Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jasna Grbić, podjetnica, ki je iz družinske tradicije izdelovanja negovalnih mazil po osebni izkušnji s celjenjem brazgotin razvila lastno linijo za nego tetovaž in smo jo spoznali v prvi sezoni oddaje Štartaj Slovenija, je pred kratkim v enem od podkastov razkrila še eno zanimivo podrobnost iz svojega življenja, polnega preizkušenj – rodila se je v družini prvih jugoslovanskih peterčkov tik pred izbruhom vojne na Balkanu.

Zgodbe

Po sledeh našega članka iz leta 2018: dvojni trojčki s Celjskega

Kmalu po rojstvu so postali medijske zvezde in novica o njih je obkrožila svet. A družinska idila ni trajala dolgo. Vojne razmere so starša prisilile, da sta morala s še ne enoletnimi malčki na vrat na nos zapustiti rojstno Dervento, kjer so si ustvarili lepo življenje.

Ljudje

Ukrajinska super mama s peterčki pribežala k nam

Čeprav naj bi bila mama Belkisa oziroma Cica, kot jo kličejo vsi znanci in prijatelji, noseča s petimi zdravimi otroki, je dva dni po rojstvu ugasnilo življenje prvorojene deklice. Od preostalih vsi razen Jasne danes živijo v Kranju, kjer smo se srečali na domu njihovih staršev, kamor se z veseljem in pogosto vračajo. Mama je prinesla na mizo albume in shranjene časopisne izrezke in ob čaju smo na vetrovno jesensko popoldne z veseljem prisluhnili njihovi izjemni, skorajda filmski zgodbi. »Toliko vsega se nam je zgodilo, veliko sem si zapisovala in zdaj, ko sem upokojena, bom zgodbo zapisala za svoje otroke,« nam je zaupala.

Zgodbe

Jana spet pri celjskih četverčkih

Pet jih je!

Nekaj čez trideset let je imela, ko ji je uspelo zanositi s pomočjo hormonske terapije. Prvi ultrazvočni pregled ju je z možem Nedžadom šokiral, saj sta izvedela, da pod srcem nosi ne enega, niti ne dva, temveč tri otroke! »Na naslednjem pregledu so zaznali bitje še četrtega srčka. Poklicala sem svojo mamo in rekla: 'Mama, ali sediš? Našli so še enega otroka!' 'Ne hodi več na ultrazvok, vsakič najdejo še enega,' je bila tudi mama presenečena,« se smeji. Nazadnje so res odkrili tudi petega, ki se je dotlej skrival pred radovednimi pogledi. Ker so večplodne nosečnosti vedno tvegane, so tudi Grbićevi predlagali zmanjšanje števila plodov za varnejšo nosečnost, a ker bi se tudi pri tem lahko zapletlo, se je odločila obdržati vseh pet, saj naj bi bila to njena prva in zadnja nosečnost. Ker v Bosni za takšne primere takrat niso bili dovolj usposobljeni, je zadnjih šest mesecev nosečnosti preživela pod budnim očesom zagrebških zdravnikov v bolnišnici Sveti duh.

»Mislili so, da ne bom zdržala do osemindvajsetega tedna, a meni je uspelo otroke nositi kar dvaintrideset tednov. Na koncu sem bila že kot medo in otroci so mi tako pritiskali na pljuča, da sem težko dihala, zato so mi 18. junija 1991 naredili carski rez. V minutnem razmaku je na svet prišlo vseh pet otrok. Tista noč je bila v porodnišnici nasploh zelo burna, saj je zmanjkalo inkubatorjev in so naši otroci ležali kar po dva skupaj v njih.«

Po porodu pa se je močno zapletlo in komaj rojeni otroci bi skoraj izgubili mamico. Belkisa je začela močno krvaveti, dobila je sepso in njeno življenje je devet ur viselo na nitki. Ko si je opomogla, pa jo je močno pretresla novica, da prvorojeni deklici ni uspelo preživeti. Dotlej še niti imena niso imeli, potem pa so otročički A, B, C in D postali Jasna, Ema, Zina in Edi. Prvih nekaj tednov so preživeli v inkubatorju, in ko so se dovolj okrepili, so prišli domov najprej Edi, Jasna in Zina, štirinajst dni za njimi pa še Ema.  

Mateja J. Potočnik

Vsi so pomagali

»Otroci so različno napredovali, najbolj jokava in zahtevna pa je bila Ema, zato smo zanjo vedno najprej poskrbeli. Vsi pa so se naučili čakati. Hvala bogu tudi za vse ljudi, ki so nam na začetku pomagali. V Derventi sem delala kot bolnišnični farmacevt, pa so mi iz bolnišnice poslali vsak dan za štiri ure pomoč medicinske sestre, prihajali so najini tete in strici. V hiši je pogosto mrgolelo ljudi. Nekdo je vzel enega od otrok v naročje, drugi je dal prati plenice, tretji je likal. Delali smo in se družili, bilo je luštno in živahno, čeprav z možem slabi dve leti skorajda nisva spala.«

Otroci so bili potni list

Rojstvo peterčkov je bilo takrat dogodek leta. Obletavali so jih domači in tuji novinarji. Še na CNN so objavili, da so se v Jugoslaviji rodili peterčki. Podjetja so kar tekmovala za botrstvo, dobili so ogromno oblačil in stvari za nego malčkov. Kljub napornim mesecem, ko je bilo treba na vsaki dve uri previti in nahraniti lačna usta, sta si starša predstavljala lepo prihodnost s svojimi malčki. Hišo sta pripravila in uredila za prihod novorojenčkov, pred njima sta bili obetavni karieri – Belkisa je, kot rečeno,  farmacevtka, Nedžad pa elektrotehnik. Imela sta že svojo zeliščno trgovino in bila tik pred tem, da odpreta zeliščno lekarno, saj sta si že urejala prostor. Niti v sanjah si nista predstavljala, da bodo čez nekaj mesecev kot begunci brez vsega bežali iz države.

»Najprej smo se branili zapustiti naš dom in vse, kar smo dotlej poznali, a ko se je zaslišalo bombardiranje v naši neposredni bližini, smo vedeli, da je vrag odnesel šalo in da moramo od doma, če hočemo ostati živi,« razlaga mama. Prtljažnik sta napolnila s stvarmi za otroke, zase pa vzela le najnujnejše, saj sta mislila, da konflikt ne bo trajal dolgo in se bodo lahko vrnili. Prva dva tedna so preživeli v Sarajevu, a ko so videli, da postaja čedalje bolj nevarno, so se preko številnih barikad začeli prebijati proti Sloveniji.

»Velikokrat pravim, da so bili otroci naš potni list. Enako sem jih oblekla, da so vojaki videli, da so četverčki, mnogi so se jih spomnili iz medijev in tako so nas spustili naprej.« Začasno so se nastanili pri bratrancu in sestrični v Kranju, a ker vojni ni bilo videti konca, so si začeli iskati svoj dom; s toliko otroki pa je bilo kaj takega skoraj misija nemogoče. Na koncu jim je spodnji del stare hiše oddala družina Luskovec v Strahinju, ki so jo fascinirali s svojo zgodbo.

Gre za življenje otrok

Nekaj časa so živeli od prihrankov za zeliščno lekarno in pomoči Rdečega križa, potem pa sta začela pomoč usihati in denar kopneti, dela pa kot begunca Grbićeva nista dobila. Bila sta čedalje bolj obupana. »Nekega dne je prišla lastnica hiše, s katero smo se spoprijateljili, z Nedeljskim dnevnikom v roki. Rekla mi je: 'Poglej, imajo rubriko Iskrica v žalostnih očeh, piši jim, mogoče vam bodo lahko pomagali.' Nisem hotela miloščine, po drugi strani pa je šlo za življenje mojih otrok. Ko sem zadevo prespala in so se solze posušile, sem si rekla, da nimam več kaj izgubiti, če uredniku napišem pismo.«

Po izidu članka Nekoč medijske zvezde, zdaj ubogi pregnanci so jim želeli pomagati ljudje iz vse Slovenije. »Kepo sem imela v grlu, nerodno mi je bilo, ampak ponos sem dala na stran, pomembno je bilo preživeti. Spomnim se, da sem takrat za novo leto napisala vsaj 150 zahval ljudem, ki so nam pomagali.« Ko so v članku prebrali, da je farmacevtka, so ji pomagali tudi do službe.

Ostali so v Kranju

Otroci, ki so po videzu in karakterju povsem različni, so medtem rasli. Trije so shodili, za Emo pa  so pozneje ugotovili, da ima cerebralno paralizo. Dolgo so upali, da se ji bo kljub vsemu uspelo postaviti na noge. Danes je na invalidskem vozičku, njeni sorojenci pa so zelo ponosni nanjo, saj je najbolj izobražena od vseh in športnica. Med našim obiskom se je pohvalila z osemnajstimi medaljami v balinanju in da je tik pred odhodom na državno prvenstvo. Ker so jo kot otroka sprejeli v vrtec, ki je imel tudi oddelek za otroke s posebnimi potrebami v Kranju, so se tudi sami preselili v mesto, v blok, kjer živijo še danes. Z leti so se sicer preselili v stanovanje v pritličju, ki je za Emo bolj dostopno. Edi, Jasna in Zina so bili do nje vedno zelo zaščitniški.

»Spomnim se, da smo vso njihovo osnovno šolo imeli tamle na zidu tablo, da sva se z možem z vsemi skupaj učila. Jaz sem jim pomagala pri biologiji in kemiji, mož pa pri fiziki in matematiki. Preveč jih je bilo, da bi delala z vsakim posebej.«

Hladilna krema

 V Sloveniji so se dostikrat spomnili svojih neizpolnjenih sanj o zeliščni lekarni in tem, da bi živeli od svojega dela. »Izdelovali smo kreme, receptura zanje je bila naša dodelana skrivnost.« Poskusiva, je Cica spodbudila moža, in ko so otroci zaspali, sta v kuhinji začela mešati svoje hladilno mazilo, ki je zdaj že 35 let na prodajnih policah. »Želela sva delati nekaj zase in nekaj, kar bi nama omogočilo, da sva lahko blizu svojih otrok.« S prvimi primerki kreme je na vasi, kjer so najprej živeli, in z dvema otrokoma v vozičku šla od hiše do hiše.

»Eni so kremo kupili, ker sem se jim smilila, drugi, ker so jo potrebovali, skratka, vse sem prodala in svoj prvi uspeh sva proslavila s kozarčkom janževca! Potem sva začela razmišljati, da bi se tega lotila resno.« In tako sta počasi začela ustvarjati svoj posel; zanj je skrbel mož, ona pa je hodila v službo in zraven pomagala v podjetju, ki je počasi raslo.

»Težko je bilo, k sreči sem imela ob sebi mamo in očeta, ki jima je med vojno uspelo prebežati v Slovenijo, da sta nam pomagala.« Petnajst let pozneje je družinsko podjetje nadgradila Jasnina zgodba.

Jasna je bila vse življenje uspešna športnica

Plesala je, igrala odbojko, košarko in sanjala o študiju na fakulteti za šport. A ji je sanje prekrižala operacija hrbtenice. Nikomur ni bilo jasno, kako se lahko takšni športnici hrbtenica vedno bolj krivi. V gimnaziji je bila skolioza že tako očitna, da je morala nositi steznik, kar je bilo za najstnico v občutljivih letih zelo moteče. Vendar vse je bilo zanjo bolje kot operacija, ki pa je po koncu gimnazije postala neizbežna. Po eni strani si je želela, da se ji zaradi ukrivljene hrbtenice ne bi bilo več treba skrivati za prevelikimi majicami, po drugi pa jo je skrbelo, da bi med zahtevno operacijo, ko so ji hrbtenico pritrdili in poravnali ob dve palici, šlo kaj hudo narobe in bi tudi ona pristala na invalidskem vozičku. »Vsi so se pogovarjali, na katero fakulteto so se vpisali, jaz pa sem čakala na operacijo,« se spominja tistih težkih dni.

