revija Jana, montaža

Žene, steber našega zaledja, pravi plakat iz druge svetovne vojne, ki visi na hodniku pred spominsko sobo v kulturnem domu v Dobrniču. Tam je sredi oktobra 1943 potekal edinstven kongres žensk: 180 delegatk je prišlo iz vse Slovenije, za organizacijo in nastanitev pa so poskrbeli domačini. In so tri dni zborovale, Italijanom pred nosom, tako rekoč, pa je šlo vse brez težav, nihče ni nikogar izdal, na koncu je pa britanski major, opazovalec angloameriške vojaške misije, rekel, parafraziram, to mi delajte! Oh, če res vztrajate, v resnici je rekel, »bolj so me prepričale te ženske kot vse depeše Glavnega štaba«. Oktobra bodo v Dobrniču spet praznovali obletnico tistega prelomnega kongresa. Da so žene steber našega zaledja, je držalo takrat in je še kako res danes, osemdeset in več let pozneje. Vmes se je spremenilo kvečjemu to, da so ženske iz zaledja stopile naprej, krepko naprej, včasih celo na čelo.

In se zdi, da nekatere to majčkeno moti.

Jaka Koren

Vzemimo tisti govor Nataše Pirc Musar na Blejskem forumu. In vzemimo, čeprav raje ne bi, tiste čukaste poglede moških iz prve vrste, ki zelo demonstrativno niso ploskali. Sem našla zapis iz decembra 2022, ko je tik pred nastopom predsedniškega mandata javno rekla, »strah me je kot hudič«. Me zanima, res bi jo rada vprašala, jo je še vedno strah? Se ustraši takih ljudi, ki so resda oh-tako-uglajeni, a se požvižgajo na bonton, kadar jim paše – ampak so vplivni? Ali pa jo tako ravnanje samo še dodatno podžiga? Kar je povedala v govoru, ki je nekatere tako presunil, da so pozabili na manire, je res, vsi vemo, da je res, celo neploskajoči, permanentno nerelevantni Pahor v prvi vrsti je to moral vedeti, ampak Nataša Pirc Musar je ena strahovito redkih svetovnih politikov – ne mislim samo političark, velja za oba spola –, ki je javno in zelo glasno rekla bobu bob in genocidu genocid. Ženska ima več metaforičnih jajc kot celotna prva vrsta skupaj. Ali pa vsaj jeklene jajčnike. Bilo je spontano, je potem povedala. Ne verjamem, da ji je žal za odkritost. Bolelo pa je, tisti odziv, grob in neotesan, kakršen je bil, je bil gotovo neprijeten. Pred leti je govorila o žaljivkah, ki jih je obilno deležna, že vse odkar je postala informacijska pooblaščenka. O tem, da ljudje ne polemizirajo z njenimi stališči, ampak se spravijo na njeno zunanjost. »Prizadene,« je takrat priznala. »Kakor koli obrnete, prizadene.« Ne bom brala komentarjev na družabnih omrežjih, fuj, ne bom, grem pa stavit, da jih je, kot je takrat rekla, tudi tokrat »fasala na de-be-lo«.

Na istem dogodku pred leti je tudi Nika Kovač govorila o tem, kako jo hudobni komentarji in tviti prizadenejo, kako si skoraj ni upala na cesto, kako si je kupovala prevelike obleke, da bi se skrila v njih. Pa je vseeno vztrajala, vseeno je šla zbirat podpise za nekaj, v kar verjame. In ji je uspelo! Čeprav so ji vsi govorili, da se ne da. Koliko ton poguma je potrebno za kaj takega? Saj veste, kaj pravijo, če te ni strah, to ne pomeni, da si pogumen, ampak da nimaš domišljije. Pogum je nekaj čisto drugega, je premagovanje strahu, pogum je to, da veš, da jih boš fasal na de-be-lo, pa vseeno greš in narediš, kar misliš, da je prav. Sva oni dan s kolegico debatirali o Nikini napovedani selitvi v tujino in sem rekla, mogoče je zraven tudi nekaj ambicioznosti, ampak po mojem gre predvsem zato, da se reši te domače hudobije, pa je kolegica strastno vzkliknila, pa kaj ji bo Slovenija, ona je narejena za to, da spreminja svet!

Prav ima, sem pomislila. Naše nataše, nike in rdeče obute urške zares spreminjajo svet. Lokalno in globalno. Počasi in po koščkih, ampak ga spreminjajo. In mi je grozno žal, da jih ne znamo ceniti. Vemo, kako gre, človek mora biti vsaj kakšnih dvesto let mrtev, da spoznajo njegovo veličino, ženske pa še kakšno stoletje dlje. In jim to, da bo zgodovina nekoč priznala, da so na pravi strani, najbrž ne bo v posebno tolažbo, ko medtem – oprostite izrazu, je pa zelo natančen opis – požirajo drek. Žene, steber našega zaledja in ospredja. A vedno manj po tihem, juhu! Premalokrat jim povemo: veseli smo, da vas imamo.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana