Vid Stopa, osebni arhiv

Sandi Lepoša je lokalna »faca«. Težko boste srečali Trboveljčana, ki ga ne pozna in ki ob omembi njegovega imena ne bi razširil ust v nasmeh. 39-letnik je dimnikar in gasilec v enem, poštenjak, dobričina, muzikant, predvsem pa človek z zdravo kmečko pametjo, ki zna besede zložiti tako, da mu ljudje radi prisluhnejo. O čem sva se pogovarjala? O dimnikarskem poklicu, ki počasi izginja, in gasilskih herojih, ki so pod kožo krvavi bolj, kot si mislite, pa o povezovanju ljudi v skupnost, kjer človek človeku znova zre v oči. Sandi je zasavski »fotr«, ob katerem mularija pleza po drevesih, se podi po travnikih in žveči obtolčena jabolka. Prmejduš, da ga morate spoznati tudi vi!

Prinaša srečo? Veselje zagotovo!

Sestala sva se, ko se je začela nad mesto spuščati tema. Hladen jesenski zrak je ogrel par modrih oči, ki so se smehljale izpod črne čepice. Pristopi z dolgimi, odločnimi koraki, oblečen v črn delovni kombinezon, in nemudoma opazim, da ima na prsnem žepu prišite štiri živobarvne gumbe. Prihitel je z dela in njegove dlani so še vedno črne od saj. Dolgo se že poznava, domačina pač, in takoj ga pobaram, ali za dimnikarje še vedno velja, da prinašajo srečo. Za Sandija se zdi nekako naravno, da med ljudi seje veselje, če že sreče ne. No, kako je s tem, se zahahljam, medtem ko sežem po gumbu na jakni. »Kadar se ljudje ob pogledu name takole primejo za gumb, jim vedno dam navodila, naj gredo napisat loto listek, potem pa deset odstotkov dobitka podarijo meni. Vsakokrat mi odgovorijo, da brez problema, je pa res, da me za zdaj še nihče ni kontaktiral. Ali niso bili izžrebani ali pa so pozabili name, kdo ve!?« plane v smeh.

Vid Stopa

Dimnikarji niso za okras

Si mislim, da najbrž niso vsi takole prešerne volje, ko potrka na njihova vrata. Čeprav kot dimnikar preprečuje nesreče in še slabo voljo za povrh, mnogi dimnikarske storitve vidijo kot nepotreben strošek. Nekateri se skušajo rednemu čiščenju izogniti, da bi prihranili, potem pa se zgodi, da zagorijo saje in imajo katastrofo … Se ljudje ne zavedajo nevarnosti? »Stari rek v povezavi s požarno varnostjo se glasi: kdor pravi, da je preventiva draga, naj si privošči požar,« pokima Sandi in razloži, da se načeloma ljudje kar zavedajo, da kakovostno opravljena dimnikarska storitev ne pomeni samo stroška, temveč tudi občutek varnosti. »Je pa teren živa zadeva. Tam vidimo, srečamo oziroma slišimo vse. Od odgovornih do brezbrižnih ljudi.«

Drama na terenu

Sandi je v dimnikarstvu že več kot dvajset let. Ker je hkrati gasilec, je njegov vpogled v požarno varnost toliko širši. Težko bi našli boljšega sogovornika za pogovor o tem, kaj se lahko zgodi, če dimnika ne čistimo redno. V dveh desetletjih dela na terenu je zbral nešteto zgodb – takih s srečnim koncem, pa tudi tistih s tragičnim. »Veste, če smo pri uporabi kurilnih in dimovodnih naprav popolnoma brezbrižni, se v najboljšem primeru zgodi, da naprava ne deluje več. Zaradi preveč saj v peči ali dimniku zmanjka kisika za zgorevanje. V najslabšem primeru pa se zaradi zamašitve dimni plini vračajo v prostor in lahko pride do zastrupitev – od kašlja in glavobola pa vse do smrti.« Kaj pa če v dimniku zagori? »Posredoval sem že pri mnogih dimniških požarih, ko so se zaradi katranskih oblog v dimnikih vžgale saje. Takrat so na terenu gasilci skupaj z dimnikarjem, dogajanje pa je vedno precej dramatično. Ljudje so prestrašeni, bojijo se za svoje domove in premoženje,« pove Lepoša in pojasni, da so najpogostejše napake pri vzdrževanju dimnikov posledica tega, da se ljudje premalo posvetujejo s strokovnjaki. »V vaških bifejih je veliko modrih besed, ne gre pa vsega vzeti za sveto. Pred vsako vgradnjo kurilne ali dimovodne naprave je smiselno poiskati nasvet izkušenega strokovnjaka. Najboljša je kombinacija uporabnik–dimnikar–monter. Tudi pri kurjenju velja upoštevati navodila ter redno skrbeti za čiščenje in vzdrževanje. Za tiste, ki kurijo na drva, poudarjam: v peč ne sodijo smeti, lepljen ali barvan les, niti damski vložki. Les mora biti primerne vlažnosti – to pomeni, da ga je treba sušiti vsaj eno sezono, preden konča v peči.«

Vid Stopa

Nenavadni trik

Mimogrede, ga povlečem za rokav, poznaš trik z detergentom, s katerim je mogoče preveriti suhost drv? Vem, da ima sam za to merilnik, vendar me zanima, kaj si misli o tem domačem preizkusu. Takole gre: na eno stran polena nanesemo malce detergenta za pomivanje posode, nato pa na drugi strani močno pihnemo skozi poleno. Če je les pravilno posušen, se bo na strani z detergentom pojavila pena. No, Sandi? »Pravijo, da bolj ko je detergent kakovosten, večji mehurček po vpihu nastane na drugi strani lesa. Malo heca, je pa res, da zadeva deluje,« potrdi, nato pa v svojem slogu navrže, da si res ne predstavlja, da bi sam pri stranki pihal v polena in potem izdal uradni zapisnik. »Še na dušo ne smem pihati, kaj šele v drva!« se pošali.

Po očetovih stopinjah

Sandi se je v dimnikarskem poklicu znašel zaradi očeta Antona, ki je prav tako dimnikar. »Prvič sem šel z njim na teren, ker sem si sam tako želel. Če ne bi imeli tega poklica v družini, se zanj verjetno ne bi odločil. Sem se pa nad njim  takoj navdušil, ker je nekaj posebnega. Služba je terenska in dinamična, všeč mi je, ker skrbim, da so domača ognjišča varna. Je pa delo umazano, včasih naporno. V vsakem primeru moraš imeti voljo in srce,« pokima sogovornik in  ponosno omeni, da je njegov ata pravi dimnikar z najvišjo »titulo«. Kaj to pomeni? »Da je uradno dimnikarski mojster. Ogromno let terena in izkušenj ima. S svojo strastjo in predanostjo je ogromno gospodinjstev rešil pred katastrofo.« 

Usoda dimnikarskega poklica

Anton in Sandi za zdaj kljubujeta času, a zdi se, da prihodnost dimnikarskega poklica ni svetla. Se mladi sploh še zanimajo za ta poklic? »Prihodnost je res klavrna. V dimnikarsko šolo se letno vpiše komaj kakšen dijak – če se sploh. Večina se v poklic preusmeri prek prekvalifikacij in to je to,« skomigne Sandi, ki vidi razlog tudi v tem, da smo se kot družba znašli sredi izrazito digitalno kapitalističnega sveta. »Delo ni več vrednota. Delodajalcem se nalaga vedno več davkov, prispevkov in birokratskih zahtev, hkrati pa se družba zgleduje po normah, ki jih narekujejo družbena omrežja in vplivneži, ki v večini primerov nimajo nič skupnega z delovno etiko in moralo. Danes tako ogromno ljudi hlepi po potovanjih, avtomobilih, pomemben je videz. Za to je potrebno ogromno denarja. Če ga služiš z rokami tako kot jaz, je tako življenje kot sod brez dna, zame nevzdržno,« razmišlja sogovornik, ki je hvaležen mami in očetu, ker sta mu oprtala povsem drugačne vrednote. Ne le glede odnosa do življenja, tudi do dela. Ker težko razume družbo, ki je izgubila kompas, ne namerava širiti posla. Za zdaj ostaja tista redka in dragocena vrsta mojstrov, ki se jih bomo prekmalu spominjali z nostalgijo.

Robert Ahlin

Ko se gora trese zaradi peči

Govori se, da bomo sčasoma morali vsi zamenjati peči na drva za toplotne črpalke, saj naj bi s trdnimi delci močno onesnaževali zrak. Če kuriš suha drva, si res hujši od bogatašev z letali in pol Slovenije v avtomobilih? »Vsako leto pred kurilno sezono se pojavi kakšen članek s tako vsebino – enkrat, da ne bomo več smeli kuriti na drva, drugič o obveznih bojlerjih, potem spet o novih, domnevno nujnih ukrepih. In potem se vsuje milijon komentarjev na družbenih omrežjih, da ne govorimo o urah pogovorov za točilnimi pulti. Tresla se je gora, rodila se je miš,« zavzdihne Sandi. »Vsako obdobje prinese trende. Nekoč je bilo moderno kurilno olje, potem plin, drva …, danes so toplotne črpalke in sončne elektrarne. Ljudje so izpraznili kurilnice, vgradili črpalke in prostor spremenili v sušilnice ali mini fitnese. Bolj kot slednje je po mojem pametno imeti sekundarno ogrevanje – kamin ali kaminsko peč, za vsak primer. Ne zato, ker bi mi dimnikarji od tega živeli, ampak ker se v kriznih razmerah izkaže kot zelo praktična rešitev.«

Dva poklica, ena duša

Ob vprašanju, ali ga bolj določa gasilstvo ali dimnikarstvo, Sandi naguba čelo, češ, zelo težko vprašanje. Njegovi poklici se prepletajo v ritmu časa in potreb. Ko je gasilstvo opravljal poklicno, je dimnikarstvo nekoliko počivalo, zdaj pa je ravno obratno. »Sploh na začetku kurilne sezone mi ostane zelo malo časa za karkoli drugega, dela je ogromno. A ker je oktober tudi mesec požarne varnosti, se vedno znova znajdem dejaven na obeh frontah – pri dimnikih in pri ognju.«

Osebni arhiv

Ko se adrenalin meša z nemočjo

Sandi je v gasilstvu aktiven že več kot dvajset let in seveda se srečuje tudi s težkimi zgodbami. »Kot mlad gasilec sem po opravljenih tečajih začel kot prostovoljec dežurati s poklicno enoto. Takrat je bilo veliko hudih prometnih nesreč s smrtnim izidom,« pove resno. »Saj vemo, da gasilstvo ni le gašenje požarov – daleč od tega. Največ najtežjih, žalostnih zgodb se zgodi prav na cestah.« Ena od intervencij, ki se mu je za vedno vtisnila v spomin, je bila prometna nesreča ob skalnem podoru. »Ogromna skalna gmota je vkleščila osebni avto z dvema potnikoma. Redko se zgodi, da je na eni intervenciji toliko nevarnosti. Na srečo se je po rekordno dolgem posredovanju vse končalo srečno – tako za ponesrečenca kot za nas gasilce. A telo in glava sta bila še dolgo pod vplivom adrenalina in stresa. Te stvari se te dotaknejo ne glede na izkušnje.«

Tudi gasilci smo samo ljudje

Kako se spoprijema s  takšnimi situacijami? »V teh letih sem posredoval pri številnih prometnih nesrečah s smrtnim izidom. A bolj kot smrt me je vedno pretresel odziv svojcev, ki so prišli na kraj dogodka. Nihče se z njimi ni ukvarjal – pa pustimo zdaj, kdo bi se moral. Vedno sem si želel pristopiti, jih potolažiti, jim vsaj kaj reči, a tega znanja preprosto nisem imel,« pove in razloži, da včasih psihološka podpora ni bila del gasilskih usposabljanj. »O takih stvareh se ni govorilo. Če si pokazal čustva, si bil takoj označen za slabiča. Gasilec je moral biti heroj, ki se ga nič ne dotakne. A to ni res – pod uniformo smo vsi ljudje, z enakimi občutki in ranljivostjo.« Zadnja leta se je, kot pravi, na tem področju veliko spremenilo. »Vpeljana so bila usposabljanja o stresu in obvladovanju posledic, že dobro desetletje pa deluje mreža psiholoških zaupnikov. To so ljudje znotraj gasilstva, ki znajo prepoznati stisko pri kolegih in se z njimi pogovoriti po težkih intervencijah. Sam sem del te mreže – in na to sem iskreno ponosen.« Vsak gasilec ima, doda, svoj način razbremenjevanja. »Nekateri se pogovorijo s kolegi, drugi se sprostijo s športom … včasih pa je potrebna tudi pomoč strokovnjaka.«

Srčnost gori bolj kot ogenj

Sandi je v Zasavju znan tudi po organizaciji lokalnega kresovanja v Gabrskem po vzoru preteklih generacij, ko je skupnost stopila skupaj in pripravila družabne dogodke. S  svojimi idejami povezuje občane, ki zaradi sodobnega tempa izgubljajo stike, in med ljudmi krepi občutek pripadnosti. Vrednost kresovanja je bila letos tudi nagrajena, prejeli so namreč priznanje zlati kuolm. »Kot kaže, je naše kresovanje navdušilo tudi strokovno žirijo, kar nam res veliko pomeni,« pove ponosno. »Posebnost naše prireditve je v tem, da jo organizira skupina somišljenikov, ki niso vključeni v noben uradni organizacijski odbor. Preprosto se zberemo, zavihamo rokave in postavimo ogromno, čudovito leseno skulpturo – po mnenju mnogih je bil letošnji kres celo najbolj spektakularen v državi. Ljudje pridejo, se družijo, uživajo ob ognju … in to je tisto pravo.« Pri organizaciji, dodaja, ne gre za denar. »Nimamo začetnega kapitala, dobička si ne delimo. Vse delamo srčno, brez fige v žepu, samo zato, da ljudem pričaramo lep večer. To je čisto nasprotje današnjega turbo kapitalizma, ko je vse merjeno v evrih. Je pa res, da je vsako leto potrebnih več dovoljenj in birokracije, kar duši organizatorje po celotni državi.« 

Osebni arhiv

Kadar ne gasi požarov, prižiga nasmehe

Ko naš dimnikar in gasilec ob koncu delovnega dne zakoraka na domače dvorišče, je tam predvsem predan mož in oče dveh fantov. Njegova vrednota je družina in preživljanje skupnih trenutkov. »Ob vseh svojih dejavnostih se trudim, da sem čim več tudi doma, z družino. Včasih mi gre bolje, včasih slabše, a sem kar ponosen, da nam uspe veliko časa preživeti v naravi,« pove Sandi.

Ko ga vprašam, kaj bi rad predal svojima sinovoma, najprej poudari željo, da bi bila zdrava, pa da mu bo v ponos, če bosta v življenju delala tisto, kar ju veseli, in pri tem uživala. Glede na to, kaj s svojimi vrednotami seje, upa, da »bosta fanta obkrožena s pozitivnimi ljudmi in da ne bosta lenuha. Predvsem pa želim, da znata reči dober dan, adijo in da poznata osnove bontona.« Se pravi tiste prave, preproste človeške stvari. »Brez kletvic pa, priznam, pri nas ne gre čisto vedno, ker prihajamo iz bolj surovega okolja,« za konec prasne v smeh Sandi, ki v prostih trenutkih rad poprime za harmoniko. S klobučkom na glavi in glasbo v srcu se hitro prelevi v glasbenika, torej v še eno vlogo, s katero skrbi za dobro počutje ljudi. Nekakšen zasavski amulet je tale Sandi – zato se le primite za gumb, če ga kdaj srečate. Morda vam prinese srečo … zagotovo pa kak nasmeh.

Objavljeno v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana