Mateja J. Potočnik

Ustanoviteljica in dolgoletna vodja Familylaba Slovenija – organizacije, ki že več kot 15 let usposablja, svetuje in podpira starše, pedagoške delavce in strokovnjake – Ivana Gradišnik je izjemno zanimiva sogovornica, ki vedno najde tudi nove zorne kote celo za prežvečene teme. Po naključju ji je leta 2008 prebrana knjiga Kompetentni otrok prevesila življenjsko pot. Knjigo je prevedla in se odločila, da se bo preusmerila iz novinarstva in prevajalstva, kar je bil prej njen poklic. Še dobro, lahko rečejo številni starši in otroci, ki so zaradi njenega znanja danes v veliko boljši koži.

Že dolgo ste dejavni na področju vzgoje otrok.

V resnici se bolj ukvarjam z odraslimi. Kajti ob zagatah glede vedenja otrok je vedno vredno pogledati, kaj se dogaja na ravni kakovosti odnosa med odraslimi in otroki. Ko starši rečejo: »Naš otrok je problematičen,« je umesten razmislek o tem, kakšen je naš vložek v odnos. Je to, kar počnemo, res v skladu s tem, kar mislimo in hočemo? Nerada rečem, da so starši problem. Starši so pač ljudje, krvavi pod kožo, nepopolni. Iluzija je, da obstaja popolno starševstvo in da je mogoče vzgajati po nekem univerzalnem idealnem vzorcu.

Mateja J. Potočnik

Kaj torej lahko naredimo, če imamo težave pri vzgoji otroka?

Namesto da se osredotočamo samo na vedenje otroka in njegove odzive, je smiselno pogledati, kaj se dogaja v družini kot celoti. Da na svetovanje, recimo, pridejo vsi člani skupaj, ne pa da samo pošiljamo otroke na razne »popravljalne« delavnice, diagnostike, evalvacije, terapije, pogovore ipd., kot da ne bi vedeli, da se človeška bitja vedemo v skladu s tem, kako se počutimo, in kakovostjo odnosov, sploh s pomembnimi drugimi. Podobno je v šoli: ko »problematičnega« učenca pošljemo k ravnateljici ali v »sobo za umirjanje«, s tem nismo storili ničesar.

Če se ozremo v zgodovino, se je velik prelom zgodil s permisivno vzgojo. Če je pred tem prevladoval model kaznovanja, je bila to druga skrajnost.

Danes se izraz permisivna vzgoja pogosto uporablja kot očitek ali celo zmerljivka. Če pa ljudi vprašaš, kaj s tem pravzaprav mislijo, dobiš zelo različne odgovore. Kolikor ljudi, toliko pomenov. V zadnjih nekaj desetletjih se je pokazalo predvsem, da ni več družbenega konsenza o tem, kakšna naj bi bila »pravilna« vzgoja. Nekoč je bilo jasno, kaj pomenita red in disciplina: otroke naj vidimo, ne pa slišimo, odrasli ima vedno prav, tepeža in klofut pa rajši malo več kot premalo. Danes tega ni več. Tepsti otroke ni več sprejemljivo, tudi različne oblike ustrahovanja vsaj načeloma niso več priporočljive. To je napredek. A hkrati so starši ostali brez »orodij«, ki so bila na voljo nekoč, novih pa še niso razvili. Staršem očitamo, da so pri vzgoji negotovi, polni dilem, da ne vejo, kaj bi radi, pozabljamo pa, kako vsaka od strok prav te starše bombardira z vse sorte tudi nasprotujočimi se zapovedmi in navodili, kako naj bi ravnali in kaj vse naj bi počeli, da bo »edino prav«. Kar drži, je, da živimo v času, ko je bolj kot kadar koli prej ključno, da začnemo starši odkrivati, vsak zase, kdo smo pravzaprav, kaj sploh hočemo in kako velja ravnati glede na to. Temu se reče osebna odgovornost in je tudi odličen zgled za otroke.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana