Pexels

Če za povrh ne pije in se ne vlači z drugimi ženskami, je že skoraj dobitek na loteriji. Kaj pričakujemo od  moških danes, ko so njihove partnerke neredko bolj izobražene, zaslužijo enako ali več in tečejo maratone? Kaj naj jim odvrnemo, ko nas vprašajo – povej naravnost, kaj bi rada! In ko poveš, ne razumejo bistva, ker so, vrag vedi, zakaj, prepričani, da govorimo eno, mislimo pa drugo. Stara zgodba?

Zdravje

Zgodba o antidepresivih: kako so bolniki premagali zdravnike

Kaj se pogovarjajo moški za šankom, med službeno malico, na pohodih v hribe, na športnih tekmah, skratka – takrat ko so dlje časa skupaj? Povprašala sem nekaj mlajših, ki se šele uigravajo v skrivnosti partnerstva, in nekaj starejših (nekaterim med njimi zakoni razpadajo ali pa se je to že zgodilo) – odgovori so bili presenetljivo podobni: razpravljajo o politiki, športu, uspehih in nevšečnostih v službi, morda še o značilnostih svojih otrok … in to je približno vse. Kaj pa pogovori o ženskah, s katerimi živijo (ali kom drugačne spolne identitete)?

##PAIDBREAK##

No, tu se pa zelo zaplete. O čustvenih razmerjih se praktično ne pogovarjajo, ne iščejo primerjav s svojimi težavami in nasvetov, kako bi jih rešili. Ker pravi moški o svojih intimnih problemih ne razpravlja in ne išče oziroma potrebuje pomoči?

Moške skupine

 Nekoliko bolj radovedna sem postala, ko mi je založba Chiara poslala vabilo, ki je bilo sicer namenjeno članom moške skupine, naivno sem mislila, da bi bilo zelo zanimivo, če se ji priključim kot opazovalka. Saj ne bi bila prva z Jane, kolegica Katja se je eni od njih pridružila pred tremi leti, bila je počaščena, da so jo sprejeli ter odpirali pred njo srce in dušo. Obširen članek, ki ga je napisala o tem, je marsikoga prepričal, da smo ženske in moški sicer različni, a da bi imeli manj težav drug z drugim, če bi bolje poznali sami sebe in bili pripravljeni kaj narediti, da spremenimo svoje ravnanje. In ne zahtevamo od drugih, da se spremenijo, ker bo potem nam bolje. Tako nekako.

Skratka, moška skupina me kakopak ni povabila past radovednost na spletno srečanje, ker tudi moških ne spusti kar tako zraven. Prijaviti se morajo in jih seveda najprej povprašajo, kakšni so njihovi motivi in pričakovanja. Potem jih povabijo na srečanje, kjer se med seboj pogovarja najmanj pet in največ šest do sedem moških, na začetku jih vodi moderator, po devetih srečanjih pa se skupina osamosvoji. Lani je bilo v Sloveniji 42 moških skupin s 342 člani, pri nas pa delujejo devet let.  

Kdo in kaj je pravi moški?

Že po prvi vojni, še bolj pa po drugi, ko so ženske prevzemale tipična moška dela, tudi za volan in puško so prijele, da o znanosti niti ne govorimo, so se razmerja med spoloma začela dramatično lomiti in se krhajo in krešejo še zdaj. Medtem ko še kar dobro vemo, kaj je »prava ženska« - ne bom vas morila z možnimi definicijami o samozavestnih lepoticah, ki za povrh podpirajo še štiri domače in službene vogale – si nismo čisto na jasnem, kaj je dandanes pravi moški. Mišičast poslovnež, ki lahko spravi v posteljo (skoraj) vsako izbrano žensko? Oče, ki je bil pri porodu svojih otrok, je zraven pri vzgoji in varstvu, pomaga pri gospodinjskih delih in za povrh prinaša domov dovolj denarja za udobno življenje?

Mešanica obojega, ne eno ne drugo? Zakaj je toliko moških samskih (v Sloveniji okrog 400.000, žensk pa četrtina manj) in zakaj so prvaki v uspelih samomorih – leta 2024 je bilo med 363 prebivalci, ki so sami končali svoje življenje, 265 moških in 88 žensk? Zakaj jih je tako težko zvleči na terapije in partnerske mediacije, ko se zalomi? Ker so tako prepričani vase in svoj nezmotljivi prav? Ali – ker niso?

Shutterstock

Leto in pol v moški koži

 Izjemno pozornost je zbudila knjiga Self made man (samorastnik), ki jo je leta 2006 izdala ameriška filozofinja in novinarka Norah Vincent, lezbijka, kar pri stvari ni nepomembno – homoseksualne ženske imajo lahko do nasprotnega spola še nekoliko več zamer. Za leto in pol se je prelevila v moškega po imenu Ned, v obleki s kravato in z očali je bila videti kot poslovnež, ki išče stike z ženskami. Hodila je v izključno moška združenja, na kegljanje, v erotične klube, se potegovala za moška delovna mesta in celo pri menihih v samostanu je živela, da bi dokazala, kako je moško življenje preprosto in kako jim je v primerjavi z garaškimi ter zatiranimi ženskami lepo. Norah imajo za nekakšno začetnico združevanja moških, ki se sprašujejo, kdo pravzaprav so.

Ugotovila je namreč, da so večinoma prestrašeni in osamljeni in da so mnoge ženske do njih nerazumevajoče in grobe. Medtem ko imamo ženske veliko načinov, kako izraziti svoja čustva, in tudi medčloveške vezi, kjer lahko to počnemo, so moški ujeti v mačistične predstave o tem, kaj je zanje spodobno in prav. Eksperiment, ki je pisateljico popolnoma izčrpal, ji je prinesel spoznanje, da je resnično rada ženska in da je to večji privilegij kot biti moški. »Tudi moški trpijo,« je zapisala. »Imajo drugačne težave kot ženske, vendar jim ni nič bolje. Potrebujejo naše sočutje, potrebujejo našo ljubezen in potrebujejo drug drugega bolj kot karkoli drugega. Morajo biti skupaj.« 

Pa so skupaj? Se gasilci, rekreativni športniki ali kolegi na družabnem srečanju kdaj pogovarjajo o intimnih stvareh, prosijo za nasvete, jih zanimajo izkušnje drugih? Kaže, da ne, mnogi zaupnih prijateljev pravzaprav niti nimajo. Ko sem vprašala znanca, ki mu razpada družina, kako so podobne probleme reševali njegovi prijatelji, ki se jim je zgodilo enako, je odvrnil, da se nima na koga opreti. Stara prijateljstva je zaradi pomanjkanja časa izgubil, novih nima. O terapiji ne razmišlja, saj ni z njim nič narobe, koristnih informacij pa da ima dovolj, saj se danes vse najde na spletu …

Shutterstock

Krepitev čustvenih mišic

 Moške skupine nastajajo od šestdesetih let prejšnjega stoletja kot odgovor na feminizem. Medtem je izšla tudi množica knjig s to temo, prav člani moških skupin so predlagali založbi Chiara, naj prevedejo nekatera dela, ki so v svetu pravi hit. Naslovi so povedni – Kralj zmenkov in Nič več prijazen fant dr. Roberta Gloverja ter Pot odličnega moškega in Priročnik za razsvetljen seks mednarodno uveljavljenega avtorja Davida Deide. Knjige so namenjene krepitvi moških čustvenih mišic, premagovanju izzivov v vseh, ne le v partnerskih razmerjih, kako ostati tisto, kar v resnici so … Če to bere ženska, se marsikdaj razkuri, ko naleti na naslove poglavij, kot so Ženska si želi eno, reče pa drugo, Ženska rada vidi, da jo vodite, Žensko pritoževanje je prazno. A je vsekakor zelo koristno prebrati, kako moški dojemajo zapeljevanje, seks, obveznosti, zavrnitve in podobne izzive, ki nas spremljajo vsak dan.

Pri tem si seveda zaželiš, da bi bile podporne skupine mešane, da bi drug drugemu povedali, kaj nas tišči. Saj obstajajo tudi takšne skupine, a moški odkrito priznavajo, da v njih niso avtentični – pred ženskami se petelinijo in odkritosti je konec. Norah je imela očitno prav – moški potrebujejo drug drugega, vendar šank nikakor ni primeren kraj, ki bi vzbujal medsebojno zaupanje ter koristne pogovore.

V življenju nisem videla veliko odraslih moških, ki bi jokali, pa še ti so to počeli z vsaj majhno pomočjo alkohola, ki očitno odklene čustvene zapornice. Učili so nas, še bolj pa njih, da moški pač ne jočejo. Bodo končno smeli pretakati solze, kadar jih kaj zaboli, ne da bi jih razglasili za slabiče?  

Kaj je moška skupina?

Moške skupine niso terapevtska, ampak podporna skupnost, ne vodijo jih strokovnjaki, ampak moderatorji, ki spodbujajo moške, da razkrijejo svoje probleme, misli in čustva.  Morda bi jih lahko primerjali z združenji bolnikov posamičnih bolezni, ki menjavajo izkušnje, spodbujajo drug drugega in iščejo nasvete ter drugačne poti povsod, kjer jih lahko dobijo.

O bistvu moških skupin je eden od moderatorjev, Simon Vučer, zapisal tole: »Moške skupine so varen in zaupen prostor, kjer se v krogu enakovrednih srečujemo brez mask, tekmovanja in dokazovanja. Ne gre za terapijo, ideologijo ali učenje 'kako biti pravi moški', temveč za iskren stik s sabo in drug z drugim. Govorimo o odnosih, spolnosti, očetovstvu, jezi, sramu, nemoči in strahovih — temah, o katerih moški v vsakdanjem življenju redko spregovorimo, še redkeje pa smo pri tem resnično slišani.«

revija Jana