revija Jana

Menda so tisočdevetstodvainosemdesetega leta pri nas uvedli poletni čas zato, da ljudje ne bi spali takrat, ko sije sonce. No, med drugim. O tem, kdo ima dobrobit od prestavljanja ure dvakrat na leto, nisem našla nobene poštene razlage. A očitno nekomu še vedno polni žepe, drugim pa cefra živce.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: »Kje´maš usta?«

Sem pa opazila, da so se sosedove kure in petelin že navadili na nov čas. Zdaj petelin vpije budnico namesto ob petih ob štirih zjutraj, kot da bi se bal, da ko bo malo svetleje,  njegove kure in tudi jaz ne bomo pravočasno dvignile zadnjic. No ja, to velja samo zame, kure itak ne spijo na hrbtu. Vsaj tako je bilo, ko sem nazadnje imela opravke z njimi. Ampak to je že leta nazaj!

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Jesenska poslikava

Toda ne bom zdaj špotala ubogega petelina, ki ni nič kriv in dolžan, ne ve za moje težave, ker ima najbrž svojih dosti, nima pojma o premikanju ure … pravzaprav se mu fučka za vse to! Mimogrede: ne zamerite tem slovenskim narečnim besedam, prosim! Meni se zdijo tako sočne in polnega okusa, torej žmohtne. In zdi se mi, da bralcu stokrat bolje pričarajo vsebino prebranega. V teh časih bi pa morda kdo napisal takole: ekstra najs bi bilo, če bi petelin šatapav. Skrinšotaj in šeraj! Pa ne jaz! Jih občutite, razumete, podoživljate kot prejšnje?

Ampak kaj bi o tem, midva z Janekom sva svetlobna leta oddaljena od tega. Jaz poznam nekaj slovenskih besed več, Janek malo manj, potem se najdeva nekje na sredini in se pomeniva ter popolnoma razumeva. Zimska ura naju je prisilila na petelinjo uro, torej vstaneva eno prej kot po navadi. Janek ne razume, da bova morala to uro nekako porabiti za druge reči  kot doslej. Torej zdaj čaka pred vrati na prevoz v delovni center eno uro prej … Ampak gremo po vrsti.

Janek se zbudi, sedi v postelji, malo maha z rokami in z vsakim zamahom nekaj zamrmra. Včasih je to samo vzdihljaj, včasih nerazločna beseda, meni pa se zdi, da mi govori: no, dajmo, akcija! Tudi to je slišal iz mojih ust, ja! Vidite zdaj, materni jezik je tudi bumerang. Seveda najprej zavijem k njemu in ga navdušeno pozdravim. Kar je (največkrat) recept, da bo jutro brez velikih pretresov, ni pa zdravilo. Pravim mu (vedno enako): »O, mišek, dobro jutro, si se že zbudil?« Janek odvrne: »Jaaa« in malo zategne zadnji a, za primer, če tega še nisem opazila. »Kako si spal, mali medo?« je spet moje prijazno vprašanje. Vedno znova pomislim, kako takšno vprašanje ni na pravem mestu. Ker dobro vem, kako je spal, ko ponoči prisluškujem po hiši. Janek pravi: »Dobro!« Vedno je dobro, potem je tudi meni prav. In še zadnje vprašanje: »Kaj si sanjal?« Potem Janek malo razočaran, vsaj tako se mi zdi, reče: »Ne vem.« O, jaz vem, da je sanjal, ko je ponoči kremžil svoj obrazek in se boril z nevidnimi pošastmi. Vem pa tudi, da jih Janek ne zna in ne zmore ubesediti.

Potem se spraviva zamenjat posteljnino na njegovi postelji. To delava vsak četrtek. Stara navada, železna srajca. Zakaj? Da imava več časa ob vikendu za … karkoli že! Janekova naloga je, da zamenja prevleke na vzglavnikih. Zmore dve opravili naenkrat: vleče prevleke na vzglavnik in opazuje, kako razkopavam po predalih s posteljnim perilom pod posteljo. Zelo nezadovoljen in brez besed! Brž ko opravim svoje, potegne predala spet ven in zloži vsebino po svoje. Vam povem, Janek me nikoli ne kritizira! No, jaz tudi njega ne! Zato pa nazorno in takoj pokaže, da ni zadovoljen z mojim delom. Jaz pa to delam zanj bolj na skrivaj. Čeprav se mi vedno manj ljubi! Ali pa takole: vedno manj se mi zdi pomembno popravljati stvari za Janekom, ker to ni posebej smiselno v življenju.

Po zajtrku je na vrsti umivanje zob. Takrat imam jaz monolog. Saj, Janek s krtačko v ustih res ne more odgovarjati, ali ne? Da bi zdržal čim več časa, ko mu ščetkam zobe, se veliko šalim! »No, da vidimo, koliko vojnih rezerv je ostalo za zobno ograjo! Solata, korenček, sir, zelje …,« že malo pojem zraven, Janek včasih pokima, včasih se mu smejejo oči … Včasih mislim, da mu je všeč moje govorjenje, včasih me prešine: morda si pa misli, da jaz to potrebujem? A tehtanje dobrih in slabih plati mojega nakladanja vedno pripelje do želenega cilja: dobro očiščenih zob.

Janek se obleče in obuje ter čaka pred vrati z nahrbtnikom v rokah. Torej imava še pol ure časa do odhoda. Povabim ga, da mi pomaga narezati jabolka za kompot. Še nobeno jutro tega nisva delala. A to jutro je potrpežljiv in vdan v usodo, morda se mu zdi, da mama res potrebuje pomoč, in se, z malo žalostnimi očmi, spravi k delu. Kaj naj rečem? Tudi mene preplavi stiska. Hvalim ga za vsak košček narezanega jabolka, pogleduje proti meni, koliko mu jih še mislim podtakniti … Pomislim: ko bi mi vsaj rekel: ne bom rezal, pa konec, reži si sama, saj imaš čas … Pa ne izreče niti ene besede. Morda pa bo naslednjič!

Ko odide v svojo službo, gledam proti Svinjaku. Pol neba je prekritega z belimi ovčkami, rob gmote oblakov se začenja barvati oranžno in rdeče. Obsije ga sonce. Jaz ga še ne vidim, ker je skrito za goro. Vem pa, da se bo kmalu prikazalo in opravilo svoje delo današnjega dne ne glede na uro, ki so si jo izmislili ljudje. Sonce že ve.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!