Več znanja, večje stiske: paradoks sodobnega starševstva
Nikoli nismo o vzgoji vedeli toliko – in nikoli bili tako negotovi. Kaj starševstvu danes jemlje trdnost?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon
»Dober dan želim, sem dobil logoterapevta Matica Vidica?« me vpraša zaskrbljen moški glas. »Da, pri telefonu,« odgovorim. »Kako lahko pomagam?« nadaljujem z zanimanjem, saj predvidevam, da bo potrebna pomoč. Mož začne z opisovanjem problema. To je njegov 14-letni sin, s katerim imajo težave v šoli, predvsem pa je skrb zbujajoče njegovo vedenje do staršev. Pri takšnih primerih najprej vprašam, kateri otrok po vrsti je. Če je prvi, se večinoma kaže, da je izvirni greh pri očetu, če je drugi, je teža na mami, če je tretji, je najverjetneje izziv odnos, ki ga imata starša. Pri četrtem otroku se lahko potem spet vrnemo k očetu in tako naprej.
Z vzgojo se nikoli nismo toliko ukvarjali, kot se danes. Kje tiči razlog? Zagotovo jih je več. Eden od njih je, da je bila včasih glavna skrb namenjena preživetju, drugi razlog je v generaciji zaslonov, ki so postali glavni otrokov spremljevalec, in potem je vprašljiva tudi vloga očeta in mame. Pri prvem bi izpostavil ugodje. Dejstvo je, da nikoli, kar obstaja človek, nismo imeli toliko možnosti ali bili deležni toliko ugodja. In nikoli ni bilo toliko depresije.
Sigmund Freud je že na začetku 19. stoletja izpostavil, da človeka v življenju žene volja po ugodju. Ugodje je tisto želeno stanje, po katerem tako hrepenimo. Stanje imeti se fajn je tako privlačno, da sem zaradi njena sposoben uporabe različnih orodij, kot so manipulacija, laž, grožnje in kraja. Pa vendar, kot ocenjuje Viktor Frankl, ki je imel v obravnavi več kot 2.000 klientov, ki so želeli storiti samomor, ni ugodje tisto, kar človeku prepreči, da bi storil najhujše nad sabo.
Smisel je tisti, za katerega je tako zelo pomembno, da ga ima človek. Če vem, zakaj, če je stvar smiselna, potem prepoznam tudi pot in poznam tudi svoj zato. Ključno vprašanje pri vseh nas je, zakaj ne želim biti odvisen bodisi od alkohola bodisi zaslonov ali preiti na druge stranpoti. Izraz stranpot mi je tako privlačen, ker pove bistvo. Stranpot je pot, ki ne vodi do cilja. Zato je pa pomembno, da poznamo svoj cilj, da prepoznamo svoj smisel. Pri religioznih bi lahko ta smisel opisali kot Božji načrt ali voljo. Če nisem v skladu s smislom ali načrtom, gredo stvari večinoma po napačni poti. Napačna pot pa vodi v frustracijo. Bodisi strah bodisi nizko samopodobo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
