Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Matic Vidic

Odnosi so nekaj neverjetnega. Nekje tečejo lahkotno, kot dobro podmazana veriga, drugje pa so nerodni, trdi in pogosto povsem izven smeri. Zato bo moja naslednja knjiga prav o odnosih — o tem, kako dobro poslušati, kako zares slišati in kako brati med vrsticami oziroma podnapise.

Pri nas doma se še vedno ogrevamo na drva. To pomeni delo vse leto: naročiti bukovo hlodovino, jo razžagati, razklati, posušiti in spraviti pod streho. Stara mama, ki živi v sosednji hiši, je vse leto nervozna: ali bomo imeli dovolj drv, kdaj jih bodo dostavili, kdaj jih bo kdo zložil. Njena skrb ni le za toploto hiše – v njej je skrita potreba po smislu in potrditvi lastne uporabnosti.

Osebna rast

Logoterapevt: Pot do miru je tlakovana s pogumom

Spomnim se, ko smo prvič šli z družino na dopust za prvi maj. Babica je ostala sama in pet dni zapored zlagala drva. Sprva sem bil jezen — skrbelo me je za njeno zdravje; pa tudi sicer sem ji obljubil, da bom poskrbel za to. A njen odgovor je bil preprost: delo mora biti opravljeno. Pozneje sem spoznal, da je njeno trdo delo tudi izkazovanje ponosa. S tem si je dokazala, da je še uporabna, da staranje ni konec njene vrednosti.

Podnapisi. Babica ni hotela ali ni zmogla prositi za pomoč zato, ker nas ne bi želela obremenjevati, ampak ker je potrebovala priznanje — pohvalo za to, da zmore. Njena poteza je bila način, kako ohraniti dostojanstvo, identiteto, smisel. Ko sem jo končno pohvalil — iskreno, ji čestital za moč in vztrajnost — sem bil priča spremembi: namesto obtožb je bilo hvaležno sprejetje, namesto zmrzljive distance sproščen smeh.

Podoben prizor se pojavi v moji terapevtski praksi: pacientka, ki živi daleč od mame, prejema fotografije prenove stanovanja in ob tem občuti krivdo — kot da ne naredi dovolj. Dogovorila sva se za preprosto vajo: vsakič, ko ji mama pošlje fotografijo ali poročilo o opravljenem delu, naj ji pošlje kratko pohvalo. »Kako močna si, to si res dobro naredila.« Namen ni pretvarjati se, temveč priznati in s tem razbremeniti obe — mama dobi priznanje, hčerka pa sprejme svojo omejenost brez notranjega sodnika.

Logoterapija nas uči, da je smisel pogosto skrit v vsakodnevnih drobnih dejanjih — in v načinu, kako jih beremo. Očitki niso vedno očitki; včasih so klic po priznanju. Kadar nekdo tarna o količini dela ali poudarja svoje zasluge, je pod tem pogosto želja po vrednotenju. Pohvala, ki jo dajemo iskreno in konkretno, lahko deluje kot most, ki zapre razkorak med dvema osebama.

Odnosi

Matic Vidic: Romanje – tisto, ki me spremeni

Naloga za bralce: začnite brati podnapise. Kadar bo kdo izrekel pritožbo ali poudaril svoje napore, ga raje pohvalite in potrdite. Ne s praznimi frazami, temveč z natančno odmerjeno pohvalo: »Videl sem, koliko truda si vložil/a v to.« Ali: »Res cenim, kako si se potrudil/a – to mi veliko pomeni.« S tem ne le zmanjšamo napetost, temveč tudi odpremo prostor za globlji odnos, ki hrani smisel obeh.

Zaključek: ljudje si želimo biti uporabljeni, videni in hvaljeni. Včasih potrebujemo le, da nas kdo pokliče po imenu in opazi naš trud. Brati med vrsticami pomeni izbrati prijaznost kot metodo posluha — in v tem je smisel, ki ga iščemo.

revija Jana