revija Jana

 Takšen dan je bil junija in začelo se je že zjutraj.

 »Ti prekleta kokoš, sem ti rekla, da mi ne pošiljaj telegrama v službo, zdaj vsi vedo, da imam rojstni dan, čestitajo mi in hočejo, da jih peljem na kosilo! Za povrh želijo vedeti, koliko sem stara. Krava! Za rojstni dan dobiš od mene šopek kopriv,« se je po telefonu drlo name neko bitje in odložilo, še preden sem utegnila vprašati, kdo sploh je.

 Ker sem imela zabeleženo številko, sem čez čas klicala nazaj. »Kdo je?« se je zadrla. »Kokoš,« sem rekla vljudno. Nobene kokoši ne poznam, je bevsknila. »No, potem pa krava,« sem bila še naprej prijazna. Nakar je začela godrnjati, da ne razume.

 »Malo prej ste me klicali,« se mi je cedil med iz kotičkov ust. »Brskam in brskam po spominu, ali imam med sorodnicami in prijateljicami kaj tako furjastega, kot ste vi, pa se ne morem spomniti. Nobena ni rojena trinajstega junija. In zares nisem nikomur poslala telegrama. Torej?!«

 Zares sem kokoš, saj sem pričakovala nekaj zadrege in čisto majčkeno opravičilo, ker me je pomotoma ozmerjala. Namesto tega me je poslala v rit in skoraj gotovo začela takoj iskati pravo številko dame, ki jo je prvotno nameravala opljuvati.

 Kakšen dan! Zjutraj so na televiziji blebetali, da je trinajsti astrološko blazno ugoden dan in da je vrhunska sreča, če se rodiš na petek, trinajstega; slava in druge pripadajoče reči so ti zagotovljene! Ko sem prišla v službo, mi je najprej crknil računalnik (računalničar je ravno tisti dan začel dopust), kmalu potem pa je eksplodirala neonska luč in se v koščkih razletela na spodaj stoječe. »Domov grem, pišite mi dopust,« se je zgrozila tajnica, ki ji je na poti v službo odpadlo eno kolo z menda novega bicikla. Na srečo je pristala v koritu z rožami, ki pa je bilo žal zasajeno z nečim, kar je bilo podobno bodeči neži. V toaletnih prostorih smo ji potem s pinceto vlekle bodice iz zadka.

 Popoldne me je po telefonu pol v šali in pol zares nasekirala ljubljena hči. Jaz da sem kriva, ker ne more zvečer k prijateljici na žur. Prejšnji večer sem ji namreč dala zeliščno odvajalno tableto, pa se je obregnila, da tako ali tako nič ne pomaga. Blažev žegen. »Ampak to pot je pa prijela,« je rekla. Se pravi, da večkrat sedi na ustrezni napravi, sem se zarežala. Ne večkrat, ampak kar naprej! Žal je ta prostor čisto blizu šefove pisarne. »Najbrž misli, da se fiksam!«

 Z grozo sem potem čakala na druge družinske člane, ki so nesrečni petek, trinajstega, preživeli sorazmerno mirno. Cenjeni soprog je sicer polomil vzvratno ogledalo (tisti idiot je vozil po sredi ceste!), ljubljeni sin pa je izgubil ključe svoje pisarne in so potem vdirali z vrtalnim strojem, pri čemer so jih zasačili policaji (le katera baraba jih je poklicala) in bodo menda napisali prijavo, ker se stvari niso lotili po ustreznem postopku. Le babica je priskakljala domov vesela in razposajena. V klubu seniorjev so kar trije rojeni na petek, trinajstega, in so ga seveda vsi skupaj dali na zob. Slavni in bogati sicer niso, zato pa imajo vsi več kot devetdeset let, se je hahljala natreskana babica.

Zakaj obujam spomine na junij? Ker je malo prej pozvonilo pri vratih, odprla sem in na pragu je stala do zadnje pičice urejena ženska z nasmehom do ušes in mi ponujala v podpis pobudo za referendum o rušenju pokojninske reforme. Bil je isti glas, ki me je v petek,13. junija, razglasil za kokoš, nakar še za kravo. Ker sem lepo vzgojena, ne bom napisala, kaj vse sem ji naštela iz živalskega sveta, preden sem s treskom zaprla vrata.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.