Šimen Zupančič

Zorana Baković je močna, topla in iskrena ženska. Študij kitajske klasične književnosti in jezika ter življenje tam sta jo zaznamovala. Neizbrisno, na vseh področjih življenja. Pred dnevi je izšla knjiga njenih kolumn z naslovom Sem človek, ki je sanjal, da je metulj, ali sem metulj, ki je sanjal, da je človek? Če znate brati med vrsticami, lahko o njej, njenem razmišljanju, čutenju, stiskah v teh kolumnah izveste vse. Vedno piše v prvi osebi ednine, za razliko od večine drugih novinarjev. Zakaj, mi je povedala med pogovorom, ko sva jo s fotografom obiskala na enem od njenih domov, v istrski vasici blizu Poreča na Hrvaškem.

Upokojenci

Starost je čista jeba in je samo za pogumne. Pika!

No, take dobrodošlice pa še ne! Ko s fotografom prispeva pred Zoranino istrsko hišo, se iz nje kar vsuje življenje: jasno, glavni je Gonzo, »moj nori pes«, kot mu reče Zorana, pa tri vnukinje, na koncu še sin z ženo. Pravi živžav. Ne vem, zakaj, ampak Zorane si nikoli nisem predstavljala kot babico, še najmanj treh vnukinj, kolikor jih ima.

»Saj nisem dobra babica,« pravi smeje, »vnukov ne vidim prav pogosto, ne vozim jih v kino, ne pazim jih, kuham jim bolj poredko …« Med pripovedovanjem se njeni najstarejši vnukinji začnejo na široko razpirati oči in v njih takoj prepoznam veliko začudenje nad tem, kar govori njena babica. Deklica Zorano objame okoli pasu, jo pogleda navzgor in reče: »Kaj pa govoriš, babi, ti si najboljša babica na svetu!« Led je prebit. V tisti hiši se takoj počutim domače. Bakovići to znajo, toplina, ki jo začutiš, nehote potegne ven tudi tvojo …

Šimen Zupančič

Spomnim se edino rojstva

Ko se del Zoranine družine poslovi, sedemo na vrtu hiške, da bi se začeli pogovarjati. Zorana mora najprej umiriti svojega igrivega psa. Z glasom, ki ne dopušča ugovora, mu zaukaže »prostor« in pes takoj uboga. Uf, njena prezenca je tako močna, da se celo sama malce vzravnam na stolu. Povprašam jo o njenem odraščanju. Prostodušno odgovori, da ni bilo lepo. Brez kakšnega samopomilovanja pove, da je bilo težko.

»Rodila sem se staršema, vrhunskima znanstvenikoma, ki pa se nista razumela. Iz prvih let svojega življenja se ne spomnim skoraj ničesar idiličnega, zelo dobro pa se spomnim svojega rojstva.« Oči mi skoraj padejo iz jamic. Saj to je skorajda nemogoče, vzkliknem. Ona pa mirno nadaljuje, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu: »Ja, spomnim se trenutka, ko sem se rodila, spomnim se bolnice, pa tega, kako me je nuna z ogromnim pokrivalom na glavi zavila v rjuho. Spominjam se, kako me je mama prinesla domov, vem, kje je stala moja posteljica. Ko sem že starejša pripovedovala o tem, mi starši seveda niso verjeli. Ko pa sem mami omenila, da se spomnim, kako je poleg posteljice stal likalnik, je onemela. Malo pred porodom je namreč res še likala otroške stvari za v porodnišnico in likalnika do mojega prihoda domov nihče ni pospravil. Mama je ostala brez besed.«

Nato malo pomolči in nadaljuje: »Ne spomnim pa se sprehodov, nežnih večerov, veselja v hiši. Saj so verjetno bili, ampak se jih ne spomnim.« Zoranina starša sta se ločila, šele ko je imela 18 let. Živeli so skupaj, pozneje še z mlajšim bratom, med seboj pa se nista pogovarjala. Vsa komunikacija je potekala prek otrok. Ne predstavljam si, kako je živeti v družini, kjer se oče in mama ne pogovarjata med seboj. Verjetno zelo hladno …

Svet ni narejen za šleve!

Zorana je v gimnaziji prišla v stik z budizmom, prevzel jo je s svojo filozofijo. Oče je bil obupan, kaj je pičilo njegovo hčer. Budizem je vplival tudi na izbiro njenega študija. Vpisala se je na filozofsko fakulteto v Beogradu, pozneje pa še na primerjalno književnost in kitajski jezik. »Oče je norel, zanj to ni bila nobena znanost, mama pa je bila že navajena mojih 'napačnih' odločitev.« Za mlado, bistro in ambiciozno dekle so bile razmere doma nevzdržne. Tako rekoč izsilila je, da študij nadaljuje na univerzi Fudan v Šanghaju na Kitajskem. Tam je doživela kulturni šok.

»Na Kitajsko sem prišla eno leto po kulturni revoluciji. V Jugoslaviji mi ni ničesar manjkalo, imeli smo vse, življenje je bilo dobro. Ko pa sem prišla na Kitajsko, so me namestili v betonsko sobo brez opreme, z nekakšnim lesenim ležiščem, kopalnica je bila zunaj, skupna, oddaljena kakšnih dvesto metrov. Stranišča so bila kanal, skozi katerega je tekla voda, brez vrat. Takoj mi je bilo jasno, da se lahko poslovim od svoje zasebnosti. Tuširali smo se goli, naše japonske kolegice pa v kombinezonih, si predstavljate!? In ko izgine vsa zasebnost, nastopi enakost. Ja, v tisti bedi smo bili vsi enaki!« Po letu in pol študija se je zlomila, življenje na Kitajskem je bilo zanjo pretrd oreh. Vrnila se je v Beograd, z namenom, da dokonča študij doma. Mama, pol Srbkinja, pol Nemka (njena mentaliteta je bila čisto nemška), je vzrojila. »Kar si začela, boš tudi dokončala, pa če je še tako težko!« Nobeni izgovori, da je življenje na Kitajskem pretežko, niso zalegli.

»Mama je vztrajala, naj se vrnem in dokončam, kar sem začela. Za to življenjsko lekcijo sem ji neizmerno hvaležna. Govorila je, da je svet za tiste, ki lahko zdržijo, da ta svet ni za šleve. Res, mama mi je dala odlično življenjsko lekcijo. Vrnila sem se in dokončala študij.« Po opravljenem študiju se je vrnila domov, v Beograd. Dodajam, da se je vrnila spremenjena. V svoje gene je poleg budizma sprejela kitajske kulturne velikane, najbolj kitajske pesnike dinastije Tang.

Zmorem vse!

Po vrnitvi domov se je zaposlila na zveznem izvršnem svetu kot prevajalka. Potem pa se je zgodilo. V njeno življenje je stopil mladi Ozren in ji zmešal glavo. Zaljubila sta se. »Ozren Baković je bil nežna duša, vrhunsko izobražen, lep – imel pa je precej psihičnih problemov. To me ni motilo, saj sem bila takrat prepričana, da se bo z mojo pomočjo pozdravil,« se danes smeje svoji naivnosti.

»Šla sem na pogovor k njegovemu psihiatru in mu povedala, da se bova poročila. Zdravnik me je vprašal, ali sploh vem, s kom se nameravam vezati, ali se mi sploh sanja, kakšen je, kadar doživlja krize. Psihiater je 'norel', jaz pa sem ga poslušala. Ko je nehal, sem ga pogledala v oči in mirno vprašala: Gospod doktor, kakšen problem imate? Jaz bom to uredila, brez problema!«

Tako se je končal najin pogovor. V tistem trenutku sem bila močna ženska, upornica, sama proti vsemu svetu. In jaz bom to zmogla! Prepričana sem bila o tem.« Poročila sta se. Danes ve, da se je verjetno poročila zato, ker se je globoko v sebi bala, da je nikoli nihče ne bo imel zares rad. »On me je imel, tudi zato, ker sem bila izobražena in uspešna, njegova bolezen pa je bila nekakšno varovalo, da me ne bo zapustil. Priznati moram tudi to, da me je strašno privlačila njegova inteligenca, bil je doktor prava, sem pač ena tistih žensk, za katere je inteligentnost pri moškem največji afrodiziak. Po poroki pa seveda nisva živela kot v pravljici,« prostodušno prizna.

Njun zakon je temeljil na močni ženski in krhkem moškem, kar ni dobra osnova za uspešno zvezo. Zorana pripoveduje, da si ni želela otrok. Pa je vseeno zanosila. Vsa obupana je odšla k mami, tam jokala, mama pa jo je z nestrpnostjo spraševala, zakaj se joče. Bila je profesorica na medicinski fakulteti, ponudila ji je, da lahko v desetih minutah uredi abortus, če ne želi otroka. Tuliš pa verjetno zato, ker se bojiš življenja, ji je zabrusila. »Upornica v meni je skočila v zrak in, jasno, rodila sem! Pa ne samo enkrat, trikrat! Imam tri krasne sinove,« ponosno pove. In Ozren je bil krasen oče.

