Pexles, Jana

Zadnje čase je precej deževalo, sta ugotovila cenjeni soprog in babica. Vem, sem rekla nataknjeno, saj že dva tedna nisem mogla na vrt in tudi trava na moji sicer urejeni trati je zrasla čez vsako mero. Skrajni čas je, da greva po gobe, preden nama vse poberejo, sta sporočila. Sta tako rekoč idealen par za kaj takega – babica pozna terene, a ne vidi dobro, cenjeni pa vidi, a ne pozna gob. Tudi babica jih ne pozna, a nič hudega. In zakaj me nočeta zraven? Ker sem ukazovalna, nasilna, nevrotična in ljubosumna. In ker predvsem vse gobe, ki jih nabereta, pomečem stran. Iz hudobije.

Prav, sem se vdala, upam, da jima je jasno, da smeta nabrati samo dva kilograma? Dva kilograma z neužitnimi in strupenimi vred! Ma ja, kdo ju bo pa kontroliral! In imela sta prav, nihče ju ni zasačil, ko sta pustošila po gozdovih. Za njima ni ostalo nič, morda kakšna goba, po kateri je lezel vsaj pet centimetrski polž. Ne marata jih. Fuj. Skoraj me je kap, ko sem skozi okno opazovala, kako s težavo odpirata prtljažnik – kar usule so se na tla, gobe namreč. Ne, ne tovorita jih v stanovanje, sem kričala. Bomo kar na dvorišču opravili. Aha, ker je blizu smetnjak, je vreščala babica.

Če bi bile gobe užitne, bi lahko od obupa skočila skozi okno. Veseli gobarji namreč pozabljajo, da je treba z gobami po tem, ko jih privlečeš domov, tudi kaj narediti. Cenjeni soprog je bil strašno utrujen, babica pa tudi, pa še manj je videla kot običajno. Se pravi, da bom gobe spravila na pravo mesto jaz, ki sem medtem doma lenarila. Gre za pravično delitev dela, sta brbljala, preden sta se spravila vsak pod svojo prho. Ne bi bilo slabo, če bi prišla pogledat, ali je na njegovem junaškem telesu kakšen klop, si je zaželel cenjeni soprog. Marš!

Za ves tisti kup v prtljažniku bi si lahko vzela dopust. Pa ni bilo treba, ker so bile mnoge užitne gobe tako stare, da so se na poti do doma spremenile v džus, med mladimi pa je bilo precej neužitnih in tudi kakšna strupena. Metala sem jih torej v smetnjak, med bolečimi kriki nabiralcev, češ da sem zmeraj bolj zlobna. Definitivno. Prava drama pa je bila, ko smo prišli do »jurčkov«, na katere sta bila najbolj ponosna, tudi kakšen kapitalec bi se našel vmes. Tudi meni se je trgalo srce, ko sem jima sporočila, da je to žolčasti goban, ne ravno posebej strupen, ampak tako grenak, da ga preprosto ne moreš pojesti. Zdrvela sta vsak po svojo knjigo, primerjala opise z gobanom in enoglasno ugotovila, da se motim. Odgriznila sta kos klobuka, ga pošteno prežvečila in še naprej trdila, da je okus normalen, resda nekoliko pikanten, ampak takšen, kot mora biti.

Prav, sem se vdala in jima spražila nekaj žolčastih gobanov. Čepela sta v kuhinji in napeto opazovala dogajanje v ponvi. A jajc pa ne boš dala zraven, se je čudil cenjeni soprog, ko sem jima jed stresala na krožnik. Jih je škoda, sem se branila. Najprej pokusita. In sta. In izpljunila ter si šla pri priči izprat usta. Še zmeraj ne govorita z menoj.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana