Jaka Koren

Od desetih do šestih, med počitnicami pa od osmih do štirih, so njihova vrata odprta za vse, ki potrebujejo pomoč pri učenju, pogovor, ki olajša stisko, psihosocialno podporo ali pa družbo vrstnikov. Neuradno je pa samo Pika, prostor, kjer dobiš objem. Prostor, ki ima srce in toplino. Prostor, ki ponuja varnost in sprejemanje.

Slovenija

Iskrene izpovedi svetovalcev TOM telefona

»Pika je zame prostor, kjer me objamejo.«

Piko si je pred desetimi leti izmislila socialna delavka Simona Martinšek, ki jo zdaj vodi. »Prej sem delala kot vodja Svetovalnice za žrtve nasilja in zlorab. Pri delu z ženskami sem ugotovila, da v Mariboru nimamo programa, kjer bi otroka lahko sprejeli takoj. Pedopsihiatrija je bila polna, svetovalni center je pokal po šivih, že takrat so bile čakalne vrste, jaz pa sem si želela, da bi lahko otroke nekam poslali TAKOJ.« In so se potem zložila srečna naključja, da je Pika dobila dom v prostorih, ki jih je upravljal CSD Maribor.

Še vedno je tam. In v začetku leta je praznovala deseti rojstni dan.

##PAIDBREAK##

Brez telefona

V tem času je šlo skozi njihove roke okrog tri tisoč otrok. Vsak dan jih je v njihovi učilnici in igralnici okrog trideset, 120 na mesec. Z njimi se ukvarja šest zaposlenih in trideset prostovoljcev najrazličnejših profilov. Glas o Piki gre od ust do ust, nekateri otroci skozi njihova vrata pokukajo sami, druge pripeljejo starši, nekatere pošljejo šole, CSD-ji ali pedopsihiatrija. Postali so tako priljubljeni, da včasih ne morejo sprejeti vseh, ki želijo priti. »Zadnje čase smo že res močno zasedeni in mora kdo počakati. Če pa kdo potrebuje pogovor, individualno pomoč, če gre za kakšne stiske, ga še vedno vzamemo takoj,« poudari Simona. 

Pika ponuja individualno ali skupinsko pomoč. »Najprej imamo pogovor, da vidimo, kakšne težave so v ozadju – veliko otrok ima ADHD, disleksijo, diskalkulijo, vsega tega je veliko – da sploh vidimo, ali lahko pomagamo. Nekateri doma nimajo nikogar, ki bi jim lahko pomagal pri šolskih nalogah, pa pridejo sem. K njim sede katera od nas ali prostovoljec. Nekateri so močni v matematiki, drugi pri slovenščini, angleščini… Pomoč ali pogovor trajata okrog eno uro, potem gre pa lahko otrok v igralnico in ostane vse do šestih. Trudimo se, da se vedno kaj dogaja, jih pa pustimo tudi pri miru, če hočejo. Samo glede telefonov smo tečni, teh jim ne dovolimo,« pravi Simona.

Najmlajši otrok ima šest let, zgornje meje pa skoraj ni, se zdi, saj k njim pridejo tudi dvajsetletniki, celo petindvajsetletnika so imeli. Tudi oni se prihajajo pogovarjat ali učit, saj Pika sodeluje s projektom PUM (projektno učenje mladih).

Subtilna umetnost puščanja pri miru

Bistvo dnevnega centra dobro ponazarja zgodba o deklici, ki ji je Pika pomembno zaznamovala življenje. Podobnih zgodb imajo še veliko, pravi Simona.

»V prvih letih delovanja Pike je k nam prišla trinajstletna deklica (osebni podatki so spremenjeni). Prihajala je iz zelo zahtevnega družinskega okolja in je bila močno čustveno obremenjena. Bila je povsem zaprta vase – ni govorila, izogibala se je očesnemu stiku in večino časa presedela sama, odmaknjena od drugih. Iskreno povedano, takšnega primera še nismo imeli. Zato smo naredili nekaj, kar se je pozneje izkazalo za ključno – dali smo ji prostor. Nismo silili vanjo, nismo je spraševali, nismo pričakovali odziva. Preprosto smo ji dovolili, da je tam. Po nekaj dneh jo je ena od sodelavk mimogrede povabila k čaju, brez pričakovanj. Deklica je ostala. In prihajala je še dolgo. Pozneje nam je povedala, da je bilo odločilno prav to. Drugje je imela občutek, da mora nenehno nekaj razlagati, sodelovati, se odpirati, še preden je bila na to pripravljena. Tu je prvič dobila občutek, da lahko diha in sama določi tempo. Postopoma je začela vzpostavljati stik, najprej z enim človekom, potem z drugimi. Iz negotove, zelo ranjene deklice je zrasla v mlado osebo, ki je našla stabilnost in samozaupanje. Zaključila je šolanje in dobila poklic.«

V začetku leta so imeli prireditev ob desetem rojstnem dnevu. Pikine otroke so igrali drugi otroci, tisti iz igralske skupine društva Portret, »naših nismo hoteli izpostavljati«, a zgodbe na odru so bile zgodbe otrok iz Pike. Njihove so besede, ki zadenejo bistvo dnevnega centra: »Naučil sem se, da ni treba biti glasen, da si pogumen; da je dovolj, če si. Hvala, Pika, ker si prostor, kjer se lahko počutim varnega,« pravi en fantič. »Pri Piki sem prvič slišala, lepa si, ker si ti,« pravi neka deklica, in druga: »Pika je zame prostor, kjer me objamejo.« In potem je še otrok, ki pravi: »Tukaj si viden. Tukaj si sprejet. Tukaj si doma.«

Osebni arhiv

Pri nas so čisto drugačni

 »Veliko najstnikov pride sem s slabo izkušnjo z odraslimi, z nezaupanjem v sistem, kjer so vajeni dobivati kritiko. Ali pa te niti ni, a jo oni vseeno doživljajo. Pri nas pa dobijo pristen odnos in jim je zelo všeč, da nismo tako 'pisarniško' nastrojeni – smo, kakršni smo. S tem naredimo bistveno več sprememb. Imamo veliko otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, šole govorijo o otrocih, ki so pri njih zelo težavni, nasilni … Pri nas so sproščeni, prijazni, čisto drugačni. Prav z našim odnosom jim pomagamo spreminjati vedenjske vzorce. Počutijo se sprejeti, nihče jih ne kritizira nonstop, dobijo podporo in nimajo negativnih izkušenj.

Veliko jih je tudi izboljšalo svoje vedenje in uspeh v šoli. Tudi s šolami sodelujemo, učiteljem razložimo, da se otrok trudi. Učitelj misli, da se ni učil – a je prav, da ve, da se je otrok pri nas zelo učil in se trudil, pri nas je znal, a ga je v šoli spotaknila trema ali pa je imel slab dan. Učiteljem hočemo približati otrokovo osebnost, otrok ni samo neznanje, za tem je lahko še marsikaj drugega. Zelo dobro sodelujemo s šolami. Če si v šoli uspešen, si vključen in se tudi tam dobro počutiš, to je za nadaljnje življenje najpomembnejše. Otroci se med seboj zelo povežejo, predvsem smo veseli teh, ki so socialno izolirani, izključeni, ki imajo občutek, da so drugačni, tukaj se pa takoj povežejo. Rada se šalim, da smo vsi malo drugačni, vsi smo malo posebni. Najbolj mi je všeč to, da nekdo, ki se v drugem okolju počuti nezaželen, pride sem in se tu počuti zaželenega.«

Stiske

 Še vedno pa se kdaj zgodi, da ne vedo najbolj, kako pomagati. Ja, tudi po desetih letih, pravi Simona. »Takrat pokličemo druge strokovnjake. Ker smo del CSD, imamo na srečo tudi druge programe. Včasih pokličemo tudi pedopsihiatra, ki je obravnaval otroka, in ga prosimo za mnenje, saj nekdo, ki otroka obravnava že več let, ga bolje pozna.«

Stiske pa doživljajo tudi zaposleni. Včasih so priča težkim zgodbam in takrat pomaga pogovor s kolegicami. »Vsak dan sedimo skupaj. Pomagamo si z nasveti. To je tudi razbremenitev; če doživiš stisko in jo deliš s kolegico, te to okrepi.« Res je, prikimava Milena Vrabl, prej prostovoljka, zdaj zaposlena preko javnih del. »Ko sem začela delati, marsičesa nisem vedela, mislila sem, da sem kaj narobe naredila, pa sem to premagala prav z njihovo pomočjo, ko so rekle, takole naredi … Tako, prijateljsko. Sicer visiš v zraku in sploh ne veš, kam naj se obrneš.« Milena je kraljica Pikine igralnice, ki skrbi, da se tam ves čas nekaj dogaja. V igralnici imajo otroci namizni nogomet, mizo za namizni tesni, biljard, ob lepih dnevih gredo na igrišče ali v park. Pa palačinke pečejo. Oh, in počitnice so posebna pustolovščina, kajti ko se šolska vrata zaprejo, se Pikina ne. Takrat ne delajo domačih nalog in se ne učijo, »hodimo na Mariborski otok, v koruzni labirint, družimo se s policijskimi psi, na Pohorje gremo z gondolo brezplačno, pa v kino … Kopico zelo zanimivih aktivnosti imamo poleti,« naštevajo. Marsikateri otrok se je pri njih poleti naučil plavati. Marsikateri je šel prvič z vzpenjačo na Pohorje.

Volk vegetarijanec

Pred slovesom še zadnja zgodba – za starše so otroci nekoč postavili božično Rdečo kapico, v njej so tudi nastopali, a jih je bilo strah. »Priključile smo se otrokom, da niso nastopali sami. Dali smo predlog, da bi bili z njimi na odru, in smo bili drevesa.« Vse stresa smeh. »Tako sem se vživela, da sem se potem pozabila umakniti,« pripoveduje Suzana Prislan, Pikina ustvarjalka, ki z otroki na delavnicah ustvarja čestitke, pustne maske, rožice ... »To je bila božična Rdeča kapica, taka prijazna, volk ne poje babice.« Vegetarijanec, od strani piskne ena in vse se režijo. »Otroci so imeli grozno tremo, kajti to niso otroci, vajeni nastopov, in jim je ogromno pomenilo, da smo zraven stali, čeprav nismo nič govorili. Samo toliko, da smo bili med njimi na odru, pa so bili zadovoljni.«

Včasih je čisto dovolj biti drevo.

Priletijo k tebi in te objamejo

Milena Vrabl je bila pri Piki najprej dve leti prostovoljka, od letos je preko javnih del tam tudi zaposlena. »Če bi takrat, ko sem v mladosti začenjala iskati službo, obstajala neka taka pika, ne bi šla nikoli delat v banko. Nikoli! Ker je tam tako hladno, tole tu pa zares ima dušo. K Piki me je usmerila družinska prijateljica. Kar z ušesi sem zastrigla. Še sanjalo se mi ni, da se bodo stvari tako lepo razpletle. V teh dveh letih prostovoljstva sem spoznala, da Pika ni samo prostor – je varno zavetje, je skupnost, je drugi dom za otroke, ki ga najbolj potrebujejo. In postala je tudi moj drugi dom.

Vsak nasmeh, vsaka mala zmaga, vsaka iskrena otroška pripomba me je še bolj utrdila v prepričanju, da sem tu, kjer moram biti. Ko gledam nazaj, vidim, da sem v Piki odrasla skupaj z otroki. Oni so me naučili, da je toplina največja moč, ki jo lahko prineseš v prostor. Želim jim vsak dan pokazati, da so vredni, sposobni in da imajo prihodnost, ki je lahko svetla. Dobim več, kot dam. Gane te, ko vidiš, kako znajo otroci vračati. Nikoli si nisem mislila, da bom delala na takem področju, in imela sem tremo: kako jim bom lahko sploh pomagala? Sem tega sploh sposobna? Tukaj spoznavaš samega sebe. Če te srečajo na cesti, priletijo k tebi in te objamejo, če pa še naredijo kakšne izpite ali kaj podobnega … to mi je v tako veselje. Še bolj sem vesela kot otroci! To mi napolni srce.«

Namesto daril

»Nismo stoodstotno financirani, vsakih sedem let se prijavljamo na razpis ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, veliko denarja pa moramo pridobiti donatorsko,« pove Simona Martinšek. »Zbrati je treba 194.000 evrov na leto, okrog 105.000 jih dobimo od ministrstva, preostalo  moram priskrbeti sami.« Program sofinancirajo mariborska in okoliške občine, donirajo pa različne organizacije, druge pomagajo tako, da otrokom omogočajo brezplačna doživetja – kopanje na Otoku, prevoz z vzpenjačo ... Prispevajo pa tudi posamezniki. Povedo mi zgodbo o ženski, ki je izvedela za Piko in je prijatelje prosila, naj denar za darila za njen rojstni dan namenijo raje Piki.

In vas prosimo, pomagajte, če lahko. To srčno, toplo zavetje za ranjene dušice je tega tako zelo vredno.

TRR za donacije

SI56 0110 0600 1619 147 UJP, sklic 00 763202-3170, za program PIKA DNEVNI CENTER.

revija Jana