Cosmin Bumput

Pred dvanajstimi leti sta se odločila za življenje na kolesih, da bi lahko sledila zgodbam ljudi v domovini in Romunom, ki delajo v tujini. Službama urednice in modnega fotografa sta se odpovedala, da bi širila zgodbe o ženskah, ki morajo žrtvovati svoje življenje in zapustiti otroke, da bi lahko v Italiji skrbele za ostarele ali varovale druge otroke; o družinah, ki obirajo jabolka v Angliji, da bi lahko preživele in ohranile lastno kmetijo v Romuniji, ter o številnih drugih romunskih delavcih po vsej Evropi. Več kot pet milijonov jih pomaga poganjati evropsko gospodarstvo in večina med njimi bi se z veseljem vrnila domov, če bi lahko z delom tam dostojno preživeli.

Za življenje in delo v bivalnem kombiju se nista odločila, ker bi bila tako pustolovskega duha, temveč ker je to edina možnost, da si zagotovita poceni prenočišče in hrano. Doslej sta življenje svojih rojakov dokumentirala v 12 državah,  trenutno pa sta doma (v kraju Alba Iulia), saj razstavljata v galeriji v Cluju, enem največjih romunskih mest, in pripravljata knjigo o romunskih migrantih. Z njima smo se pred gostovanjem v Sloveniji pogovarjali na daljavo.

Cosmin Bumput

Elena:

»Veliko zgodb o romunskih migrantih je bilo treba povedati in ena, ki se nama je zdela posebno pomembna, je tista o pobiralcih jagod v Španiji. Ti predstavljajo enega največjih migrantskih valov iz Romunije, druga zelo pomembna skupina romunskih delavcev v tujini pa so ženske, ki skrbijo za starostnike v Italiji. Prav tako veliko Romunov dela v gradbeništvu po vsej Evropi in v skandinavskih ladjedelnicah. Ni se jim lahko izpostaviti, saj naletijo na odpor na družbenih omrežjih; niso javne osebnosti, so le navadni ljudje s svojimi družinami, življenji. V Romuniji, na primer, nekatere kategorije teh delavcev še posebej obsojajo – to so ženske, ki v Italiji skrbijo za starostnike. V Romuniji imamo problem zapuščenih otrok – otrok, ki jih morajo matere prepustiti v skrb starim staršem ali drugim sorodnikom, da bi jih lahko z delom v tujini preživljale. Gre za romunski socialni problem, saj so ti otroci zelo ranljivi, imajo psihološke posledice (depresija ...), njihove mame pa veliko ljudi obsoja kot slabe. Tako sva se nenehno srečevala s pomisleki najinih intervjuvancev: zakaj bi sploh povedal svojo zgodbo, zakaj bi se izpostavljal?«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

revija Jana