rutko. Tudi sebe ste prikrajšali za to doživetje in za ganjenost, ki tako pogosto malce zasolzi oko.

Prvih nekaj dni šole je izjemnega pomena

Poudarek je na vživljanju v novo izkušnjo, na spoznavanju novih prostorov, šolskega dnevnega reda, navezovanju prvih stikov z razredničarko in drugo učiteljico pri pouku, začetni komunikaciji med vrstniki v šolskih klopeh, pa še na marsičem, kar otroci potrebujejo, da se začnejo počutiti dobrodošle, sprejete in varne. In radovedne!

Nekaj so želje, drugo pa potrebe

Zagledani ste v svoj prav, a ne sebi in ne otroku s tem ne delate usluge. Vem, da se vam bo to slišalo prehudo, ampak v vašem primeru gre za neke vrste zlorabo. Seveda ne za spolno ali fizično, na kar navadno pomislimo ob tej besedi, temveč za zanemarjanje starševskih dolžnosti. Ugovarjali mi boste, češ da za sina naredite vse – prav to je narobe. Bojim se, da ste slepo sledili njegovim (in tudi svojim) željam in niste upoštevate njegovih razvojnih potreb. A ni še prepozno, še je čas, da se zamislite in spremenite svoj vzgojni pristop. Srečno!

  Eva