Arne Hodalič, Katja Bidovec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Težko je opisati vznemirjenje in spoštovanje, ki ga začutiš, ko iz morskega mulja dvigneš predmet, ki ga je človeška roka nazadnje držala pred več kot tisoč tristo leti. Občutek je srhljiv in veličasten hkrati,« nam je zaupal eden naših najbolj znanih fotografov Arne Hodalič.

Novice

Alenka Artnik o zakulisju naporov: nevidna plat svetovne rekorderke

V objektiv lovi dragocene trenutke, a tokrat je v rokah držal zgodovino. S partnerko Katjo Bidovec sta namreč dokumentirala doslej največje odkritje tega časa v Sredozemskem morju. Arheologi so le kakšnih dvajset metrov od obale odkrili ladijsko razbitino Vzhodnorimskega cesarstva iz sedmega stoletja, polno dragocenega tovora, med njim je bilo ogromno prekrasnih zlatih predmetov. Arnejeva in Katjina zgodba, ujeta v časovno kapsulo Jadranskega morja, se je znašla na naslovnici ameriške izdaje revije National Geographic.

Da je zgodba res senzacionalna, je bilo fotografoma jasno, ko so ju že dan po tem, ko so dobili pošto, kontaktirali iz omenjene revije.

##PAIDBREAK##

Arne se je s slovensko zgodbo v njej znašel pred skoraj dvajsetimi leti, za njim pa samo še dva slovenska fotografa – Ciril Jazbec in Matjaž Krivic. »Torej je Katja prva slovenska fotografinja, ki je objavljala v tej reviji,« se Arne s ponosom obrne k svoji partnerki. Prvega aprila sta z vznemirjenjem in velikim pričakovanjem čakala svoj izvod ameriške revije, kajti nista natanko vedela, katere fotografije so nazadnje umestili v zgodbo in ali bo njuna tudi naslovnica, ki so jo naknadno naročili. Olajšana nista mogla skriti veselja, ko se je z naslovnice zasvetila zlata pasna zaponka, za katero sta se v studiu v navezi z eno od urednic fotografije ameriške revije deset ur trudila, da je primerno zablestela. 

V lovu za neverjetnimi zgodbami

Arne že od nekdaj lovi v objektiv avanturistične in povsem neverjetne zgodbe svojega življenja, nekaj od njih jih je pred dvema letoma zbral tudi v svoji knjigi Moje svetlobe. Nekako se je vedno znašel ob pravem času na pravem mestu, da je lahko delal z najbolj nevsakdanjimi ljudmi na svetu, iskal inkovsko zlato v džungli, se prebil do staroselskih Kogijev, ljudstva, ki ga dotlej ni še nihče zares fotografiral – na poti k njim ga je ugrabila gverilska skupina FARC –, poročal s kriznih območij, se odpravil na dolgo pot po ruski tundri s severnimi jeleni, se v družbi azijske mafije nabiralcev morskih kumar nezavarovan potapljal pod ledom, potoval z nekdanjim predsednikom Janezom Drnovškom in brskal za potopljenimi zakladi globoko pod morsko gladino. Velikokrat je že povedal, da je nor na morje, jadrnice, ribolov in potapljanje – vedno je mislil, da se bo njegovo življenje odvijalo v tej smeri, ko ga je po naključju zaneslo v fotografijo. V podvodni fotografiji lahko združuje oboje.

revija Jana

Nikoli ne veš, na kaj naletiš

Že leta 2015 sta ju s Katjo v raziskovalno ekipo povabila arheologa Hrvaškega restavratorskega zavoda Pavle Dugonjić in Igor Miholjek, ki sta takrat na Mljetu dokumentirala epohalno najdbo beneške trgovske ladje iz 16. stoletja. Kontakte so navezali, ko se je Arne nekaj let pred tem maja udeleževal podmorskih čistilnih akcij, fotografije pa jim je kar podaril. »Odkar smo prvič dobro sodelovali, smo se spoprijateljili in me vedno pokličejo, če se jim zdi, da so odkrili kaj pomembnega. Seveda s prihodom vedno tvegaš, saj nikoli ne veš, kaj bo raziskovanje prineslo.« A pri zadnjem so res naleteli na zgodbo, ki piše zgodovino! Arheološka potapljaška ekipa je namreč odkrila razbitino, polno dragocenih bizantinskih predmetov. Odprli so nekatera vprašanja, ki bi lahko spremenila naš pogled na zgodnji srednji vek.

Tam je dela še za sto let!

Ladijska razbitina sprva ni obetala nekega presenetljivega odkritja. Mljet namreč leži na strateško pomembni trgovski poti med vzhodom in zahodom. Po jadranski obali so številne trgovske ladje prevažale tovor iz Turčije, Grčije, Afrike v Italijo in še naprej. Pristanišče v Polači je bilo eno najbolj zavarovanih in varnih, ne samo zaradi vremena, na otoku je bila tudi palača s trdnjavo in vojaško posadko. Mljet je imel svoj izvir sladke vode, tako da so se ladje pred nadaljevanjem poti lahko oskrbele z vodo in hrano. Ta ladja je bila zagotovo namenjena v pristanišče, a se je pri vstopu vanj nekaj zgodilo – ali jih je ujelo slabo vreme, morda so jih napadli pirati.

Otok je bil dolgo pod okriljem jugoslovanske vojske, po osamosvojitvi pa so ga razglasili za nacionalni park, kjer ljubiteljsko potapljanje ni bilo dovoljeno. Edini potapljaški center na otoku ima koncesijsko dovoljenje, da te peljejo do največjih zanimivosti, ki se skrivajo na tamkajšnjem dnu. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prav zaradi tega podmorski svet na tem območju za arheologe prava zakladnica, kjer na svoja velika odkritja čaka še vsaj dvajset ladij. »Ker je le nekaj tednov v poletnem času primernih za arheološko raziskovanje – midva s Katjo sva na Mljet hodila kar pet raziskovalnih sezon, je tam dela še vsaj za sto let,« si Arne mane roke v upanju na še kakšno dobro avanturo.

Arne Hodalič, Katja Bidovec

Pravi zaklad! 

Poudarja, da je šlo pri tej zgodbi za timsko delo. V studiu sta delala s Katjo skupaj, na terenu pa je ona dokumentirala vse, kar se je dogajalo na kopnem in na raziskovalnih ladjah, on pa je lovil ključne trenutke pod vodo. »Arheologi so bili zelo pripravljeni sodelovati. Pod vodo moraš s prvo raziskovalno skupino, sicer pesek in mulj skalita vodo, vidljivost se zelo poslabša in fotografiranje postane skoraj nemogoče. Vsa skupina se mi je prilagodila. K sreči je na Mljetu zelo čista voda in je zato vidljivost na prvem potopu zelo velika. Iskali smo na strmem skalnem dnu na globini od 30 pa do skoraj 50 metrov, zato so bili potopi včasih precej zahtevni. Ostajali smo največ dve uri, dekompresijski časi pa so bili dolgi, tudi pol ure in več. Dostikrat sem bil tako utrujen, da sem zaspal takoj po potopu kar na žgočem soncu na krovu raziskovalne ladje.«

Arne sicer zelo uživa pod vodo, še preden se odpravi na takšne avanture, z vznemirjenjem pripravlja svojo opremo. »Vendar moram imeti pod vodo cilj, ali je to raziskovanje ali pa kaj pomagam.« Potopljena ladja z Mljeta naj bi bila običajna trgovska, o obliki katere lahko žal samo špekulirajo, kajti lesenega ogrodja je ostalo zelo malo. Presenetljivi so predmeti. Nekaj v zvezi s posodo za ponovno segrevanje hrane v obliki kotla, ki je doslej še niso našli povsem ohranjene, je podvodnemu arheologu Miholjeku dalo vedeti, da so verjetno naleteli na nekaj posebnega. Poleg posode, keramike, bronastih kipcev, tehtnic je bilo ogromno zlata. Štirje kompleti zlatih pasov, zlata zaponka z dragulji, edinstvena na svetu, zelo osupljiv in dragocen pa je tudi zlat pečatni prstan, na katerem je verjetno upodobljen bizantinski cesar Heraklij. Obdan s takimi predmeti si skuša predstavljati, kakšno je bilo življenje v tistem času, kako so nosili vse te predmete. »To je največji čar,« razkriva.

Veljaki na ladji

 »V Istanbulu so bili takrat že pravoslavci, Rim so zdesetkali, v vzponu je bilo Vzhodnorimsko cesarstvo, ki se je širilo v Sredozemlje, vključno z nekaterimi deli Italije – svojo enklavo so imeli v Raveni. Povsem mogoče je, da so bili na ladji veljaki, ki so nosili ves ta nakit – gre izključno za moški nakit. Teorij je več, mogoče je bil na krovu kakšen cesarjev odposlanec, sorodnik in so šli z njegovim pečatnim prstanom v Raveno podpisovat kakšno pogodbo ter so bili na diplomatski misiji.« Morda je prevažala darila za utrditev zavezništev na zahodu, zato je bilo na ne prav velikem prostoru raztreščeno toliko zlata. Ker niso našli okostij, predvidevajo, da so se ljudje rešili, saj se je ladja potopila le kakšnih dvajset metrov od obale.

Arne Hodalič, Katja Bidovec

Iskanje zgodovinskega konteksta

Čeprav se najdba ladje z ogromno dragocenega tovora sliši zelo pustolovsko, je zaklad pri tem stranskega pomena. »Arheologija je iskanje zgodovinskega konteksta. Zlato je samo del tisočih predmetov, ki jih bodo zdaj raziskovali in ocenjevali njihovo starost, izvor, politično situacijo tistega časa …« Zlata ni treba posebej restavrirati, preostali predmeti se morajo pa tudi več let razsoljevati. »Amfore ne smeš dati na suho, ker se kristali soli v njej razširijo, ko se osušijo, in takoj razpade. Ko po določenem času neha izločati sol, jo končno lahko dajo na suho,« razloži Katja in doda, da je bilo res fantastično v roki držati vse tiste brezčasne zlate predmete, ki sta jih v studiih v Splitu in Zagrebu razporejala ter s svojimi objektivi lovila najlepše osvetlitve in kompozicije.

»Presenetile so me ohranjene podobe na zlatih kovancih. Pa tiste sponke za pasove, ki so jih verjetno nosili veljaki in bili res eminentno oblečeni. Že po oblačilih si vedel, kdo ima moč,« razmišlja. Fasciniralo jo je tudi skorajda otroško veselje arheologov, ki vse življenje delajo, da bi odkrili nekaj velikega, potem pa so tako bogato poplačani. »Ko bodo restavrirali vse predmete, bo tukaj čuda stvari!« Odkritja gredo po navadi v lokalne muzeje. Kar najdejo na Mljetu, razstavijo v Dubrovniku, ampak na tej ladji je odkritij za ves muzej, pravi Arne.

Zlati gral njegovega dela je, pravi, delati to, kar ga veseli. Ko bo spet kaj velikega, ju bodo zagotovo poklicali. Posebna čast je namreč biti del ekipe, ki odkriva zgodovino in jo lahko še fotografsko dokumentira. Občutka, ko v tišini globoko pod površjem lebdiš nad ostanki ladje, ki je zadnjič videla svetlobo pred trinajstimi stoletji, se ne da opisati. Takoj bi šla še enkrat, pravita sogovornika, prav zaradi tistega čustveno nabitega trenutka, ko stara zgodba znova pride na površje. 

revija Jana