Brez intime, a z ogromno močjo

»Ko sva imela prvega otroka, sem dobila ponudbo za delo v predstavništvu podjetja Astra v Pekingu. Sprejela sem jo in vsi trije smo odšli. Naslednja dva sinova sta se rodila na Kitajskem.« Leta 1987 je postala dopisnica Dela iz Kitajske. Pri pisanju kolumn je uporabljala popolnoma nov slog pisanja. Novinarji so v vseh novinarskih zvrsteh uporabljali prvo osebo množine – mi. Kaj to sploh pomeni, se je spraševala Zorana. »Ta množinski 'mi' ne prevzema nikakršne odgovornosti za vsebino! Jaz sem vedno pisala v prvi osebi ednine. Na ta način se lahko bolj približam bralcu. Veliko sem premišljevala o tem, ali je človek bolj racionalno ali bolj čustveno bitje. Mislim, da je najprej čustveno bitje. Ob nekaterih življenjskih stvareh je treba pisati o čustvih in skozi čustva. Najprej zato, ker naredijo ljudi resnične in se bralci lahko poistovetijo z njimi. Vidijo, da so na neki način enaki, da se stvari ne dogajajo samo njim. Še nikoli nisem slišala, da bi kdo ljubil drugače ali na drugačen način želel svojim otrokom dobro. Ste že kdaj slišali, da kdo trpi 'drugače'?

Če tekstu dodaš čustva, lahko vsebino veliko bolj približaš ljudem. Res pa je, da sem prevzela polno odgovornost za tako vrsto pisanja, v bistvu je moje pisanje zelo osebno. Pisala sem, na primer, tudi o tem, kako sem hodila negovat svojo ostarelo mamo v dom. Mamo, ki je na starost postala svoje popolno nasprotje. Pa nisem bila edina na svetu, ki je doživljala to, ogromno ljudi je že bilo v mojih čevljih. Ljudje so cenili mojo iskrenost in se odprli. Osvobajajoče je, ko ugotoviš, da se hude stvari ne dogajajo samo tebi! Kar naenkrat stvari postanejo lažje. Zaradi svojega načina pisanja nimam pravzaprav nobene intime, ne nosim nobenih mask, v mojem pisanju so stvari odkrite. S takim načinom pisanja sem dobila v bistvu ogromno moč, s katero ravnam skrajno pazljivo in odgovorno. Ta vrsta pisanja ne dovoli sprenevedanja. Pa še nekaj: v prvi osebi ednine pišem tudi zato, ker dogodke spremljam, gledam in vidim le skozi svoje notranje oči. Kdo drug jih morda vidi popolnoma drugače. Tudi tega se zavedam in tudi za to sprejemam polno odgovornost.«

Očeta ni videla nikoli več

Z možem Ozrenom sta želela, da gredo njuni sinovi po končani srednji šoli na Kitajskem študirat v Zagreb. »Na Kitajskem ni bilo dobrih fakultet, za Harvard nismo imeli denarja, zato je bila logična izbira Zagreb, kjer so dobre fakultete. In tako so odhajali, drug za drugim. Počasi sva ostala sama v praznem gnezdu. In nenadoma me je mož začel klicati mama. Kljub mojemu ostremu protestiranju je s tem nadaljeval. Vse bolj je postajal odvisen od mene. Ko sva, na primer, večerjala, sem sredi večerje vstala izza mize, on pa – kam greš? Le kam?! Lulat ali pa po kozarec vina, kam pa naj grem, sem besno odgovorila. Počasi sem imela dovolj te svoje nadvlade, v najinem odnosu sem se počutila popolnoma sama. Nazadnje sva se ločila.« Ohranila pa sta dober odnos, Ozi (tako bivšega moža ljubkovalno kliče Zorana) je še danes njen najboljši prijatelj.

»Svojega drugega moža Iva Broza …« Tukaj pa takoj vskočim z vprašanjem, ali je bil kaj v sorodu z bivšim jugoslovanskim predsednikom. Zorana pokima in pove, da je bil njegov nečak, a temu ne posveča popolnoma nobene pozornosti. Ker to za zgodbo sploh ni pomembno. »Iva sem spoznala še kot mlado dekle, ko sem delala na zveznem izvršnem svetu kot prevajalka, on pa je bil takrat direktor podjetja Ine Commerce. Do svojega 51. leta ga nisem več videla. Iskreno moram priznati, da je bil v meni skoraj vse življenje prisoten kompleks očeta, hrepenela sem po njem, po njegovi ljubezni in priznanju, ki ju nisem nikoli dočakala. In v tistem hrepenenju sem ponovno srečala Iva. Pozdravila sva se in objela. V tistem trenutku mi je šinilo skozi možgane – nikoli več ne želim oditi iz tega objema! Noro sva se zaljubila in noro sva se imela rada. Ampak … Ivo je imel 75 let, jaz pa 51! Ko je moj oče izvedel za najino zvezo, se mi je pisno odrekel. V pismu je zapisal, da nisem več njegova hči, da ni prepričan, ali sem res njegova hči in da mu nikoli več ne smem reči oče! Vsa obupana sem rotila mamo, naj mi vendar pove, ali sem v resnici njegova hči. Mama me je na kratko odpravila z besedami – na žalost si!« Očeta ni Zorana videla nikoli več.

»Težak odnos z očetom mi je pomagal prebroditi prav mož Ivo. Po mojih izkušnjah sem to lahko uspešno storila prav zato, ker je bil toliko starejši od mene. Bil je izobražen, samozavesten, uspešen moški, ki me ni potreboval za svojo potrditev. Bil je moški, ki je imel rad ženske kot bitja in jih je tudi spoštoval. Z njim sem dobila polno ljubezni, spoštovanja in podpore, bil je hudo ponosen name. Rad me je imel kljub moji muhavosti. Veste, z močnimi ženskami ni vedno lahko, to povem naglas. Z menoj, ki sem povrhu vsega še zelo trmoglava, pa še posebej ni bilo lahko. Ob Ivu sem lahko vzcvetela kot ženska, kot človek, ki je vreden. Bila sem ozdravljena. Žal je leta 2019 umrl.

Mojim sinovom velikokrat povem, da je oče najpomembnejša figura v življenju deklice. Seveda je mama tudi pomembna, ona deklico nauči poguma, samostojnosti in še cel kup drugih stvari, oče pa je odgovoren za to, kakšen odnos bo v odrasli dobi imela s partnerjem. Če bo oče v otroštvu hčerki izkazoval ljubezen, ji dal vrednost in jo spoštoval, si bo v odraslem življenju znala poiskati takšnega partnerja.«

Šimen Zupančič

Kitajska, ljubezen moja

Zorana še vedno redno piše kolumne. Tudi na Kitajsko še vedno hodi, ujela sem jo ravno nekaj dni pred odhodom. Z mladim kolegom Aljažem Vrabcem  pripravljata podkast Svet v skodelici čaja. »A veste, da ga poslušajo tudi Kitajci? V bistvu so uslužbenci kitajske ambasade moji najzvestejši bralci,« se zvito nasmeji. Ja, ja, razumem!

»Nedolgo tega je Aljaža poklicala kitajska ambasadorka. Izrazila je željo, da bi midva z Aljažem pomagala narediti podkast tudi na Kitajskem, o tem, kakšna je Kitajska danes. Prav zato potujeva zdaj tja. To je zelo inteligentno z njihove strani. Uživam v delu z mladimi Kitajci, ki so tehnična podpora pri organizaciji. Vsi so izobraženi, ne vedo pa, kaj je bila kulturna revolucija, ker se tega ne učijo v šolah, starši pa neradi govorijo o tem. Jaz sem že toliko časa na Kitajskem, da sem vse to videla na svoje lastne oči. Z velikim veseljem me poslušajo in sprašujejo različne stvari. Ti mladi v resnici ne vedo, kako je bila včasih njihova dežela revna, ne vedo, da je bila današnja moderna država zgrajena z garaškim delom dobesedno sestradanih kmetov iz zaledja, ki so v velika mesta prihajali gradit bleščeče stolpnice. Za prgišče juanov.

To deželo imam rada, kot ima mama rada svoje otroke. Zato tudi takrat, ko sem kritična do nje, v meni ni niti kančka sovraštva. Če kritiziram, delam to zato, ker verjamem, da je lahko boljša. Imam tudi malce neobičajen odnos s kitajskimi oblastniki. V bistvu se strinjajo z mojimi kritikami, samo tega ne smejo povedati naglas. Po 'dolžnosti' me morajo opominjati, v resnici pa se kar razumemo.«

Zorana Baković je ženska z briljantnim umom, ki ga je znala povezati s srcem. Velika modrost je tudi v njeni budistični podstati, da se zna dvigniti nad problem, si ga mirno ogledati in šele nato odreagirati. V svojem pisanju in v težkih življenjskih situacijah. Prosila sem jo, ali mi lahko napiše v kitajščini nekaj, kar bi najbolje opisalo njeno življenjsko filozofijo. Takoj je vedela, kaj bo napisala. Izbrala je stih iz pesmi Vzpon na stolp štorkelj, kitajskega pesnika iz dinastije Tang (688–742), Wang Zhihuana, ki je zapisal: Če hočeš videti tisoč milj daleč, se povzpni še za eno nadstropje višje.

Oče in mama Zorane Baković sta mrva že dolga leta. Včasih, ko sedi na vrtu, občuti globoko ljubezen do njiju. Zato, ker je znala pogledati »tisoč milj daleč« …