Šimen Zupančič

Ne samo znanje, daje svojo toplino, sočutje, se iskreno zanima za vsakega otroka, njegov notranji svet. Tudi njo skrbi, kako bo zjutraj sprejela najmlajše, ki jih starši malodane v snu ob šestih predajo v varne roke med na prvi pogled hladnimi zidovi naših šol. V prvi razred je pospremila približno 12 generacij prvošolčkov. Brez strahu in skrbi, svetuje staršem, prvi šolski dan je vedno praznik, prav je tako, nato pa zaupajte otrokom. Zmorejo tako presneto veliko!

Prvega septembra letos bo začela v drugem razredu, a bo kot vsi v šoli čutila s slavljenci. Prehod v prvi razred je še vedno velik dogodek in izkušeni učiteljici se ne zdi, da bi naše šestletnike z ranim odhodom v šolo oropali otroštva. »Otroci pri teh letih so že zelo dojemljivi, zato bi bilo škoda, da bi bili še eno leto v vrtcu, saj vidim, koliko zmorejo, koliko lahko naredijo, kako samostojni so že. Ko jih septembra sprejmeš in se nato junija ozreš na prehojeno pot, si ponosno rečeš: joj, koliko smo naredili! Tako na osebnostnem, učnem in vzgojnem področju kakor pri socializaciji, upoštevanju šolskih pravil. Je pa prehod v osnovno šolo za vso družino prelomnica, saj se začno obveznosti, ki so predpisane tudi z zakonom.«

V Sloveniji so starši prvošolčkov upravičeni do prostega dne in otroke lahko pospremijo v šolo. V šoli, kjer je zaposlena naša sogovornica, jih slavnostno sprejmejo ob desetih zjutraj, pripravijo kulturni program, slovesno predajo rutice, postavijo celo fotokotiček, da nastanejo spomini za vekomaj; v učilnicah pa otroke čakajo knjiga, majčka s šolskim emblemom in seveda sok ter kakšna zdrava sladka malica. Na nekaterih šolah jih razveselijo s sladoledom – skratka, prvi šolski dan je po navadi eno samo veselje. 

»Starši prvi šolski dan vse bolj dojemajo kot praznik. Še posebej pri tistih, ki spremljajo v šolo svojega prvega otroka, pa je čutiti tudi zaskrbljenost: ali bo moj otrok zmogel, kako bo? Takrat jih moraš opogumljati, češ, še vsi so zmogli, brez skrbi, tudi vaš bo ...«

Novi časi, nove generacije

Bolj kot pri otrocih zaznava razlike med generacijami staršev. »Pri sodobnih starših se čutijo posledice zaposlenosti in nenehnega hitenja, nervoze – vseskozi se tako zelo mudi. Otroci pa veliko časa, vsaj nekateri, preživijo pred televizijo, telefoni, računalniki. Nekateri ne zmorejo več prehoditi razdalje do mestnega igrišča, kar včasih za nikogar ni bilo težko. Odsotnost gibanja se pozna. Pa tudi bolj razdražljivi so, hiperaktivni – to so vidne posledice pasti sodobnega časa. Starši pa so obremenjeni s službami, s pomanjkanjem časa. Tako se zgodi tudi predrznost v komunikaciji, kakšna nesramnost, vendar ne bi rekla, da to prevladuje. Gre za slab dan, trenutek, ker si jim pač ravno na voljo, in tako se malce znebijo svojih težav. Po navadi je najbolje samo poslušati in ne začeti razpravljanja, saj običajno pri takih dogodkih ni zmagovalcev. Trudim se jih pomiriti. Če so v stiski, jih povabim na daljši temeljitejši pogovor, saj ta na pragu učilnice ni mogoč.«

Starše danes marsikaj vznemirja, tudi kakšno učiteljevo obvestilo, in ko jih na odsotnost odgovora na to učiteljica opomni, se obregnejo, češ, kaj jih obremenjujejo, kot da se jih to ne tiče. »Včasih se zgodijo povsem banalne stvari, recimo to, da se otroci med igro v naravi umažejo, pa starše to ujezi – čeprav jih opozorimo, naj bodo otroci oblečeni v oblačila, ki se lahko umažejo. Tako imaš kot učitelj občutek, da ne paziš dovolj na njihovega otroka. Ampak to ni še nič, predvsem se bojiš, da bi se otrokom kaj zgodilo. Poškodbe se rade in hitro zgodijo – kakšen izbit zob, zlom ...«

Vendar Karmen Marhat s starši nima res slabih izkušenj – takih, ki bi jo silile v obup. Tudi odvetniki si pri njih ne podajajo kljuke, s starši se je še vedno dalo o vsem pogovoriti, novim generacijam in zahtevnim časom navkljub. Morda zato, ker je v službi s srcem? »To zame ni služba, otrokom se moraš razdati celega. In takrat vidiš, da te sprejmejo. V šoli sem zanje druga mama, in to je prijeten občutek, ne breme. Ko so v težavah, te znajo zaupljivo vprašati: gospa učiteljica, mi boš pomagala?« Da, prvošolčki v njihovi šoli učiteljice še tikajo. Tudi tako so jim verjetno bolj blizu.

