revija Jana

Ko sem že uporabila besedo blagoslov, in to za vreme, naj še malo pojasnim. Blagoslov je predvsem nekaj, kar povzroča srečo in korist. Večinoma je z vremenom res tako; no, večinoma. Se pa tudi večkrat zgodi, da povzroči nesrečo, in to velikansko. Poplave, točo, sušo, vetrolom, žled …, vse smo že doživeli, v večji ali manjši meri. In prihodnost je, zaradi podnebnih sprememb, še malo bolj negotova.

Neki dan v tem tednu je bil še posebno lep. Malo se je otoplilo, sonce je posijalo, na vencu gora okoli najine doline je novozapadli sneg. Topli sončni žarki so ga segrevali, pa se je naredil še en venec oblakov več na nebu. Na sredini Rombona se je naredila kratka, a široka mavrica z izrazitim vijoličnim pasom. Nikoli še nisem videla takšne. Kazala sem jo Janeku, pa nisem prepričana, da jo je ugledal.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: večni otrok

Odpravila sva se namreč na vrt. Vem, da je zdaj vsepovsod blato in mimo najinega vrta ter po njem tečejo trije potočki. Zato sem izbrala krajšo, a bolj strmo pot s ceste, ki je bila videti še najbolj suha. Doma sva nabasala v vrečo pepel peletov, ki sem ga zbirala. Najin vrt je, saj veste, skoraj sredi gozda in vsako pomlad se mi zdi, da bi mah rad ugrabil tudi gredice na vrtu. Iz travnika prileze skozi ograjo in potem je zelen venček okoli gredic. Menda pepel malo pomaga zemlji, pa tudi polži, ki imajo nadvse radi poletno senčko sredi gozda in vse sadike po vrsti, bodo malo težje lezli naokrog. No, vsaj upam!

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Janek in tristota

Janek ni imel najboljšega dneva. V delovnem centru je pozabil svoj nahrbtnik, v katerem vsak dan nese vodo, robce in škatlice za slušna aparata. Ko ga je Tina pripeljala domov, je robantil že po stopnišču in grdo gledal. A kaj je robantil? Uh, tega pač ne morem tukaj napisati. Lahko pa si mislite, da je v svojih (skoraj) petintridesetih letih udomačil tudi kakšno grdo besedo. Kakšna sočna se mu res hitro ugnezdi v spominu, če jo primerjam z drugimi besedami. Včasih staršem pač izleti taka beseda in otroci še posebno hitro našpičijo ušesa. Potem jo še kako radi ponavljajo. In se nagajivo smejijo. Kot da natančno vedo, da lahko s tem spravijo odrasle v zadrego. Saj se tudi jaz ugriznem v jezik in hkrati vem, da je prepozno.

»Boš pa sam sebi sodil,« mu je odgovoril kralj. »To je najtežje. Najtežje je soditi samemu sebi, drugim je laže. Če se ti posreči, da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.« Tako je Malega princa nagovarjal kralj.

Saj se trudim …

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana