Šimen Zupančič

Da se v krvavem spopadu med državo in kapitalom spraviš na ljudi, ki s to bitko nimajo nič, da si jih vzameš za talce samo zato, »ker lahko«, je zavržno. Pohlep in aroganca sta opojna mešanica, ki hitro stopi v glavo. In zato karma sporoča, da si brusi kremplje in pride kmalu. Kroži tudi nepotrjena zgodba, da v peklu pripravljajo odprtje posebnega krila za člane Petrolove uprave.

Sedem se ne sliši veliko

»Ne morete natočiti, gospa,« ji zakliče nekdo, ampak ženska v avtu s slovenjgraško tablico še kar poskuša natočiti bencin. Razložijo ji, da je črpalka zaprta, čeprav ljudje skozi vrata prihajajo in odhajajo. Aha, reče zmedeno, kje pa je potem naslednja črpalka?

Odkar je Petrol zaprl svojo črpalko na Črnem Vrhu nad Idrijo – kjer pa še vedno obratuje pošta – je za okrog 1400 prebivalcev kraja in naključne potnike prva najbližja črpalka v sedem kilometrov oddaljenem Godoviču. To se ne sliši veliko, ampak v resnici je huje, kot se zdi na prvi pogled, pravi Gregor Rupnik, predsednik krajevne skupnosti, ki se je skupaj z županom Idrije Tomažem Vencljem v imenu krajanov pogovarjal s predstavniki Petrola. »Do Godoviča je sedem kilometrov, ampak nekateri jih imajo že do sem petnajst. Če bi imeli zaloge doma, se poslabša protipožarna varnost, zato se bojim, da bodo začeli sčasoma policisti kontrolirati, v kakšne posode natakaš gorivo, saj morajo biti te testirane. Po hišah bi lahko začeli hoditi inšpektorji in iskati skladišča goriva …« Če bi Petrol vztrajal pri svoji odločitvi o zaprtju črpalk – ko sva se pogovarjala o tem, še ni bilo znano, da si je podjetje premislilo – nimajo še nobenega plana B, pravi, »ampak jaz sem optimist, da se bo našla rešitev.« Upanje je zadnje, kar je krajanom še ostalo, kajti kot pobito pravi Gregor Rupnik, »Petrolu ne moreš nič, ne moremo reči, če ne boste odprli, bomo naredili to in to. Nobenega vzvoda nimamo.« Še zemljišče, na katerem stoji sporna črpalka, je Petrolovo in tako občina ne more niti pripeljati na črpalko drugega trgovca z energenti. Najbližja Molova črpalka je v Ajdovščini, 20 kilometrov daleč. Tudi usoda krajevne pošte je negotova, Pošta Slovenije bo storitve zagotavljala še do konca leta, potem pa …

Krajani so dvakrat protestirali, a premaknilo se ni nič. In se tudi ne bo, meni Rupnik: »Naredili bodo, kar bodo hoteli, ne bi pa bilo prav, če bi bili mi tiho.« In niso bili tiho, državi so pisali, poslali so pismi vladi in ministru za okolje Bojanu Kumru. Petrol so prosili, naj jim točijo gorivo, vsaj dokler obratuje pošta, saj se s pošto in črpalko ukvarja isti uslužbenec. Odgovora niso dobili od nikogar.

Če že ne moreš pomagati, je verjetno tudi prenaporno, da bi naredil vljudnostno gesto, dejanje preproste človečnosti, in odgovoril? Samo toliko, da bi rekel, slišimo vas? Menda so predstavnike enega od prizadetih krajev povabili na pogovor z ministrom, a tiste s Črnega Vrha, ki se jih to prav tako tiče, so prezrli.

Nemočni

Zaprtje črpalke za seboj potegne več posledic, kot si predstavljajo ljudje, ki ne živijo na podeželju. »Kadar kmetje kosijo travo, na primer, dnevno obiskujejo črpalko. Do Godoviča s traktorjem … Vemo, da vsi traktorji niso primerni za na cesto. Ni prav, da je Petrol zaprl črpalko, tudi vlada bi morala kaj narediti, verjetno že prej ali pa vsaj zdaj. Na podeželju morajo take stvari ostati odprte, tako pošte kot bencinske črpalke, pa tudi šole in vrtci.« Če bi zaprli črpalko, bi morali tudi za poštni urad najti novo lokacijo. Tudi zimsko pluženje bi zaprta črpalka otežila, saj plug vmes prav tja zavije po gorivo … Lahko nastane problem, ki se ga niti ne zavedajo, pravi sogovornik. Pa ravno smo zavihali rokave, vzdihne, »trg v centru na novo urejajo, na novo so naredili cesto proti šoli, letos bodo začeli prenavljati državno cesto …, potem se ti pa zadaj nekaj podre.« V tem trenutku denar sploh ni pomemben, ocenjuje, pomembno je samo to, kdo bo zmagal – krajani se seveda še kako dobro zavedajo, da so zgolj figure na šahovnici v partiji, ki pravzaprav nima nič z njimi. Da so le kolateralna škoda.

Domačin Stane Tominec, ki je kmet, spremenjeno življenje po zaprtju črpalke elegantno povzame z eno samo besedo: »Hudo. Spomnim se, na začetku, ko smo hodili v Godovič, preden se je odprl servis tukaj, je bila to cela procedura. Imeli smo samo motorno kosilnico, malokdo je imel traktor, zdaj imaš pa stroj za vsako stvar in potrebuješ veliko goriva. Imaš dve vrsti nafte, zato moraš imeti polno posod, kjer to skladiščiš. Težko je. Nimaš samo tistih sedem kilometrov do Godoviča, jaz jih imam že do sem pet, kakšni ljudje pa še več. Najprej moramo priti do sem in šele potem naprej. Žalostno,« še vzdihne. »To je nasilje nad malimi ljudmi, ki se ne morejo braniti. Nemočni smo. Lahko samo protestiramo, da povemo, da smo tukaj. Da smo! Črpalko so zaprli brez obvestila, čez noč. Kot da nas ni! Kadar zdaj kam greš, potrebuješ tak avto, da lahko nafto ali bencin voziš s seboj; tega ne moreš dati v vsak avto. Spominjam se, kako so bili ljudje vzhičeni, ko so tu odprli črpalko, zdaj gremo pa petdeset, šestdeset let nazaj. Takrat še nismo imeli avta in je mama s konjem hodila po gorivo, zelo natančno si si moral zastaviti, koliko ga boš porabil – in zdaj bo spet tako. Če gremo po opravkih v Ajdovščino ali Idrijo, skušamo tam natočiti gorivo.« Poznalo se bo tudi pri prevozih šolskih otrok, nadaljuje, ponje hodita kombi ali osebno avto. Ko se s sovaščani pogovarjajo o rešitvah, »se je težko pogovarjati, ker nekateri takoj vmešajo politiko. Težko je kaj reči, ker ne veš, ali si prav rekel, ne veš, kako bo oni to razumel.«

Vzvratno po avtocesti

Gospod, ki se predstavi kot Jamšek, ima slikovito metaforo in odpre še novo vprašanje: »To je tako kot vzvratna vožnja po avtocesti. To je nevarno. Mi smo zdaj stari šestdeset let, kdo od mladih bo pa pri takih pogojih hodil v Črni Vrh? Saj vidijo, da ni ničesar. Jaz sem bil privatnik, tukaj so stroški veliko višji, ker se je po vse treba nekam odpeljati – v Ljubljano, v Gorico – da sploh lahko delamo. In če zdaj zaprejo še črpalko, ki nam poganja vse stroje in avtomobile, bomo delali za manj denarja ali celo za nič! In to je premalo. Če hočemo, da v kraj pridejo novi ljudje, je treba vsaj obdržati, kar imamo, še raje pa kaj novega postaviti, če ne, se bo tukaj vse ustavilo. Mladina ne bo prišla sem, če vse odmira! Traktor mora brenčati, če ne brenči, ne bo dohodka. Od nič se ne da živeti.« Ne vem, ali nas bodo slišali, pravi, ne razumem tega. Če bo črpalka ostala zaprta, »se bomo morali navaditi, ne bo nam ostalo drugega, samo novih ljudi ne bo več sem in potem bo kraj izumrl.« Ne vem, kaj naj rečem, sklene nemočno. »Tudi ljudje smo vedno manj povezani. Glejte, ko smo delali hišo, nas je bilo 38 na prvi plošči, danes bi bila pa mogoče samo dva inšpektorja in dva policista. Ni več povezave. In to ni dobro. Enostranska ljubezen je premalo. Še če priredimo veselico, ne pridejo vsi! Bolj bi se morali povezati, saj vedno potrebujemo drug drugega.«

Petrol je lani ustvaril 4,69 milijarde evrov prihodkov in rekordnih 146 milijonov evrov čistega dobička. Za izplačilo dividend so namenili 86,6 milijona evrov, to je slabih 60 odstotkov dobička.