Jaka Koren

Tole zadnje poimenovanje mi je prav pri srcu, imam pač rada solze. In tudi sliši se malo bolj romantično, kot da bi rekli samo meteorski roj in tako opisali ostanke nekega kometa, ki ga je človek poimenoval Swift-Tuttle, človeštvo pa jih je prvič opazilo pred dva tisoč leti v ozvezdju Perzeja, kjer koli na nebu že to je.

Ampak to so samo tehnične podrobnosti, si pravim jaz, astronomsko neuka, zato pa vseeno ne zamudim takšnih pripetljajev na nebu, pa kakšnih drugih tudi ne. V novicah sem tisti dan, ko godujejo Lovrenci, brala, da bo luna svetla in še skoraj polna, zato bo še toliko manj možnosti, da bi videla kje kakšno nebeško solzo. Seveda pa me to ni odvrnilo, da ne bi že ob prvem mraku stegovala glave v nebo. Če bom dovolj potrpežljiva, sem si mislila, se mi bo prikazal vsaj en perzeid. Eden je čisto dovolj, da izpolni kakšno mojo željo, ne bom preveč zahtevna za še drugo …

In tako sem stala pred hišo, sonce se je že odpravilo na drugo strah gora, lune še ni bilo, čeprav sem jo slutila za Javorščkom, pa tudi zvezde še ni bilo nobene. Namesto meteorita so okoli cestne svetilke v krogih divjale vešče, a te pač ne štejejo, ali ne? In namesto meteorita se mi je utrnila misel, da se na sonce lahko vedno zanesem, precej natančno vem, iz katere smeri pripotuje zjutraj v katerem letnem času. Luna pa jo vsakokrat po svoje pricvre. Saj ne vem, ali je to sploh prava beseda, torej nasprotje ucvreti. A to ta trenutek ni tako zelo pomembno.

Novice

Slovenska znanstvenica, ki razvija umetno inteligenco v medicini

Ozirala sem se torej v nebo, ko sem zagledala prvo zvezdo. Skoraj se me je polotil krč v vratnih mišicah, malo se mi je že vrtelo. Zato sem sedla na kamnito škarpo, malo lažje je bilo, a me je kamenje pikalo v zadnjo plat. Kaj naj rečem? Človeku nikoli ni vse prav! Ali pa to, da je treba tudi kaj tvegati, če si nekaj zelo želiš. Ker nimam pojma, kje na nebu je kakšen Perzej, še o tistem grškem ne vem razen imena nič natančnejšega. No, vem le, da je imel vedno veliko težav v svojem življenju, pa tudi, da jih je večinoma bolj ali manj uspešno rešil. Ob tej misli me je oblil nov val trme in sede sem kljub neprijetni podlagi vztrajala na škarpi in buljila v nebo … Noben grški bog se me ni usmilil, da bi mi pri tem pomagal. Ampak te moje misli so že (pre)daleč onkraj tega, kar sem vam želela povedati.

Potem se je na nebu prižigalo čedalje več zvezd. Kako romantično! Seveda tisti trenutek nisem pomislila, da so zvezde tudi podnevi tam gori, samo videti jih ne moremo. In res se je zdelo, kot da se prižigajo, čeprav me je malo užalostilo, ker ni bilo nikjer malega in velikega voza. Ta dva moja večna spremljevalca namreč vedno iščem in se ju pri vseh svojih letih vedno znova razveselim. Sta moja rutina, tolažba in večna opora. Kot da mi sporočata: »Tu sva, vse je v redu. Nebo in Zemlja.« V spominu in srcu ju nosim še iz otroštva.

Zato se mi je svet na tisto Lovrenčevo noč zazdel čisto narobe postavljen. Pa je neki trenutek naravnost nad mojo glavo nekaj zažarelo … Tako bolj na kratko, a res žareče, in takšna je bila tudi moja želja tisti trenutek. Potem sem se lahko odlepila s škarpe in šla spat.

Enega naslednjih večerov sva z Janekom sedela pred hišo. Skoraj se je že mračilo. Jaz sem nekaj brkljala, to pomeni obirala rože na stopnicah, Janek je v pižami sedel na stolčku. Očitno je oprezal, ali bo na stopnicah sosednje hiše še zagledal sosedo Nado. Potem bo njegova noč mirnejša, ker mu bo prijazno zaželela lahko noč ali pa samo pomahala. V vročini, ki je popustila bolj pozno ponoči, je res težko spati. Potem pa je prišla mimo soseda Dragica, družbo ji je delal kužek Skaj na vrvici. Midva z Janekom sicer iz navade vsakemu psu, ki ga srečava, rečeva Piki. Meni imena tako rada zbezljajo iz spomina, pa še nobene zamere ni, če katerega prekrstiva s tem ljubkim pasjim imenom. Dragica je šla na sprehod do kurnika pod Rombonom. Povabila je Janeka zraven na sprehod, pa še ponudila mu je, da lahko pelje Pikija.

Janek je bil takoj za, jaz sem nekaj komplicirala zaradi pižame, češ da bi se lahko preoblekel, potem pa sem pomislila, da je to čisto nepotrebno. Ne vem, ali je Janek pozabil na to, da ima na sebi pižamo, ali se je tako veselil, da bo peljal psa na sprehod, ali pa je bilo tudi njemu vseeno. Celo kroksice je nataknil, ki so rezervirane samo za njegovo hojo po reki Soči! Tako zdaj vem, da je prekršil še eno svoje pravilo.

Pa smo se odpravili na pot. Prijetno je pihljalo na poti proti gozdu, kot nalašč smo srečali veliko sosedov, ki so se hladili zunaj, morda se je komu zdela naša delegacija malo čudna, a vsi so se samo smehljali. Vključno s sicer zelo boječima škotskima kravama na hribčku. V nekem hlevu je petelin kikirikal, namesto da bi spravljal svoje kure spat. Koze so se še vedno pasle na robu gozda. Mladi teliček nas je radovedno opazoval skozi okno svojega hleva. Čebele so še vedno nabirale med. Na rumenih cvetlicah ob poti so čepeli rumeni metulji. Mali Piki se je ustavil za vsakim šopom trave in si, kdo ve s čim, označeval svoje ozemlje …

Janek je bil doma strašansko zadovoljen, spravil se je v posteljo z Mišmašem v roki in me gledal. No ja, tega svojega pravila pa očitno ne bo nikoli spremenil …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana