Andrej Petelinšek

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Obenem pa je že samo dejstvo, da jih sploh potrebujemo, razlog, da nas je lahko sram sistema, v katerem živimo …

Vsako sredo zjutraj se Danica Avsec odpravi v center Maribora, v veliko nevpadljivo stavbo na Strossmayerjevi ulici. Vstopi skozi vrata in pozdravi prijazno žensko, ki za pisalno mizo že čaka nanjo; skupaj preletita dnevni načrt, pogledata kakšno kartoteko, poklepetata o tem in onem. Nakar si zdravnica Avsec nadene belo haljo in ob deseti uri skupaj z medicinsko sestro Amro Čaplja začne sprejemati bolnike in bolnice, naročene za tisti dan. Pa ji ne bi bilo treba – Danica Avsec je že nekaj časa upokojenka; poleg tega je dama, ki je že davno odplačala svoj dolg do skupnosti, in to ne le zase, temveč tudi za marsikaterega od nas – je namreč »mati« slovenskega sistema darovanja organov, za kar ji je lani predsednice republike podelila državni red za zasluge. Toda tako kot drugi njeni poklicni kolegice in kolegi, ki delajo za to ordinacijo, je tudi Danica Avsec predvsem zdravnica. Kot so bolniki in bolnice, ki prihajajo v Karitasovo ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, predvsem ljudje.

»To so ljudje brez pravic, urejenega statusa, osnovne opore. V glavnem so to posamezniki brez vizumov, Romi, odvisniki … V prejšnjih letih so prevladovali bolniki iz bivše Jugoslavije, sedaj jih imamo vse več iz Azije in Afrike,« bolnike predstavi sestra Čaplja, medtem ko sedimo v prazni ordinaciji; ura še ni devet, toda vse je pripravljeno za delo. »Kar nekaj pacientov obiskuje našo ambulanto že od začetka, torej že več kot 20 let. Povečini gre za izbrisane, ki jim slovenska država še vedno ni omogočila, da si uredijo status.«

Bolezni

Vrti se mi, zdravnik se pa ne oglasi!

Sem torej prihajajo tisti, ki se jih otepajo povsod drugod in nad katerimi vihajo nos uradniki na upravnih enotah, jih preganjajo rubežniki, jim pridigajo socialne delavke, jim zapirajo vrata v drugih zdravstvenih ustanovah. Pričevalci in pričevalke o neprijetni resnici naše družbe prihajajo po zdravljenje in celjenje, po pogovor, potrditev človečnosti. Čeprav je ambulanta pravi babilonski stolp v malem – vanjo so vpisani bolniki in bolnice iz 39 držav – v njej prevladujejo Slovenci, saj jih je več kot polovica od približno 1.100 pacientov.

Andrej Petelinšek

Včasih duša težko predela določene okoliščine

»Mnogi so navajeni, da jim povsod zapirajo vrata. In to se lahko kaj hitro zgodi vsakemu izmed nas; dovolj je nesreča, nenadna bolezen, iz naivnosti zgrešena investicija, stečaj podjetja, nezaželena nosečnost ali kriza v partnerskem odnosu … In pridejo finančne težave, duševna stiska, odvisnosti. Kar nekaj naših pacientov je visoko kvalificiranih ljudi z univerzitetno izobrazbo,« pripoveduje zdravnica Avsec.

Zaradi specifične strukture bolnikov so specifične tudi diagnoze in zdravljenja, ki jih potrebujejo; težave, ki jih tarejo, so povečini povezane z (ne)življenjskimi pogoji v globini družbe in duše, kjer pljuča zaman hlastajo za zrakom, srce pa trepeče pred demoni in pošastmi, ki jih je treba pregnati za vsako ceno – tudi s steklenico ali iglo, tudi z roko, dvignjeno nad bližnjega ali nadse. Na prvem mestu med postavljenimi diagnozami so nevropsihiatrične težave, respiratorne bolezni (tudi tuberkuloza), srčno-žilne bolezni ter (pre)zgodnje nosečnosti.

»Najpogostejše so kronične težave z nejasnimi vzroki. Zato si je treba vzeti čas, da pridemo zadevam do dna. Dostikrat se izkaže, da človeka muči domotožje ali je žalosten iz katerega drugega razloga. Veste, včasih duša težko predela določene okoliščine,« reče Danica Avsec – in tudi iz njenega glasu, iz njenega nasmeha zaveje otožnost. Vsakega naročenega bolnika v ambulanti obravnavajo vsaj eno uro, po potrebi še dlje – in nihče ne priganja, nihče v čakalnici se ne pritožuje, temveč vsi potrpežljivo čakajo in vsakdo iz svojih izkušenj ve, da je za pot iz globine potrebnega prekleto veliko časa, nemalokrat več, kot traja posameznikovo življenje.

»Kadar kateri od naših ljudi umre, se potrudimo, da pridemo na pogreb; z našimi zdravniki in zdravnicami sem bila že na marsikaterem pogrebu, ki ga je plačal center za socialno delo,« pove Amra Čaplja. Spet – ne bi bilo treba; mrtvi ne bi zameril, živim ne bi bilo mar in sistem bi si oddahnil – v takšnih časih živimo, še vedno.

Slovenija

Kirurginja s punk rock dušo: »To je zame najlepša služba«

To pomeni biti zdravnica, biti zdravnik

Mariborska ordinacija je dobro opremljena, med drugim ima opremo za laboratorijske analize in lastno lekarno; poleg zdravniških pregledov v njej izvajajo nujne zobozdravstvene storitve, izdajajo zdravila, včasih pa je treba komu tudi pomagati pri tuširanju in mu priskrbeti čista oblačila, dostikrat je potrebna še psihosocialna pomoč, ki vključuje svetovanje ter urejanje statusa. Med 47 zdravniki in zdravnicami, ki – zastonj – pomagajo v ambulanti, jih 25 to počne redno; med njimi so družinski zdravniki, pa tudi internisti, ortopedi, kirurgi, nevrologi, pediatri, ginekologinje in drugi, zlata vredna pa je pomoč psihiatrinje ter klinične psihologinje.

Mnogi so že v pokoju, nekateri delajo v javnih zavodih, kar nekaj pa je zasebnikov, ki prostovoljno pomoč ponujajo v svojih ambulantah. Marsikateri zdravnik oziroma zdravnica na Strossmayerjevo prihaja že več let, posebno omembo pa si ob vodji ambulante dr. Vojku Kaniču zasluži dr. Tatjana Smole, ki zastonj sprejema bolnike in bolnice že od leta 2005, ko je Karitas odprl to ambulanto, drugo v Sloveniji (prva je bila odprta v Ljubljani leta 2002).

Andrej Petelinšek

Ti zdravniki in zdravnice so ljudje, ki v času naraščajočega individualizma in pehanja za dobičkom še vedno delujejo v duhu Hipokratove prisege ter s svojim nesebičnim delovanjem v skupno dobro ohranjajo bistvo svojega plemenitega poklica. Zagotovo bi lahko večina, če ne kar vsi, svoj čas bolje unovčila – ne bi ga pa mogla bolje živeti. Kajti prevečkrat prezrta resnica o skrbi za sočloveka je naslednja: ko zdraviš drugega, zdraviš tudi sebe. »Ni vse v denarju. To delo mi daje občutek smisla,« zatrdi Danica Avsec.

Ki je že neštetokrat dokazala, da globoko čuti to resnico – nič čudnega, da se je v skrbi za marginalizirane nesrečnike in nesrečnice tako hitro in dobro znašla. V ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja je začela delati pred pol leta; od začetka je vedela, da je to prava odločitev: »Že ko sem razmišljala o upokojitvi, sem se spraševala, kako bi še lahko pomagala ljudem; škoda bi bilo, da ne bi še naprej uporabljala svojega znanja. Pa me je kolegica zdravnica, ki že dela tukaj, povabila v pro bono ambulanto. Od leta 2015 že ne delam več kot anesteziologinja, kot družinska zdravnica pa doslej sploh nisem imela izkušenj. Marsičesa sem se morala naučiti, marsikaj pa spet obnoviti. Predvsem pa sem morala razumeti, kaj je sploh poslanstvo te ustanove.«

Ne predstavlja si, da bi delala kjerkoli drugje

Oče celotne mreže pro bono ambulant je pokojni legendarni zdravnik Aleksander Doplihar, človek, o čigar življenju in delu bi morali predavati študentom in študentkam na medicinskih fakultetah. Bil je eden tistih najvišjih duhov, ki zmorejo in želijo segati najgloblje v drobovje družbe, eden tistih redkih in neprecenljivih posameznikov, ki so z vsakim vlaknom, vsako celico svojega bitja predani absolutnemu dobremu, v imenu katerega so pripravljeni z lastnimi zobmi zgristi gore, ki jim zastavijo pot.  Še v pozni starosti več kot 90 let, ko je še komaj hodil, je zastonj pomagal vsakomur, ki mu je lahko. »On – naj počiva v miru – je vzpostavil tudi to ambulanto. Bil je izreden zdravnik in izreden človek; z njim sem delala največ,« se ga spominja Amra Čaplja in njene tople rjave oči se za hip zaiskrijo z nežno hvaležnostjo.

In potem je tukaj ona sama, dobri duh ambulante, celiteljica in tolažnica, krhka, a nepredstavljivo močna materinska figura, ki so ji v naročju že jokali tako 12-letne nosečnice kot ostareli propadli podjetniki. Brez Amre Čaplja je ordinacija le prostor z aparati, zdravili in kartotekami, z njo je – zavetje. Že 21 let dela tukaj, več kot polovico svojega življenja že sprejema bolnike in bolnice, se z njimi pogovarja, jim svetuje, jih posluša ter sliši, gleda in vidi. Čisti odprte rane, prevezuje zagnojene noge, tušira, vstavlja katetre, meri tlak, jemlje kri – čisti in zapira, dan za dnem, leto za letom. Včasih hodi na pogrebih za mrtvimi in stiska ustnice od nemoči, drugič hodi mimo živih in ji ti rišejo nasmeh na obraz.

»Najdejo se takšni, ki jim celo po več letih stiske uspe, da se postavijo na noge. In se še vedno oglasijo, pridejo pozdravit, prinesejo rožico. Kadar v mestu naletim na katerega od naših pacientov ali pacientk, me vedno ustavi in mi ponudi prijazno besedo; prav nobeden ne gre kar tako mimo mene.« Na Strossmayerjevo je prišla kot najstnica po končani srednji šoli; da bi delala kjerkoli drugje, si Amra Čaplja ne zmore predstavljati. »Kolegice mi govorijo, kaj si nora, zakaj si še tukaj. Saj bi lahko šla drugam, to je res. A nekako sem jih vzela za svoje. Kaj bi bilo z njimi, če bi odšla? Ne, ne predstavljam si, da bi delala kjerkoli drugje.«

Andrej Petelinšek

Ogledalo bolne družbe

Prostori, kot je Karitasova ambulanta v Mariboru (podobne delujejo še v Ljubljani, Kopru in Kranju), so svojevrstni spomeniki človečnosti, ki zdravi; te človečnosti kljub vsemu še vedno ni tako malo, kot si predstavljamo, in s tega vidika so pro bono ordinacije razlogi za upanje, celo ponos celotne skupnosti. Po drugi strani pa so dokaz njene brezobzirnosti in odtujenosti ter zato razlogi za zadrego, celo sramoto; že samo dejstvo, da te ambulante še vedno potrebujemo, je dokaz, da je človečnosti kljub vsemu še premalo. Kajti sicer bi živeli v družbi, ki bi poskrbela za vsakogar, ki potrebuje pomoč – brez vprašanj in obsojanja; tako pa se kljub vsemu leporečju o napredku še nismo premaknili iz družbe, v kateri za narkomana, priseljenca ali nosečo Rominjo, za prislovičnega tujca, večnega izgnanca, še kar velja: »Pogine naj!«

Zdravje

Norec za volanom? Ne, voznika je izdalo zdravje

To je bila grenka misel, s katero je v grob odšel Aleksander Doplihar, in to je dejstvo, ki se ga zavedajo tudi vsi, ki sledijo njegovemu zgledu. Teh pa je iz dneva v dan manj; mladih zdravnikov in zdravnic menda prostovoljno delo v ambulanti za osebe brez zavarovanja ne zanima, potarna Danica Avsec. Ter pomenljivo doda: »Kot predstavnica starejše generacije sem kar malo zmedena in po svoje tudi zaskrbljena, ko spremljam napovedane spremembe; bojim se, da se bo naše zdravstvo preveč komercializiralo.«

Resnično – kdo bo krpal, ko vsakdo vleče na svoj konec; kdo bo tolažil, ko nikomur ne bo mar; kdo bo čistil, ko pa vsi svinjajo; kdo bo zdravil, ko se bomo vsi pehali za zaslužkom? Ko si bomo kot družba resno zastavili ta vprašanja, bomo morda lahko začeli odpravljati vzroke za nastanek pro bono ambulant v Sloveniji. V nasprotnem primeru pa se zna nekoč, morda sploh ne čez tako zelo veliko let, zgoditi, da bodo vanje začeli zahajati tudi običajni ljudje, ki vse dotlej sploh ne bodo vedeli, da obstajajo.

revija Jana