revija Jana

No, tako, zadnjič sem pisala nekaj o ogledalu, včeraj pa sem ga razbila. Bilo je takšno majhno, okroglo ogledalo, na steno kopalnice ga je nekoč pritrdil še Vojko. In da ne bi zdaj kdo pomislil, da sem ga razbila od jeze! Niti malo ne! Pač ima vse na tem svetu rok trajanja in tako tudi ogledalo. Res je, da prav vesela nisem bila, ampak samo zato, ker sem morala potem temeljito počistiti kopalnico, da se ne bi moj (včasih) tudi bosopetec Janek poškodoval.

Sicer sem se pa ob tem spomnila kar nekaj vraž. In zanimivo, vse so povezane s številko sedem. Prižgati sedem belih sveč in jih upihniti z enim izdihom. Sedem ur bi morala pustiti črepinje na tleh, če bi se želela izogniti sedmim letom nesreče …

Zdaj že veste, da tega pač nisem mogla narediti in zdaj me čaka … No, tudi to že veste: najbrž vsega po malem, dobrega in slabega.

Ko sva te dni z Janekom brala zvečer Mišmaša – lahko si predstavljate, da je bila knjiga že tudi malo obrabljena in kakšen list je bil že tudi zlepljen z lepilnim trakom – sem sklenila, da naslednji dan kupim novo knjigo. Pekarno Mišmaš, seveda. Platnice so stale že malo postrani in Janek se je na vso moč trudil, da bi bili listi čimbolj poravnani. Ob tem me je večkrat pogledal malo postrani navzgor, ko sem brala. Ne vem natančno, kaj mi je želel povedati. Da bo knjiga kmalu razpadla? Da izrabljene knjige ne bova mogla več brati? Da mu ne bom mogla brati, če bo na kakšni strani kmalu izginila kakšna beseda, ker pač morajo biti njegovi prsti, ko drži knjigo v rokah, vedno na enem in istem mestu?

Oh, moj Janek! Nisem mu razlagala, da ta čas, ko bereva oziroma ko jaz pripovedujem, gledam skozi okno in opazujem polno luno nad hribom ter razmišljam, da bo nocoj bolj svetla noč. Zunaj in v najini hiši. Pred očmi imam sliko,  kako se gozd barva v rjavo. In vrhovi gora so že odeti v belo ogrinjalo. Janek prekine moje misli vsakič, ko obrne list v knjigi. Ne jezim se. On mi vendar pomaga, da ne preskočim kakšne vrstice oziroma kakšnega stavka v svoji glavi …

In tako sem našla novega, tretjega Mišmaša v knjigarni v Tolminu. Enega mu je pred leti podarila najina Andreja iz Gorenjske. Torej imava zdaj štiri. Meni se je vrtelo v glavi, ko sem gledale polne police čudovitih pravljic in si predstavljala, kako z veseljem bi jih brala Janeku in zraven malo naštudirala dramaturgijo in podobno. A na koncu je Mišmaš čakal Janeka na sedežu v avtu, ko je prišel iz delovnega centra. Tako vesel je bil, da  je knjigo ves čas do doma držal v naročju. Potem sva vse tri stare knjige odnesla v najino knjižnico na podstrešju. V njih je toliko Janekovih srečnih trenutkov in vedno se bom spominjala neskončno čustev, ki jih je doživljal ob branju, leta in leta, večer za večerom …

Pa tudi vseh svojih. Zagotovo pa bom pozabila, da mi je bilo kakšen večer nadležno brati. Če se bom pa že spomnila, bom zato krivila tistega slabega, nadležnega volka v sebi.

Neki dan sva se spravila pospravljati okrog hiše. Saj vem, vse poletje sva imela čas. Volje pač ne! Vse pride ob svojem času in tako je bilo tudi tokrat. Na začetku nisem našla drugega dela za Janeka kot pometanje. Tako kot po navadi. A sem takoj ugotovila, da sem ga tokrat spet polomila. Janek ni bil nič več zadovoljen z metlo, hotel je kakšno drugo, bolj odgovorno delo, bi rekla. Malo je mahal z novo metlo, pa potem še s staro in črno gledal izpod čela. Na kup sem zlagala deščice, ki sem jih nameravala odnesti sosedom, da jih bodo uporabili za kurjavo. Iz nekaterih so tu in tam še vedno štrleli žeblji.

Je Janek pomislil, da mu ne zaupam dovolj, da bi mi lahko pomagal pri pospravljanju lesa? Ali da ni dovolj sposoben? Spreten? Gotovo tudi to. Zato sem mu v naročje naložila nekaj deščic, tistih brez žebljev in tudi kakšno z njimi. In sva šla drug za drugim. Najbrž sem po tiho prosila koga, naj poleg mene tudi on pazi nanj. Na koncu se je vse dobro končalo. Janek je strašansko ponosno čakal na sosedo, da ga je pohvalila. Kar mu je seveda pomenilo več od moje pohvale.

No, če bi imela še vedno ogledalo na steni kopalnice, bi se lahko zvečer pogledala vanj in si rekla: »Te mora Janek res vsakokrat prisiliti, da ga pogledaš takšnega, kot je? Odrasel fant, z izkušnjami, ki ve, da je sposoben narediti več kot otrok? Narediti več, kot ti misliš!«

In ogledalo, za katerega so stari Rimljani verjeli, da je tudi odsev duše, da ne govorim še o knjigi Slika Doriana Graya, irskega pisatelja Oscarja Wilda, bi mi morda povedalo: »Včasih si tudi ti tista mama, ki bi rada otroka obvarovala pred … vsem. In ga s tem prikrajšala za dragocene izkušnje, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju.«

Človek se uči vse življenje in na koncu umre neveden, nekako tako pravijo. Pa tudi da je življenje polno lekcij, iz katerih bi se morali kaj naučiti, da bi nam bilo vnaprej lažje. Nam in drugim. Včasih nam strah, skrb, odgovornost … zameglijo razum. A razum je za to, da ga uporabljamo, ali ne?

Torej si bom naslednjič zabičala, pred ogledalom ali pa brez njega, da moram Janeku pustiti, da preizkuša lastne meje. Ne mojih.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.