Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ob vašem pozivu, da pripovedujemo svoje zgodbe o alkoholizmu, mi je prišla na misel Kajuhova pesem Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas ... to je bol vseh nas ... Naključno? Ne verjamem v naključja. Umrli so kot mladi borci za svobodo, za pravičnejši svet. Preživeli so ostali kot bolečina, prisotna tudi v mojem očetu, ki je za te ideje zgorel. Zaradi več vzrokov je v mojem osnovnošolskem obdobju podlegel alkoholu. Najbolj ga je zadelo, ker je bil takrat premlad upokojen zaradi dolgotrajne bolezni, ki ga je ovirala pri poklicu, bil je namreč vojak.

Ti mu kaj reci

Danes šele vem, kaj vse je oče po vojni verjetno pogrešal. Sorodnike, kasarno, mrtve soborce, tiste svoje planine in ovce, delo, ki ga je izpolnjevalo in ga je edino znal, prijatelje,  zdravje, nas ... Čustva je zamrznil premnogokrat. Veljal je za resnega, mirnega človeka. Mi smo se bali izbruha ali pa molka.

Jaz sem nehala obstajati dvakrat, med žive sem se potem vračala zelo dolgo.

Prvič kot devetletna punčka, ki so ji ponoči prinesli mrtvo pijanega očeta, rekoč: »Doneli smo staroga.« Položili so ga v posteljo, slekli in odšli. Stala sem poleg, ker je mama imela delo z inventuro po trgovinah in me je zadolžila, da ga počakam in postrežem. Pri sedemdesetih pomnim prekrasne modre oči, v katerih sta bili senca sramu in milina, ki je pri njem dolgo nisem zaznala. O tem obdobju nisem z njim nikoli govorila. Oče in mama sta se začela prepirati, prej tega nikoli nisem opazila. Tri ženske smo se nenehno bale, da bomo dolgo sedele in poslušale njegove grožnje, kakšen bo red v njegovi hiši. Trepetala sem, da me bo mama zopet prosila: »Reci mu kaj, tebe bo poslušal.« Nikoli mu nisem nič rekla, sem bila pa jezna na mamo, ker se ni z njim ljubeče, a odločno pogovorila, ko se je popivanje začelo. Zakaj mu ni zagrozila? Tega nikoli ni znala. On ja.

Nadaljevanje Bredine zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Profimedia

Napišite nam svojo zgodbo! 

Bralke in bralci Jane, če ste odraščali v družini z alkoholiki, napišite nam svojo zgodbo! Zanima nas, kaj ste doživljali, ali ste se zavedali, da živijo družine, ki ne poznajo zasvojenosti, najbrž veliko bolje od vaše. Kakšne posledice so imele otroške travme v odraslem življenju? Vam jih je uspelo premagati? Pijete, kadite, posegate po prepovedanih drogah tudi sami ali člani družine, ki ste si jo ustvarili? Če se bo nabralo dovolj zgodb, bo- do morda izšle v knjigi. Dolžina zgodb naj ne presega 5.000 znakov s presledki, avtorji objavljenih del bodo dobili knjigo Odrasli otroci alkoholikov založbe Chiara, zato seveda pripišite naslov. Če želite, so lahko zgodbe anonimne, mi pa seveda moramo vedeti, čigave so. 

Zgodbe pošljite na naslov: 

• Revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje 

• ali na e-naslov: jana@media24.si