UI

Pismo bralke: 

"Med odmori se na hodniku zaletava v druge in se norčuje iz njih. V šoli je dovolj uspešen, doma nimamo težav z njim, je pa veliko v svoji sobi. V šoli ima organizirano individualno obravnavo. Razredničarka je bila do mene kar groba, pričakuje, da se bo z vrstniki in učitelji lepše pogovarjal ter se bolj spoštljivo obnašal.

Odnosi

Vztrajati zaradi otrok ali oditi zaradi miru?

Očitala mi je, da je nesramen, da žali sošolce, jaz pa mislim, da se samo šali, kar počne tudi doma. Ima dober smisel za humor, kar cenim, a se mi zdi, da ga drugi ne razumejo. Nekoliko se sicer strinjam z mnenjem razredničarke, a mislim, da je vseeno preveč kritična do njega in tudi do nas. Kaj narediti?"

Irena

##PAIDBREAK##

Osebni arhiv

Vrstniki postajajo čedalje pomembnejši in mnenje staršev čedalje manj

Dejstvo je, da se doma otroci obnašajo drugače kot v svojem okolju, kjer si izgrajujejo svoj socialni status. Potreba po pripadnosti socialni skupini se v teh letih močno ojača. Vedenje, ki ga opisujete, bi po eni strani lahko razložila z vstopanjem v obdobje najstništva, ko se primerno obnašanje znajde na razpotju in postane ocena pravilnosti razrahljana, preizkušanje različnih meja pa čedalje privlačnejše. To se dogaja večini najstnikov, a morate biti pozorni, da se te vedenjske reakcije ne bi utrdile in postale dominantne.

Šola ne more in ne sme dopustiti razcveta takega obnašanja

Verjetno se s tem strinjate. Škoda, da niste opisali, zaradi česa ima v šoli individualno obravnavo in pri kom, sklepam, da je povezana s težavo, ki jo opisujete. Prizadelo vas je mnenje razredničarke, ocenjujete celo, da je bila z vami groba. Res me ni bilo zraven, a gotovo ni mogla sprejeti vašega zagovarjanja, da se vam to, kar vam opisuje kot žaljenje vrstnikov, zdi, kot da ga drugi ne razumejo, saj naj bi bilo to le »šala«. Kar ste slišali, ni bila kritika vas, bila je dobronamerno kritika sinovega obnašanja. Zato se mi dozdeva, da le niste želeli slišati njenega mnenja.

Smisel za humor je zlata vreden – kadar ni žaljiv

Žaljenje sošolcev in norčevanje iz njih nikakor ni smešno. Mislim, da doma tolerirate sinove pripombe in jih jemljete kot šalo. Potem ni nič čudnega, da tudi sin meni, da se samo šali. Roko na srce, če bi bil vaš sin v tak zaplet vpleten kot žrtev, se verjetno ne bi strinjali z mnenjem, da gre le za normalne vrstniške odnose in šalo.

Kar je hec, mora biti smešno za vse

Žal postane občasno med otroki moderna kakšna groba igra, ki temelji, na primer, na ne prav nežnem frcanju ali streljanju z elastiko, ki žrtvi morda prikliče solze v oči, a se mora delati pogumno in se ob tem smejati, da se je ne bi oprijel kakšen neprijeten vzdevek. Saj navadno take igre kmalu izgubijo privlačnost, a jih kmalu nadomestijo kakšne druge, prav tako grobe in neprijetne.

Kadar se le enemu zdi nekaj smešno, drugi pa ne vedo, ali naj bodo užaljeni, jezni ali potrti, to nikakor ni v redu. Saj vem, da najstniki pogosto zagovarjajo svoje ravnanje kot nekaj smešnega in se morda niti ne zavedajo, da s tem lahko koga pahnejo v globoko stisko. Tu morate starši prevzeti svojo vlogo in otroku pomagati, da razvija tudi svojo čustveno inteligenco.

Tudi zapiranje v sobo je za vas izziv. Če ne veste, kaj je razlog, morate preveriti. Ne gre mi skupaj, da bi se najstnik, ki skuša biti med vrstniki dominanten, doma spremenil v pohlevno ovčico. Dobro bi bilo, da bi preverili, kaj dela in koliko je na telefonu.

Brez obtožb, a tudi brez dajanja potuhe

Idealno bi bilo, da se doma pogovorite o tem, kar se dogaja. Povejte mu, da cenite humor, razčistite pa, kaj to pomeni in kaj pomenijo žalitve. Skušajte ugotoviti, kaj ga je gnalo, da je začel s takim obnašanjem, kaj mu pomeni, kaj želi z njim doseči. Imeti mora občutek, da ga sicer razumete, a takega početja ne odobravate, dovolj je bister, da bo to razumel. Pogovorite se in skupaj raziščite, kakšen primernejši način bi mu lahko pomagal graditi mesto med vrstniki. Načnite tudi njegov odmik v sobo. Tako vedenje lahko izvira iz negotovosti in slabe samopodobe, ki si jo otroci včasih skušajo dvigniti na umeten način.

Domnevam, da tudi sam s tem ni zadovoljen, saj ga otroci, v katere se na hodnikih zaletava, verjetno ne gledajo prav prijazno. Ugibam: morda je nagnjen k impulzivnim reakcijam, pa se je jezen nekajkrat zaletel v mimoidoče vrstnike, morda je bilo to vedenje nagrajeno z občudovanjem kakšnega, ki si kaj takega ne upa storiti in se mu je zdelo ravnanje pogumno, pa mu je to mnenje laskalo in je z njim nadaljeval. Poudarjam, le ugibam lahko, kajti možnih razlogov je kar nekaj, vi pa boste v pogovorih z njim laže izbrskali resničen motiv.

S šolo bodite na istem bregu

Hkrati je dobro, če se povežete s šolsko svetovalno službo in skupaj načrtujete, kako priti fantu bliže in kako ga naučiti primernih socialnih veščin. Zanje bo hvaležen in bodo dobro vplivale na povečanje njegove samozavesti, kar bo gotovo zmanjšalo neprimerne vedenjske odzive, bolj bo sprejet med vrstniki in posredno zadovoljnejši. Srečno!

  Eva

revija Jana