Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon

»Kdaj je pa naš otrok tako zrasel?«  To vprašanje si ponavljamo vsi starši. Pred kratkim smo ga držali v naročju, zdaj pa že hodi v šolo. Pred nekaj leti smo prvič prestopili šolski prag, danes že gledamo proti maturi. Hitrost življenja nam lahko ukrade izročilo časa; pogled nazaj pa razkrije, kako hitro mine otroštvo. Ta hitrost nas postavlja tudi pred vprašanje, kaj mu v tem času res moramo predati. Ne gre samo za ohranjanje stika s časom, ampak predvsem za ohranjanje stika z otrokom.

Odnosi

Zakaj se vsako leto umaknem za samostanske zidove

V svojem misijonskem delu med Romi sem spremljal skupino mladih. Presenetilo me je, kako preproste in zdrave so bile njihove želje: opraviti vozniški izpit in imeti avto, uspešno zaključiti šolanje, pridobiti poklic, izseliti se iz naselja in si ustvariti družino. Če mlad človek zasleduje takšne cilje, je zagotovo na dobri poti. A po sedmih letih jih je na njej ostalo le nekaj. Nič dramatičnega se ni zgodilo; preprosto se je zgodilo življenje — s svojo polnostjo in bedo, s svojo lučjo in temo.

Ni dovolj le postaviti cilje, otroci morajo biti osvetljeni z notranjo lučjo, ki jim daje smisel. Luč razsvetljuje temeljna vprašanja: poklicanost – za kaj sem ustvarjen; smer – kam naj grem; cilj – do kod moram priti; smisel – zakaj trpeti na poti? Le v luči se skrivajo pravi odgovori; v mraku pa lahko zablodimo in v temi pademo. Brez luči nič ne raste; tudi lepota človeka pride do izraza šele v svetlobi. Zato je naloga družine, šole in skupnosti, da ustvarjajo pogoje, kjer smisel in lepota zaživita.

Nevarno je, če otrok izgubi stik s to lučjo. V temi izgublja poklicanost, smer, cilj in smisel; takšen mladostnik je dovzeten za bližnjice, kratkoročne koristi in odločitve, ki vodijo stran od prave poti. V praksi to pomeni, da načrti ostanejo nedokončani, odnosi se krhajo, priložnosti se zapirajo.

Kako ohraniti stik? Predvsem z dialogom in navzočnostjo. Starši in spremljevalci moramo poslušati, ne le usmerjati; podpirati sanje, ne le nadzorovati korake; dajati priložnosti, ne le navodila. Predvsem pa moramo sami hoditi v luči, jo iskati, kadar je ni, in jo kazati drugim.

Zato je pomembna vera – zaupanje kot luč, ki presega zemeljske mere. Ko mlad človek prepozna, da ni sam, da je ljubljen in poklican, dobi novo perspektivo. Če se v srcu rodi zavest poklicanosti, se cilji postavijo drugače – ne kot zgolj osebna korist, ampak kot pot služenja in daritve.

Ne smemo izgubiti stika z otrokom. Tega stika ne bomo ohranili, če mu ne bomo prinašali luči: vsakdanjih priložnosti, stalne prisotnosti in globljega smisla. Luč, ki vodi k ljubezni, drži človeka na poti – tudi ko življenje prinese temo.

Osebna rast

Logoterapevt: Pot do miru je tlakovana s pogumom

Naloga za bralce: danes se usedite z otrokom oziroma najstnikom za pet minut in ga vprašajte: »Katera ena stvar ti trenutno najbolj pomaga verjeti, da ima tvoje življenje smisel?«

Ne hitite z nasvetom – naj najprej govori on. Potem skupaj zapišita en majhen korak, s katerim mu lahko pomagate v naslednjem tednu.

***null***