Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: ANONIMNA PROSTOVOLJKA

Kmalu po tistem, ko sem po usposabljanju začela samostojno delati, mi je postalo jasno, da je to delo nekaj, česar ne moreš opraviti z levo roko in mislijo, češ, veliko življenjskih izkušenj imam, izobražena sem, stvari, ki se dogajajo globoko v človeku, me zanimajo, empatija mi ni tuja – tole bom opravila z levo roko. Kako sem se motila!

Vsakič, ko pri pogovoru z uporabnikom začutim nelagodje v trebuhu, kar je zame jasen znak, da me je nekaj vznemirilo, moram pozneje pri sebi razčistiti. Na kateri MOJ vražji gumb je uporabnik nehote pritisnil, da sem se vznemirila? Včasih ugotovim sama, še večkrat pa dobim odgovor na superviziji, ki je na Zaupnem telefonu Samarijan velika podpora nam, prostovoljcem. Prostovoljstvo me zato nenehno sili, da se soočam sama s seboj. In tako ostanem v dobri duševni kondiciji.

Kaj pa zdaj? 

S težko pričakovanim odhodom v pokoj sem zadihala s polnimi pljuči. Imela sem načrt, kako bom preživela čas v pokoju, zdravje mi je, hvala bogu, služilo, otroci so odrasli in imajo svoja življenja, sem ter tja bom priskočila na pomoč, ne prevečkrat, toliko, kot mi bo v veselje. Končno se bom lahko posvetila sebi in stvarem, ki jih rada počnem. Tako je tudi bilo. Potovanja, telovadba, vsakodnevna hoja, brskanje po ljubi mi zemlji. Ampak moj trebuh, tisti, v katerem nosim emocije, ni bil čisto zadovoljen. Začela sem brskati po sebi in ven je »padla« tale misel: draga moja, družba, skupnost, ti je dala veliko. Mar ne bi bilo dobro, da ji nekaj vrneš? Ob tej ugotovitvi mi je zaigralo srce. Od nekdaj me je zanimala človeška duša, prijatelji so mi velikokrat rekli, da se radi pogovarjajo z menoj, in skupaj smo  našli rešitev za težave. Kaj bi bilo primerno zame? Na misel mi je prišlo prostovoljstvo na zaupnem telefonu. In ker nekje sedi neki čarovnik, ki ureja stvari na Zemlji, sem naslednji dan po radiu slišala vabilo, da Zaupni telefon Samarijan išče nove prostovoljce, šolanje pa se začne prav kmalu. Odločitev res ni bila težka. Prijavila sem se.

Anonimnost je zakon! 

Preden začnem opisovati dogodke na Samarijanu, moram jasno in glasno povedati, da se naša prva »božja zapoved« glasi ANONIMNOST. Anonimnost klicalca in poslušalca. Anonimnost krajev, kjer delamo. Vse to ima seveda svoj pomen, da ne prihaja do kakršnih koli težav. Prostovoljci tudi ne delimo zgodb uporabnikov, saj je naša dežela majhna, vsi se tako rekoč poznamo med seboj in že zaradi razkritja okoliščin, brez imen, se lahko odkrije identiteto uporabnika. Vsi na Samarijanu želimo, da je uporabnik ob svoji izpovedi, pa kakršna koli že je, z nami varen.

Šolanje in stari dobri Rogers

Spomladi smo začeli z izobraževanjem. To poteka ob sobotah, saj bodoči prostovoljci niso vsi upokojenci. Zbrala se nas je pisana skupina ljudi, od študentov do zlatoletnikov. Radovedno smo se ogledovali, meni pa je srce igralo, ko sem videla, da je med nami precej mladih ljudi. Po uvodnih »tehnikalijah« smo se vsi predstavili in povedali, kaj delamo in zakaj smo se odločili za pot prostovoljstva. Bili smo res pisana druščina, po letih in poklicih. To bo še zanimivo, sem si mislila. Spoznali smo tudi mentorice in mentorje, med njimi so bili tudi dolgoletni prostovoljci. Seveda smo spoznali tudi strokovno vodjo in takratnega predsednika društva.

Slovenija

Iskrene izpovedi svetovalcev TOM telefona

Razložili so nam, da se bomo naučili delovati kot prostovoljci po metodi Carla Rogersa, utemeljitelja humanistične psihologije. Ta metoda je ena ključnih metodoloških stebrov delovanja Zaupnega telefona Samarijan. Bistvo je nedirektivno svetovanje in aktivno, empatično poslušanje. Namesto ponujanja rešitev ali nasvetov prostovoljec klicatelju pomaga, da sam razišče svoja občutenja in najde lastne odgovore. Sliši se preprosto, mar ne? Sediš, v roki držiš telefon, poslušaš, sem ter tja rečeš kakšno prijazno besedo, in to je to!

Rdeča nit vseh predavateljev je bila nenehno opozarjanje na anonimnost, ki jo zagotavljamo, na to, da ne dajemo nasvetov in skušamo človeka nežno pripeljati do tega, da začne sam razmišljati, kako naj reši svojo težavo. In kako pomembno je, da smo v pogovorih pristni. Ja, ljudje imamo nevidne senzorje in čutimo, kadar nas človek res posluša in kdaj je to samo njegova »služba«.

Po predaji teorije smo začeli z delom v skupinah. Medtem smo se tudi dodobra spoznali, saj so nas mentorji velikokrat spodbudili, da povemo, kako bi reagirali ob kakšnem primeru. Bilo je zanimivo, veliko je bilo glasnega smeha, ko smo ga vsi po vrsti lomili, ampak šlo nam je vsako soboto bolje. Največ sem se naučila, ko je mentorica prebrala kakšno življenjsko zgodbo in smo o njej debatirali, vsak iz svojega zornega kota. In neverjetno, toliko, kot nas je bilo, toliko je bilo tudi različnih pogledov na težavo, ki jo je opisovala zgodba. Še slepcu je kmalu postalo jasno, da ne moreš nikoli vstopiti nekomu v glavo in mu svetovati, kaj bi bilo zanj najbolj prav. Torej – ljubeče poslušanje je največ, kar lahko damo. To skoraj vedno tudi zadostuje.

Shutterstock

Ko smo igrali igro uporabnika in prostovoljca, tudi ni bilo čisto lahko. Najtežje sem usvojila, da je treba tišino na drugi strani zdržati. Uporabnik je utihnil, beseda se mu je ustavila. V meni pa blazna nuja, da moram spregovoriti. Kajti če ne bom, bo zagotovo konec sveta! Mentorji so nas opozarjali na to tišino z besedami »zdrži, samo tu bodi«. Po nekaj vajah sem ugotovila, da je ta tišina, ki jo uspem zdržati ob uporabniku, zdravilna in pove več kot tisoč besed. Na koncu tečaja mi ni bilo več težko … Po šestih sobotah smo bili povezani med seboj tako, kot se ljudje le redko povežejo v življenju »zunaj«. Postali smo pravo Samarijanovo pleme.

Zdaj gre pa zares

Tako. Postala sem približno usposobljena Samarijanova prostovoljka. Začela sem z delom. Da bi me kar takoj spustili na telefon, ne, to ne gre. Lepo, počasi in z mentorjem. Moje prvo dežurstvo je potekalo tako, da sem opazovala mentorico, kako je odgovarjala na klice in se pogovarjala. Vsa trda sem sedela na stolu poleg nje in bila tiho kot miš. Pričakovala sem strašne drame. O, kako sem se zmotila! Nekaj pogovorov je bilo prav prijetnih, klicali so namreč ljudje, ki so zelo osamljeni in jim pogovor s prostovoljko na Samarijanu ogromno pomeni. Potem ko sem že delala samostojno, sem ugotovila, da v Sloveniji živi ogromno osamljenih ljudi. In to kakšnih ljudi –  toplih, prijaznih, odprtih, ki ne potrebujejo nič drugega kot samo pogovor, to, da jih nekdo posluša. Za marsikoga smo mi edini stik s svetom, ki ga sploh imajo.

Po prvem dežuranju z mentorico sem imela občutek, da bom naslednjič že pripravljena sama dvigovati telefone in se pogovarjati z ljudmi. Malo me je bilo sicer strah, saj sem imela glavo polno prepovedi, česa ne smem narediti. Moj največji strah je bil, da me bo že prvič morda poklical nekdo, ki želi napraviti samomor. Pri tem dogodku imamo namreč strog protokol, ki se ga moramo držati. Samo sebe sem tolažila, ni hudič, da se mi bo že prvič to zgodilo, super je, da imam ob sebi  mentorico, ki bo ves čas dežurstva bdela nad mano. In sem začela.

Prvi klic, oglasila sem se z »Zaupni telefon Samarijan, prosim,« in moje prostovoljno delo se je začelo. Priznam, malce sem »švicala«, kljub temu da je bila v pisarni prijetna temperatura, po dveh pogovorih pa sem se sprostila. Stvar, na katero sem morala najbolj  paziti, je bila, da nisem govorila preveč. Za nekoga z mojo vrsto komunikacije to ni čisto preprosto. V glavi mi je nonstop kljuvalo – daj prostor klicalcu, tu nisi za to, da boš govorila, tvoja naloga je poslušanje. Nekako sem zvozila. Imela pa sem nekaj težav, ne s klicalci, ampak sama s seboj, na primer s tem, kar sem omenila zgoraj (joj, ta moja nuja, da moram nekaj reči!), pa še kaj bi se našlo. Doma sem si zapisala, kaj me je mučilo. Da bom lahko ob naslednji superviziji to podelila s strokovnjakom in kolegi.

Naši redni klicalci in sprejemanje

 Po nekaj samostojnih dežurstvih sem se sprostila. Vedno sem se  pripravila s kakšno krajšo meditacijo, zavestno sem svoje probleme pustila doma. Včasih so bila dežurstva nenaporna, kdaj drugič sem domov prišla kot ožeta cunja. Bila so tudi dežurstva, ko sem bila preveč sproščena in sem ga biksala, priznam. Mimogrede mi je iz ust zletel kakšen nasvet. Zadeve so včasih prav zvite, ko te na primer uporabnik vpraša, kaj mu svetuješ. In mi je kar izletelo iz ust – jaz bi naredila to in to. O, jezusmarija, kaj delam, kmalu sem ozavestila in hitela popravljati zadevo, rekoč, »no, jaz bi že res naredila tako, ampak pomembno je, kaj želite narediti vi«. Žal velikokrat sogovornik samo ponovi tvoj nasvet. Narobe! To morda ni prava rešitev zanj ali zanjo! Joj, joj, joj! Ampak ja, tudi jaz sem samo človek. Zgodilo se mi je že, da sem poslušala samo z ušesi, srce pa je bilo zaprto. Uporabnik me je spregledal in mi očital, da ga ne poslušam dobro. Prav je imel! Spet sem se morala »naštelati«. Za pet minut sem odložila slušalko in se poskušala zavestno spraviti iz zunanjega sveta v svoje srce, za katero želim, da je ljubeče prisotno pri mojih pogovorih z ljudmi v stiski.

Kmalu sem ugotovila, da imamo nekaj rednih klicalcev, ki pokličejo vsak dan, in je na prvi občutek pogovor z njimi malce dolgočasen. Kolegici prostovoljki sem potarnala, da imam zadosti teh rednih, da mi gredo celo malce na živce. Pogledala me je in izrekla stavek, ki me je za vedno ozdravil – ali imaš ti doma v družini vsak dan različne ljudi?! Ostala sem brez besed, globoko sem se zamislila in stavek doma takoj zapisala v zvezek. Za vedno bo ostal v moji zavesti.

V življenju sem se že naučila, da ljudem ne skušam soditi. Pa mi ne uspe vedno. Pri pogovorih po telefonu mi marsikdaj šine skozi možgane kakšna sodba. Doma, najraje naslednji dan, si to sodbo ogledam. Seveda ne potrebujem dolgo, da ugotovim, da izhaja iz moje rane, ne uporabnikove. Če si iskren do sebe, je prostovoljstvo na zaupnem telefonu delo, ki ga opravljaš v resnici zase. Za svoj notranji mir in svojo stabilnost. Tega dela ne priporočam nikomur, ki bi želel rešiti ves svet. Ker vsega sveta se ne da rešiti! Najprej moramo zaceliti svoje najhujše rane, šele nato smo sposobni pomagati drugim.

V moji družini vedo, da delam kot prostovoljka na zaupnem telefonu. Ali ti je tega treba, so mi že večkrat oponesli. Ali se nisi v življenju že nagarala, to je prenaporno. Prenaporno? Včasih je, priznam. Takrat, ko nisem čisto v redu, ja, takrat je včasih zelo naporno.

Mene energija, ki jo dobivam od klicalcev – zdravi. Ko me, na primer, pokliče kdo, ki ima res hude težave, po enournem pogovoru z menoj pa se glasno smejeva in mi reče – gospa, večno vam bom hvaležen za ta pogovor, počutim se olajšanega! To je nekaj, kar zdravi tudi mene, in moja duša postane radostna. Pri tem delu ne gre samo za dajanje. Gre za dvosmerno pot, ki zdravi tistega, ki je v stiski, in mene, ki sem tam, da ga ljubeče poslušam. Taki trenutki ustvarijo nekakšen »sveti trenutek« pri obeh in svetloba začne skoraj dobesedno presevati skozi telo. Takrat sva oba samo človeka, povezana v zavestnem trenutku. Tudi zaradi tega bom še naprej prostovoljka, ki se trudi poslušati  s srcem.

revija Jana