revija Jana

Je morda zbolel, me je zaskrbelo. Babica je bleknila, da ima nedvomno nekaj za bregom, ampak sam najbrž ni nič kriv, gotovo so ga v to prisilili. V kaj, sem se nasršila. Ve morda kaj, kar je bilo meni zamolčano?

»Zdi se mi, da bomo dobili gosta,« je končno izdavila. Pri nas so kar naprej gostje, sem odvrnila, pa se zato razpoloženje cenjenega soproga prav nič ne spremeni. Enako sitnari kot zmeraj. Se pravi, da prihaja kdo, ki mi ni posebej pri srcu, sem sklepala. In se zakadila v babico, ki je očitno vedela, kaj se pripravlja. »Mislim, da je omenjal nekakšnega ministra,« se je izvijala. Aha, cenjeni jo je poslal po kostanj v ogenj. Vrag vedi, kaj ji je obljubil, da mi je namignila, da prihaja vase zaljubljeni fičfirič z drugega konca sveta, ki je bil nekoč celo minister in vrag vedi kaj še vse, zdaj je pa lobist. Karkoli že to pomeni.

»Marš,« sem rekla. Nisem se mogel izogniti, se je opravičeval cenjeni soprog. Kako da ne, sem bruhala ogenj. Saj lahko gre v hotel! Ampak on bi rad pristne stike z našo družino, veliko bi rad izvedel o navadah in naših skupnih znancih, ki smo jih nekoč imeli in potem z njimi izgubili stike. Saj ga lahko hodiva obiskovat v hotel, sem še zmeraj upala, da se bom bivšega ministra znebila. Povabil sem ga in konec, je zajavkal cenjeni. In obljubil, da bo naredil krompirjevo solato.  A trikrat na dan?

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: darovi jeseni in dragih ljudi

V resnici gospoda ministra ne maram kar brez razloga. Nekoč davno me je v neki drugi državi pogledal skozi priprte veke in pogled je govoril: »A si ni mogel moj prijatelj dobiti nič boljšega?« Sam je imel zelo visoke kriterije, naokoli se je namreč kazal samo z igralkami, pevkami in manekenkami. Slovel je kot lomilec src, vsakič se je prikazal z novim modelom napol slečene zaročenke. Zelo rad je prihajal k nam na obisk, ko pa je enkrat on povabil, je dobil vabilo samo cenjeni soprog, jaz pa ne. To bo poslovna večerja, se je izgovarjal najdražji, je pa bilo takoj jasno, da gospod minister pri nas nima več kaj iskati. In tako je bilo kakšnih sedemnajst let. Zdaj torej prihaja. Šit.

V resnici se ni kaj prida postaral, le brke je imel nekoliko bolj srebrne in še bolj se je napihoval kot nekoč. Seveda mi je poljubil roko, jaz pa nisem razsipavala z odvečno prijaznostjo. Ko so minili tisti trije dogovorjeni dnevi, ko naj bi se spakiral, pa se je začelo. Začel mi je gledati globoko v oči, me božati po roki in me loviti po hodnikih, kjer me je nameraval poljubiti tako, po francosko. Seveda mi je bilo jasno, kaj bi rad – ostal še nekaj dni. Če bo meni seveda primerno zmešal glavo. Cenjeni ni opazil, kaj se dogaja. Kaj naj mu rečem? Da me lomilec manekenskih src osvaja, naj ga torej nažene?

Politika

Potovanja odstrejo resnico – o svetu in o nas samih

Po buči ga bom lopnila, sem si rekla naglas, odprla ropotarnico z vedri, metlami in stepalniki ter iskala primerno orožje. Ne boš ga, ne spodobi se, kar meni ga prepusti, je rekla babica. In se je začela stiskati k njemu, mu brati z dlani, kjer je našla veliko dolgonogih blondink, in se mu ponujati za družbo – midva  s cenjenim soprogom morava v službo, ampak ona ima časa na pretek. Za Postojnsko jamo pa za Bled, recimo. Lahko bi si naredila piknik. A ni malce premrzlo, je zagodrnjal minister in jadrno pospravil kovčke.  Cenjeni soprog si je oddahnil, ko se je pred vrati pojavil taksi, ampak potem je takoj vprašal, ali se je babici zmešalo. Niti ne, samo na humanitarni misiji je, sem rekla. Varuje namreč dostojanstvo nekdanjega ministra, ki bi lahko končal z držalom za metlo med rebri. Saj ni nujno, da vse razumem, me je vprašujoče pogledal cenjeni soprog. Res ne, sem rekla. Zdaj grem pa babici kupit nov dežnik za štiri osebe, ker je prejšnjega zlomila v samoobrambi, žal še zmeraj ne vem, pred kom se je branila.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.