Profimedia

red leti so me zbujali s harmoniko. Ni čudno, da imam še zdaj hudo alergijo na narodno-zabavno glasbo in sem najbolj vesela, če dan začnem dobro naspana. Moj sosed je nekaj let v stanovanju, s katerim sem v dnevni sobi delila tako tanko steno, da so mojstri pri popravilu električne napeljave pokukali skozi, pridno vadil. Harmonika se je že navsezgodaj slišala veliko preglasno za moj okus. Sosed, ki ni bil kak poseben talent, je vaje jemal zelo resno in je vedno začenjal s preigravanjem lestvic, nadaljeval pa z melodijami, te je zaradi napak pogosto prekinil. Ne, to ni bila blagodejna glasba za moja ušesa, prav nasprotno!

Običajno sem ob tej neljubi budnici prižgala radio z bolj rockovskim naborom glasbe, včasih sem šla in zaprla vrata v upanju, da bo zvok izginil. Na to, da bi klicala policijo, pa nikoli niti pomislila nisem. Prepričana, da je čez dan dovoljeno v svojem domu početi vse, kar se šteje pod običajne dejavnosti, torej tudi vaditi inštrument.

Zdaj vem, da sem živela v zmoti. Pred kratkim je soseda prijavila 80-letnico iz Maribora, ki je ob 14.45 igrala klavir. Gospa je upokojena učiteljica klavirja, ki z glasbo živi vse življenje in gotovo ni niti pomislila, da bi bilo s tem kaj narobe. A policisti so se strinjali s sosedo in ji napisali globo. Zakon namreč pravi, da je tudi igranje na inštrument kršitev javnega reda.

Danes imajo mnogi težave s sostanovalci, saj se veliko stanovanj oddaja turistom, ki lahko povzročajo veliko hrupa že s prihodom, če imajo ogromno prtljage. Prebivalce večjih mest pogosto motijo zvoki iz bližnjih lokalov. Pa promet. Glasna popravila … Zato je zanimivo, ko vidimo, kako različna merila imamo za to, kaj je še sprejemljivo hrupnega pri sosedih.

Nekoč je na hrup in ogromno obiskovalcev v stanovanju pod njenim sorodnica opozarjala sestro, lastnico stanovanja. Ta se ji je posmehovala, češ da se stara in je preveč občutljiva. Manj smešno je bilo, ko je čez čas potrkala policija in ugotovila, da se stanovanje uporablja za prostitucijo.

Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi za klic na policijo, vendar lahko potem pričakujemo, da bodo tudi do naših napak ljudje manj tolerantni. Ko je družina z nadobudnim harmonikarjem odšla, se je v stanovanje priselila ženska, ta pa mi je pošiljala sporočila, naj zmanjšam glasnost, že ko sem govorila po telefonu. Nekoč mi je poslala sporočilo, naj ne loputam z vrati, kar se mi je zdelo bizarno, saj so se vrata zaloputnila zaradi prepiha. Sosedo sem blokirala, da me njena sporočila ne bi več jezila, nisem pa bila več tako zelo razumevajoča za njeno jakost zvoka, ko se je kdaj pozno vrnila domov.

Ob vselitvi je nad mano živel par s sinom. Ko je postal najstnik, so se preselili in prišel je par, ki je kmalu zatem dobil hčerkico. Oba para sta me spraševala, ali slišim, ko otroka jokata, skačeta, se žogata … Ja, seveda slišim, včasih se še tla stresejo! A moj odgovor je bil vedno enak: »Vesela sem, da slišim otroka. Če bi bil otrok tiho, bi me pa resno skrbelo!«

Dokler živim v večstanovanjski stavbi, ne pričakujem popolne tišine. In gotovo mi je ljubše, da so okoli mene živi ljudje s svojimi obveznostmi in konjički, saj so čisto tiho lahko samo mrliči.

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

revija Jana