Po operaciji se je njeno življenje za eno leto praktično ustavilo, saj je bila rehabilitacija zelo dolga. A trmasta Jasna se je poti nazaj lotila že v bolnišnici, ko je namesto uteži dvigovala plastenke z vodo. Po nekaj mesecih jo je na mučno operacijo spominjala samo še brazgotina vzdolž celega hrbta. »Ko sem nosila kratke majice ali bila v kopalkah, sem imela občutek, da vsi zrejo vanjo.« Domislila se je, da bi jo skrila pod tatujem, vendar so bili doma odločno proti temu. Vendar je Jasna, upornica, dve leti po operaciji, ko naj bi bila koža že dovolj zaceljena, nekega dne prišla domov z vtetoviranim napisom v angleščini »naše brazgotine nas opominjajo, da je preteklost še vedno živa« po celi brazgotini.

»Takrat sem ob delu študirala ekonomijo, zraven pa delala promocije za različne izdelke po trgovinah. Čutila sem, kako me koža s tatujem peče in zateguje, krema, ki so mi jo dali, ni pomagala.« Doma jo je mama na koncu namazala z njihovim hladilnim mazilom in po dveh urah jo je nehalo peči ter zategovati. »Bila sem šokirana in hkrati zelo navdušena! Vse življenje me je spremljala zgodba mojih staršev, njihova borba za preživetje vseh nas, zato sem si rekla, da moram nekaj narediti iz tega. Skupaj s kremo si zaslužijo svetovni uspeh!«

Vrata so vedno odprta

S težavo je pregovorila očeta, da jo je peljal k človeku, ki je izdeloval lončke za njihovo kremo. Zamislila si je črne, a manj kot 300 jih ni mogla naročiti. Zdelo se ji je ogromno. Uspelo mi bo, si je rekla in se vrgla v vodo. Sama je izdelala dizajn za kremo, ki jo je poimenovala Tattoo care. S svojo zgodbo je šla od studia do studia in jim pustila nekaj primerkov kreme za njihove stranke, saj je bila prepričana, da jim bo pomagala. Počasi je začela dobivati prva naročila, beležila je pripombe in s pomočjo strokovnjakov ter mame so začeli spreminjati recepturo za negovanje in celjenje tetovirane kože. Ko so nazadnje iz nekega studia naročili sto krem, je vedela, da je na pravi poti. Njena zgodba je navdušila tudi ustvarjalce oddaje Štartaj Slovenija, v njej se je učila podjetništva od a do ž, njihov izdelek se je na koncu v resnici znašel na Šparovih policah, kjer je še danes.

Ko so z njim prodrli še na ameriški trg, se je prodaja tako povečala, da so morali podjetje preseliti v nove prostore, nabaviti nove stroje, da so bili sposobni izdelovati vedno večje količine in razvijati nove izdelke. Danes Jasna vodi prodajo in marketing, njena sestra Zina pa proizvodnjo in razvoj podjetja, občasno pomagata tudi Ema in Edi, medtem ko sta se starša upokojila in imata svoje načrte. Tako vsak uresničuje svoje želje in cilje. Mazilo, nastalo v kuhinji begunske družine, da bi jim pomagalo preživeti v tuji državi, je na koncu postalo zgodba o uspehu.

»Kljub vsemu je zame največja sreča in uspeh, da sva v tako težkih okoliščinah z možem svojim štirim otrokom omogočila solidno otroštvo in mladost, jim pomagala do kruha, hkrati pa ohranila harmonijo v družini in ustvarila dom, kamor se otroci, njihovi partnerji ter triletna vnukinja Iva radi vračajo. Naša vrata so jim vedno na stežaj odprta!« je zgodbo, vredno romana, zaključila mama Cica.