Modrost prekaljenih učiteljic

V šolstvu so se v teh letih zgodile številne spremembe. »Prevzeli smo vse, kar so nam odgovorni naložili. Začela sem delati v socialističnih časih, po osamosvojitvi smo prekinili s starim sistemom, iskali nacionalno identiteto, avtonomija šol in učiteljev je postala pomembnejša vrednota, leta 1995 pa smo sprejeli zakon o osnovni šoli, ki je postavil temelje sodobnega šolskega sistema.« Je avtonomijo čutila tudi na osebni ravni? »Ko si mlad in poln energije, entuziazma, delovne vneme, moči, ti to, da imaš prosto pot pri svojem delu, veliko pomeni. V svojem poklicu se še vedno počutim avtonomno in svobodno. Starejše učiteljice rade rečemo: delaj po zdravi kmečki pameti.« Pa jim to dovolijo? Da, odgovori brez obotavljanja.

Šimen Zupančič

A v javnem prostoru, se zdi, se je kar razpaslo mnenje, kako da imajo učitelji zvezane roke. »Sama nimam tega občutka, zato vseh 36 let rada hodim v službo. Od poučevanja do oddelka podaljšanega bivanja in do jutranjega varstva – to zame ni težava, ampak nov izziv. Iz vsega se česa naučim. Vem, da je to moje delo, a ga opravljam z veseljem in zavzetostjo. Jutranjega varstva sem se sprva nekoliko bala, toda na koncu je tako dobro steklo, da sem prav ponosna nase. Ni namreč najbolj preprosto uvesti spremembe pri jutranjem vstajanju – tako pri sebi kot pri otrocih, za katere so rane ure lahko precej naporne. Kako bom zmogla z otroki zjutraj ob deset do šestih, ko so še vsi zaspani, ko nekateri še jočejo, sem se spraševala. Vendar sem si ustvarila svoj sistem, vedno sem jih pričakala dobre volje, pripravila sem jim kotičke, postavila šotorčke, da so lahko šli še zadremat, zavrtela nežno glasbo ... Tudi sama sem se počutila, kot da sem ostala še v noči, a ko sem prispela v šolo, ko sem dobila otroke, ko moraš nekatere tudi pocrkljati, jim malo izboljšati razpoloženje ali jih spodbuditi k ustvarjanju – vse je steklo. K ustvarjanju jih nikoli nisem silila, ampak sem sama začela delo pri mizi in so potem spontano prikapljali k meni, češ, jaz bi tudi ...«

Prostovoljni dar z dobro voljo

In ne, šotorčkov in blazin, ki jih omenja Karmen, ni financirala šola, temveč ona sama. Za denar niti ni skušala prositi. »Tako sem čutila in ob tem si rečem: naj bo to moj prispevek šoli, moj prostovoljni dar. Saj tudi ko ustvarjamo za novoletni bazar in druge priložnosti in ko kaj zmanjka, grem kupit in ne prosim za dodatna sredstva. Jaz to naredim z veseljem! Če bi me bremenilo, jezilo, potem tega ne bi počela.« Tako čuti in s tem je pomirjena.

Pa smo v Slovenji še lahko ponosni na osnovno šolo oziroma zadovoljni z njo? Prikima. »Pri nas se otroci dobro počutijo, menim, da imajo dovolj igre, sprostitve, razumevanja. Mislim, da jim je v šoli lepo. Že ničkolikokrat se mi je v popoldanskem bivanju zgodilo, da so otroci staršem, ki so prišli ponje, dejali: mami, jaz pa še ne bi šla domov – sem lahko še malo tu? To je res lepo slišati.«

Po temeljiti revoluciji v šolstvu se ne ozira, zdi se ji, da smo z zdajšnjo organiziranostjo lahko zadovoljni. »Če si zna učitelj razporediti čas po učnem načrtu, letni pripravi, lahko to izpelje brez stresa in slabe volje. Bi pa rekla, da otroci ne potrebujejo toliko popoldanskih dejavnosti, ker so od tega še bolj utrujeni kot po dopoldanskih šolskih. Preveč je športnih, plesnih, glasbenih dejavnosti in starši otroke vse popoldne razvažajo sem in tja.

Marsikdaj otroci v šoli potožijo, da niso imeli časa prebrati knjige za bralno značko, da niso imeli časa narediti domače naloge, da so utrujeni od prejšnjega popoldneva. Svetovala bi, da se otroku popoldne pusti vsaj tri ure prostega časa, ena ali dve dejavnosti na teden sta dovolj. Saj so tudi v šoli že interesne dejavnosti, dopolnilni, dodatni pouk, popoldansko bivanje, in če otrok v šolo pride že ob šesti uri in odide ob 16. domov in potem še po drugih dejavnostih, je res naporno. Ampak razumem, da si starši želijo za otroka čim več izkušenj in iščejo, kje bi bil najbolj uspešen – je to šport, glasba?«

Njen drugi svet

Z motivacijo in navdušenjem nima težav. »To mi je najbrž dano, taka sem po naravi. Ko stopim v razred, stopim v drug svet – pozabim na vse okoli sebe, na svoje težave, morebitne bolečine, prevzamejo me otroci, počutim se krasno. Ne vem, kako bo, ko bom čez tri leta končala poklicno pot in se upokojila. Že zdaj se nekako pripravljam na to.«

Srečanja z nekdanjimi učenci, od katerih se ji marsikdo s hvaležnostjo približa, so zanjo dar. »Ravno pred mesecem dni sva bila z možem na kavi v Slovenj Gradcu, ko sva se z neko mlado žensko spogledali in se takoj prepoznali. Objeli sva se in ne bi si mislila, da se bova srečali na Koroškem, saj ne živi na tem koncu. Njena učiteljica sem bila pred 30 leti in takoj sem se spomnila njenega imena in priimka!« Skoraj neverjetno je, kako veliko otrok se ji vtisne v spomin. To ji daje dober občutek. »Včasih tudi danes rečem otrokom – ko fantje govorijo, da bodo policisti ali nogometaši, deklice pa frizerka ali učiteljice – upam, da me boste prepoznali, ko me boste ustavili na cesti.«

Temu, da je učiteljica, ne pravi poklic. »To je poslanstvo,« odločno prida. »Vseskozi sem govorila, da bom učiteljica, in srečna sem, da sem to uresničila.«

Ranjeni otroci

Seveda je kdaj naporno, celo hudo. »Pride kakšna zahtevnejša generacija, a ne bi znala reči, zakaj se to zgodi. Zadnja leta zaznavam veliko razhodov staršev, ki vplivajo na otroke. Ti potem čutijo stisko, tegobe prinesejo od doma in v šoli ne morejo funkcionirati. Kako takega otroka potegniti nazaj v razred, v skupino, da pozabi na skrbi, domače okoliščine? Velikokrat postanejo uporniški, dolgo potrebuješ, da te tako ranjen otrok spusti blizu. Koliko še drezati vanj ali ga pustiti pri miru, da se odpre in spozna, da smo mu v šoli v oporo, da je tu zanj pozitivno okolje? Vsak otrok si želi, da bi se starši pobotali, zgodijo se napeti položaji ... Vse to nosim kot učiteljica tudi domov in razmišljam, kako bi otroku pomagala. Zdaj so med nami tudi otroci priseljencev in res ni lahko zanje, iztrgani so iz domačih okolij, vrženi med nas, ki govorimo zanje povsem tuj jezik, ne poznajo naše kulture, delovanja naše šole. Precej jim je treba pomagati in tako njim kot njihovim staršem stati ob strani.«

Ta nesrečni NPZ

Nacionalno preverjanje znanja (NPZ), ki ga opravljajo tretje-, šesto- in devetošolci, jo vznemirja, saj po njenem mnenju znanje, pokazano tam, ni merilo. »Bolj pomembno je, da otrok razume, kako je treba znanje uporabljati. Veliko pritiskov je z NPZ na otroke, ki si želijo biti uspešni. Kot ocenjevalka pa tudi sama vidim, kako otroci zablokirajo, koliko praznega prostora pri odgovorih pustijo. Pa vem, da tematiko poznajo, ker gre za čisto preproste stvari. Zato menim, da rezultati NPZ niso objektivni in da NPZ ne pokaže, koliko je otrok v resnici sposoben, koliko zna.«

Telefoni

»Odnos do telefona se popravlja, opozorila so se nas dotaknila in tudi starejši otroci se znajo že več pogovarjati, se družiti pred šolo. Mlajši s telefoni nimajo težav, ker jih večina do četrtega razreda nima oziroma jih ne nosi v šolo.«