Profimedia

Sredi julija bodo začeli v Tuamu na Irskem izkopavati trupelca skoraj 800 otrok, ki so jih rodile nezakonske matere, pod zemljo (oziroma kar v greznico) pa so jih spravile redovnice, ki bi morale biti njihove zaščitnice. Magdalenski domovi, kot so rekli takšnim ustanovam, niso delovali pred stoletji, ampak so zadnjega zaprli leta 1998! Zanimivo, istega leta so v Kanadi opustili poslednjega od internatov za staroselske otroke, ki jih je tudi upravljala Katoliška cerkev. Otroci v njih niso smeli imeti stikov s svojimi starši, smrtnost med njimi pa je bila ogromna. Zdaj se ve, da so na njih preizkušali zdravila, cepiva in prehranske dodatke …

Duhovnik, ki večkrat posedi pod našo brajdo, kar naprej jadikuje, kako ni niti med vaščani niti med duhovniki nobenega navdušenja več za vero. Ko je bil sam pred dobrimi 50 leti novomašnik, je bilo v generaciji 41 duhovnikov, letos sta le dva. Sta za versko mlačnost kriva le sodoben način življenja in visok standard ali pa so morda tudi drugi razlogi, smo se spraševali pri 36 stopinjah v senci. Če pustimo tokrat ob strani celibat in odrivanje žensk od posvečenih opravil, je gotovo kriv vse manjši ugled Katoliške cerkve. Njeni grehi, o katerih se je nekoč le šepetalo, zadnji dve desetletji pospešeno bruhajo na dan. Zlorabe, ki so jih v strogi tajnosti še pred nedavnim obravnavali le pred cerkvenimi sodišči (če sploh) in žrtve utišali z odškodninami, se zdaj obravnavajo na rednih sodiščih in v medijih. In nekatere od teh zgodb so zares grozljive. Recimo tiste o magdalenskih materinskih domovih. Kako je lahko ženska tako okrutna z drugo žensko in njenim otrokom?

Plačaj za greh! O magdalenskih domovih na Irskem, eni najbolj gorečih katoliških držav, se ve že leta. Domneva, da so jih vodile sestre magdalenke, je napačna – domove so upravljali različni redovi, povečini sestre usmiljenke, ime pa so dobili po Mariji Magdaleni, ki jo evangeliji razglašajo za prostitutko, a se je spreobrnila in potem sledila Jezusu. Na Irskem so že v 18. stoletju imeli domove za odslužene prostitutke, ki niso imele kam, in takrat so ustanove poimenovali za »magdalenske«. Večina grozljivosti pa se je v njih zvrstila po prvi svetovni vojni in tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji dom so zaprli leta 1998, ko se je o magdalenskih domovih že veliko govorilo in takrat verjetno niso bili več tako grobijanski. Ali pač?

V »domove«, ki so jih vodile redovnice, so starši pošiljali neporočene nosečnice, ki so bile z vero prepojenim družinam v sramoto. Grešnice, vredne kazni, so bile le one, čeprav so bile med njimi tudi posiljene, pa žrtve svojih zblojenih očetov in tudi duhovnikov. O očetih v grehu spočetih otrok se ni spraševalo. Dekleta so v domovih rodila, otroka so jim vzeli, češ da bodo redovnice skrbele zanj, mnogim so se zlagale, da je novorojenec po porodu umrl. Matere so morale cele dneve garati v pralnicah, otrok niso smele dojiti, in če so jih tu in tam videle, je bilo to le po naključju. Po treh, štirih letih so svoj dolg odslužile in smele so oditi, kam so večinoma šle, se ne ve, najbrž pa ne k svoji družini. Nekaterim je uspelo z zunanjo pomočjo pobegniti, eno je denimo rešila teta iz Amerike. Prav v ZDA med irske izseljence so nune tudi dale največ otrok v posvojitev, za kar so pošteno zaračunale. In prav od tam so po desetletjih začeli prihajati posvojenci, ki so hoteli raziskati, zakaj jih je mati zapustila. Tako je resnica počasi prilezla na dan.

Trupelca v greznici. V letih od 1922 do 1998 se je v irskih magdalenskih domovih zvrstilo 56.000 nosečnic, ki so rodile 57.000 otrok. Smrtnost med otroki je bila zelo velika, v povprečju jih je v zavetiščih umrla kar četrtina. Posvojitelji oziroma njihovi agenti so prihajali in si izbirali najlepše in najbolj simpatične dojenčke, za preostale pa so zelo slabo skrbeli. Šele leta 2015 je bila ustanovljena vladna komisija, ki je začela preiskovati dogajanje v magdalenskih domovih.  

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik

Profimedia