Šimen Zupančič

Dr. Tom Potokar, upokojeni plastični kirurg, strokovnjak za opekline in vojno medicino, je v Gazo vstopil že šestnajstkrat in tam pomagal rešiti na tisoče življenj. V zadnjih letih v čedalje bolj surovih razmerah, a nikoli tako hudih kot po sedmem oktobru 2023. Tam je pomagal tudi usposabljati kolege, a ne ve, ali je še kateri med njimi živ. Za številne znance sluti, da so prišli do skrajne točke obupa. Ko zaključi z delom v  nepredstavljivih razmerah, se vrne in svetu govori o moriji, ki jo poimenuje s pravim imenom – genocid. Poslušali smo ga v Cankarjevem domu, kamor so ga povabili iz Gibanja za pravice Palestincev in v okviru Kulturne ambasade Palestine.

Tom Potokar ne zna slovensko, čeprav bi glede na ime in priimek to predvidevali. Po mami je Anglež, po očetu Slovenec, njegovo celo ime je Thomas Stephen Potokar. Pred desetletjem je za svoje delo, povezano z zdravljenjem žrtev opeklin po svetu, prejel red britanskega imperija. Kot vojni kirurg je deloval v Bosni in Hercegovini, Ruandi, Iraku, Afganistanu, Siriji, Sudanu, Ukrajini, Libanonu.

Shutterstock

Droni, dim, kričanje in tihi otroci

Pozna človeške zgodbe za vso črno statistiko iz vsakodnevnega poročanja o Gazi. Kot smo se mi, na žalost, navadili na to, se sčasoma vsak človek na vojnem območju navadi na nenehno preletavanje dronov, njihov živce parajoči zvok, to neznosno brnenje, ki prinaša eksplozije in razdejanje. Uničenje, smrt. Tudi Potokar se je navadil na drone, ve, da so nekateri opazovalni, drugi napadalni. »Najprej te preletijo, kmalu sledi napad, vidiš oblak dima, sledi kratka pavza in potem slišiš sirene, in zelo hitro potem se na oddelek bolnišnice zgrnejo ranjenci skupaj s sorodniki, ki so jih pobrali. Kup ljudi, kričanje, jok, stokanje – med njimi so pogosto otroci, ki pa ne kričijo. So tiho, v šoku. Izmed tistih, ki so jih pripeljali v bolnišnico, so nekateri tudi že mrtvi. Sicer pa ranjenci, prekriti s prahom, z odprtimi ranami, odprtimi zlomi, kosti gledajo ven ... Sledi triaža. A problem je, ker je preveč tistih, ki potrebujejo pomoč takoj, pa premalo osebja, operacijske dvorane so zasedene. Številni imajo več odprtih ran zaradi šrapnelov (tudi po sto takih ran) in pogosto se za na pogled majhnimi ranami skrivajo velike težave. Pogosto kost, ki štrli iz telesa, ni tako življenjsko ogrožajoče stanje kot majhna rana, ki lahko pomeni smrt.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana