Profimedia

Ste se kdaj vprašali, kaj mladega človeka pahne v hojo po robu? Zgodbe, ki se lomijo pod težo grozljivih razmer, kažejo na to, da mnogi niti niso imeli oprijemljivih možnosti za zdravo, svetlejšo prihodnost. Izjeme so redke in seveda bi si jih želeli več, še bolje pa bi bilo, če bi se mladi v odraslost prebili brez vseh brazgotin in etiket.

Za debelimi zidovi nekdanjega samostana usmiljenk sv. Vincencija so nekoč odmevale molitve, že več kot sedem desetletij pa tam odzvanjajo koraki mladostnikov, ki so v življenju zašli s poti. Nad kamnitim obokom Prevzgojnega doma Radeče visijo velika rjava vrata, ki škripajo pod težo težkih zgodb.

Prevzgojni dom Radeče

Ujetniki življenja, ki ga niso izbrali

V Prevzgojnem domu Radeče so za obdobje od enega do največ treh let nastanjeni fantje in dekleta od 14. do 23. leta, in sicer po vzgojnem ukrepu, ki ga izreče sodišče, kadar oceni, da mladoletnik potrebuje strukturirano okolje, red in strokovno pomoč, da spremeni vedenje. Ne gre za kazen, temveč za proces prevzgoje, rehabilitacije in ponovne vključitve v družbo. Cilj skušajo doseči z izobraževanjem, delovnimi aktivnostmi, psihološko podporo in socialnim učenjem.

Z direktorico Prevzgojnega doma Radeče Viktorijo Erpič smo se pogovarjali o tem, kaj se zgodi s fanti in dekleti, ko prestopijo njihov prag. Osebje se tam vsakodnevno spopada s posledicami ranjenega otroštva – od zanemarjenosti, nasilja, zlorab in revščine do prelomne točke, ko mlad človek zaradi okoliščin, travm ali vzgojnih vzorcev izgubi stik z notranjim moralnim kompasom.

Erpičeva pojasni, da je skupna značilnost njihovih varovancev predvsem ta, da prihajajo iz disfunkcionalnih družin. »Te se soočajo z različnimi težavami, ne nujno z materialnim pomanjkanjem. Pogosto gre za odsotnost enega ali obeh staršev, različne oblike zlorab, odklanjanje psihosocialne pomoči in podobno. Posledično za otroke ni dovolj dobro poskrbljeno; pri njih opažamo predvsem izjemno slabo pismenost in splošno nerazgledanost zaradi neobiskovanja šole.«

Prevzgojni dom Radeče

Nasilje rodi nasilje?

Mladostniki, ki so nastanjeni v prevzgojnem domu, nase opozarjajo s problematičnim, nemalokrat tudi nasilnim vedenjem. Je pa pomembno razumeti, da razlog za razvoj v nasilneža pogosto tiči ravno v okolju, kjer so odraščali. »Opažamo vzorce vedenja, ki so jih ponotranjili že v otroštvu in mladostništvu, ti pa so pogosto ključni pri kasnejšem izvrševanju kaznivih dejanj. Res je, da niso vsi storilci dejanj z elementi nasilja, vendar so takšni primeri prevladujoči. Težave rešujejo na način, ki ga poznajo – čeprav je družbeno nesprejemljiv. Prav to poskušamo v prevzgojnem domu spremeniti,« razloži sogovornica, ki bi si želela, da bi imeli ti mladi zdravo otroštvo, saj bi tako lahko njihova pot tekla povsem drugače.

Sliši se izpeto, a ko se srečuješ s pretresljivimi zgodbami, povsem drugače zveni misel, da je za zdrav razvoj otroka najpomembnejša urejena družina z zdravimi odnosi. »Je pa seveda pomembno tudi to, da se otroku postavljajo meje, saj te pomenijo varnost. Pri tem morajo biti starši poenoteni in dosledni. Poleg tega otrok v družini pridobi tudi vrednote, ki so dragocena popotnica za življenje.«

Osebna rast

Anonimni alkoholiki: Moral bi crknit', a se mi je zgodil čudež

Prvič zaprti

Kako mladi reagirajo ob prihodu v prevzgojni dom? Se odzovejo z uporom, jih prevzame šok – ali morda celo olajšanje? Direktorica pojasnjuje, da ta korak za večino pomeni prvo izkušnjo, ko se za njimi zaprejo vrata in ne morejo oditi, kadar bi si to želeli.

»Gotovo se na začetku pojavljajo občutki strahu in negotovosti, saj gre za povsem novo okolje. Za nekatere, ki pred tem niso imeli ustrezne nastanitve, pa je lahko prihod celo olajšanje. Ker ima večina mladostnikov že izkušnjo bivanja v strokovnem centru, sam način življenja v prevzgojnem domu zanje ni povsem nov, je pa priložnost za spremembe – na primer, da začnejo abstinirati od psihoaktivnih snovi, kar je nujen pogoj za kakršne koli premike na bolje.«

Shutterstock

Fantje in dekleta so lahko v prevzgojnem domu nastanjeni do največ treh let. Njihovo vedenje se sčasoma spreminja; pa jim uspejo približati spoznanje, da obstaja svet onkraj nasilnih razmer in da tudi zanje obstaja možnost, da zaživijo drugače? Kako zahtevno je to v praksi? »Utrjene vzorce je težko spreminjati – za to sta potrebna čas in vztrajnost,« je iskrena Viktorija Erpič, ki omeni še, da v domu izvajajo program obravnave storilcev nasilnih kaznivih dejanj, ki mladostnike uči razumevanja posledic nasilja, samokontrole in spoštljive komunikacije.

V program so vključeni vsi varovanci – tudi tisti, ki sami niso bili nasilni –, saj tako preprečujejo ponavljanje škodljivih vedenjskih vzorcev in krepijo strpnost v skupnosti. »Pomembno je, da na vsako obliko nasilnega vedenja, tudi verbalnega, takoj odreagiramo in tako jasno sporočamo, da takšno vedenje ni sprejemljivo. Obenem jih učimo, kako reševati težave s strpnostjo, spoštovanjem in dialogom. Lahko si predstavljate, da je to zelo zahtevno.«

Odnosi

Kako premagati travme: Mama me ni znala imeti rada

Nekateri odpisani dobijo krila

Proces prevzgoje otrok z roba družbe ni preprost, a vsaka, še tako majhna sprememba je rezultat tega, da so vanje verjeli, jih spodbujali in jim kot svetilnik kazali pot. »Najvišji cilj našega dela je omogočiti mladostniku, da doseže spremembe, s katerimi bo lahko živel samostojno in brez ponavljanja kaznivih dejanj. Zavedamo se, da je to izjemno težko, zato smo iskreno veseli vsakega, še tako majhnega napredka. Pomembno je, da mladostnik čuti, da nam je mar zanj in da mu stojimo ob strani, a hkrati ve, da je odgovornost za spremembe predvsem njegova.«

Pa mladostnikom uspe narediti korenite spremembe – se pozneje izobrazijo, zaposlijo, zaživijo drugače? Sogovornica sicer nima vpogleda v življenjsko pot varovancev po odhodu iz doma, a jim včasih kakšne vesti vseeno pridejo na uho. »Občasno slišimo za fante in dekleta, ki so del svoje mladosti preživeli v prevzgojnem domu in jim gre danes dobro – tega smo vedno iskreno veseli. Tu in tam nas kdo izmed njih tudi obišče. Žal pa pogosteje slišimo za tiste, ki jim ni uspelo urediti svojega življenja in so se znašli v zaporu.«

Da bi lahko učinkoviteje pomagali mladim, bi potrebovali več sistemske, kadrovske in materialne podpore. »Poleg ustreznih materialnih razmer bi si želeli, da je ustvarjena podlaga za celovito obravnavo mladostnikov. To pomeni, da v proces vključimo tudi njegovo matično družino, v katero se bo vrnil, saj je mladostnikovo vedenje pogosto le simptom globljih konfliktov v njegovem socialnem okolju. Če pa po odhodu iz prevzgojnega doma nima kam, sta ključni potrebi mladinsko stanovanje in zaposlitev mladostnika.«

Pexels

Upor je krik na pomoč

Vse te mlade fante in dekleta, ki hodijo po robu, družba pogosto vidi kot »težavne mladostnike«. Saj veste, za tiste nebodigatreba mulce, ki rušijo pravila, jezijo sistem in se upirajo vsemu, kar ima vonj po redu. A za vsakim takim uporom se po navadi skriva nekaj drugega – praznina, sram in neslišana bolečina.

Direktorica opozarja, da delinkventno vedenje ne izvira le iz objestnosti ali razvajenosti, temveč pogosto iz globljih osebnih in družbenih ran. Takih dejanj ne smemo spregledati, a tudi ne obsojati brez razumevanja. Treba je ukrepati – a z znanjem, sočutjem in občutkom za posameznika. Vsak primer je drugačen. Vsak mladostnik je zgodba zase. Ne pozabimo pa, da se za trdo lupino upora pogosto skriva otrok, ki mu nihče ni pokazal, kaj pomeni biti ljubljen.

Objavljeno v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

revija Jana