Mateja J. Potočnik

V zaostrenih razmerah, ki jih narekuje kriza energentov zaradi vojne v Iranu, vsi v slovenski prehranski verigi še bolj vročično kot sicer gledajo na svojo korist. Potrošniki bi še naprej kupovali karseda poceni, domači kmetje bi radi od svojega dela dostojno živeli, velikim trgovcem pa je mar samo dobiček. V našem skupnem interesu je, da najdemo kompromis; ne nazadnje se suverenost države začne z njeno sposobnostjo, da napolni želodce državljanov s hrano, pridelano v domačih logih, opozarja varuh odnosov v prehranski verigi Branko Ravnik. 

»Našo prehransko verigo obvladuje predvsem logika kapitala!«

Nobenega dvoma ni, da se bo zaradi vojne v Iranu, ki je povzročila podražitve energentov in tudi pomanjkanje umetnih gnojil, znatno podražila hrana tudi pri nas. Ste zaskrbljeni zaradi tega?

Sam nerad ustvarjam paniko na zalogo, je pa dejstvo, da svet ni stabilen. Pretekle izkušnje nas učijo, da se lahko zaradi globalnih pretresov znatno dvignejo proizvodni stroški v kmetijstvu, na daljši rok pa se nato te podražitve prerazporedijo med različnimi členi prehranske verige; nekaj bremena torej na svoje hrbte prevzamejo kmetje in živilskopredelovalna industrija, nekaj pa trgovci in končno potrošniki.

##PAIDBREAK##

Hrana se torej ne bi smela podražiti tako zelo, kot so se energenti. Ker pa traja nekaj časa, da se ti šoki prenesejo skozi celotno prehransko verigo, pričakujem, da bomo vpliv dogajanja v Iranu na cene hrane začeli resno čutiti proti koncu tega ali ob začetku prihodnjega leta.

Mislite, da ne prej? Ob ruskem napadu na Ukrajino leta 2022 so cene drastično poskočile praktično čez noč. Spomnimo se samo astronomskih podražitev kruha, ki se je tistega maja glede na leto prej podražil za celih 21 odstotkov. Kot pravite sami, se posledice vojne niso mogle tako hitro odraziti v cenah, temveč je šlo v veliki meri za špekulacije živilskih podjetij in trgovcev, ki so krizo izkoristili kot izgovor. Kdo jamči, da ne bo sedaj enako?

Že ob prehranski krizi leta 2007 se je jasno pokazalo, da tudi to področje ni več imuno proti špekulacijam – žal. Gotovo to znatno vpliva na trende, s katerimi se soočamo, in temu se ne moremo izogniti, ker tako pač delujejo globalni trgi kmetijskih in živilskih proizvodov. Slovenija je specifična, kar se tiče trgovine, ki jo obvladuje šest največjih trgovcev. Ti delujejo v razmerah zaostrene konkurence, v kateri si želijo obračunati čim večje marže, obenem pa morajo vendarle paziti, da se zaradi tega bistveno ne povečajo cene. Kajti slovenski potrošniki so zelo občutljivi za podražitve in gredo hitro tja, kjer je pač ceneje. Tovrstno potrošniško vedenje v razmerah konkurence med trgovci nekako zagotavlja, da cene ostajajo relativno nizke.

To je ta famozna dirka proti dnu, ki jo po nareku potrošnikov narekujejo trgovine. V tej dirki so na koncu vedno zadnji slovenski kmetje in živilci, ki morajo svojo hrano v Sloveniji prodajati pod ceno – pa če je še tako kakovostna in zdrava.

Slovenskim kmetom je morda za spoznanje lažje kot živilskopredelovalnim podjetjem, ker so se že v veliki meri preusmerili na trge izven naše države; to pomeni, da cene, na primer, mleka in žita v Sloveniji skoraj v celoti določajo globalni trgi, zlasti evropski – in če kmet po teh cenah ne more prodati svojih pridelkov pri nas, jih bo pač prodal na tuje. Kar pa seveda ni dobro za domačo prehransko verigo. Vsakdo v njej sedaj skrbi predvsem za svojo dobrobit; to je logična posledica dejstva, da nimamo več nacionalne trgovske mreže in da smo odprodali tudi večji del živilske industrije. Tako sedaj našo prehransko verigo obvladuje predvsem logika kapitala, ki seveda ni enaka kot logika nacionalne države.

Shutterstock

Po tej logiki kapital večkrat ubere tudi bližnjico – to bi lahko rekli na primer za prodajanje tuje, zlasti madžarske svinjine pod oznako in s ceno slovenskega mesa. Kako bi se morala država in potrošniki odzvati na rezultate raziskave Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto in Inštituta Jožef Stefan, po kateri je okoli 80 odstotkov svinjskega mesa, na trgovskih policah označenega kot slovenskega izvora, v resnici iz tujine?

Glede odziva države ni dvoma – zadeva se mora zaključiti z inšpektorskimi nadzori in v primeru potrjenih kršitev zakonodaje tudi z ustreznimi ukrepi. Treba bo preveriti vso dokumentacijo o sledljivosti izdelkov in bodisi potrditi bodisi ovreči izsledke te analize. Vsekakor njeni rezultati vzbujajo skrb, vendar je treba biti previden pri končnih sodbah glede razširjenosti morebitnih spornih praks. Sam pri svojih analizah trga in posameznih izdelkov nisem ugotovil večjih zavajanj, zato si upam trditi, da sistem nadzora deluje in da inšpekcijske službe dobro opravljajo svoje delo. Dokaz za to so tudi umiki posameznih izdelkov s polic, kar se redno dogaja; to pomeni, da inšpektorji skrbno preverjajo, ali trgovci spoštujejo pravila ali ne.

Kako pa z nacionalnega vidika optimizirati vlogo trgovcev? Kako preprečiti, da Mercator in Hofer s polic ne bosta izrivala slovenskih ponudnikov?

Mercator je to zanikal, pri Hoferju pa trdijo, da se v segmentu, kjer nimajo svojih pridelovalcev – torej pri prodaji sadja in zelenjave – stvari ne spreminjajo in da sklenjene pogodbe z dobavitelji ostajajo v veljavi. Po napovedih naj bi s Hoferjevih polic izginjale slovenske blagovne znamke, bodo pa vsaj še nekaj časa prodajali izdelke slovenskih proizvajalcev, ki jih tržijo pod Hoferjevimi blagovnimi znamkami.

Bi bilo smiselno, da bi država velikim trgovinam kratko malo plačevala subvencije za to, da bi na svoje police uvrščale več slovenske hrane?

Državna subvencija nikoli ne more biti tako visoka, da bi zadovoljila vse apetite trga in v celoti izničila podražitve, zato mislim, da neposredno subvencioniranje tujih trgovcev za prodajo slovenskih izdelkov ne bi imelo bistvenega učinka. Smotrneje se mi zdi, da skušamo vzpostaviti celovit sistem ozaveščanja potrošnikov o pomenu lokalno pridelane hrane. V tem sistemu bi morali sodelovati vsi v prehranski verigi, vključno s trgovci, šele tako bi ljudje dobili vse relevantne informacije, na podlagi katerih bi se lahko odgovorno odločali o tem, katero hrano bodo kupili, po kakšni ceni in pri kom. Bojim se, da v tem trenutku slovenski potrošniki dobivajo veliko lažnih informacij, ki vplivajo na njihovo vedenje. 

Toda niso informacije tiste, ki vplivajo na nakupovalne in prehranske navade Slovenk in Slovencev, temveč predvsem cena. Kot ste rekli sami – narod bo vedno šel tja, kjer je pač ceneje.

Sam bi rekel, da je, splošno gledano, najpomembnejši dejavnik razmerje med kakovostjo in ceno. Torej iskanje signala, kdaj je neki izdelek še relativno kakovosten, obenem pa karseda poceni. Res pa je, da niso vsi potrošniki enaki in da je populacija precej razdeljena. Znotraj nje imamo tudi kar nekaj ljudi, ki so pozorni na deklaracije, poreklo, kakovost. Vprašanje je le, kako doseči, da bo ta segment potrošnikov svoje navade prenesel na preostale.

Nedavno je Aleš Hvalc, dobitnik priznanja za najboljšega podjetnika v kmetijstvu, pozval Zadružno zvezo Slovenije, naj kupi trgovsko podjetje Tuš in tako zagotovi veliko domačo trgovino, ki bo na policah dajala prednost domači slovenski hrani. Kaj menite o tem predlogu?

Kmetijske zadruge že imajo po vsej državi mrežo živilskih trgovin, ki lahko služijo kot svojevrstna platforma za prodajo slovenskega blaga. Ena možnost je tudi oblikovanje potrošniških zadrug, v katere bi se lahko ljudje povezovali za skupne nabave lokalno pridelane hrane; te zadruge bi se lahko povezovale s kmetijskimi. Več kot odlično bi bilo, če bi se te naloge lotila država in tako zagotovila infrastrukturo, ki bi povezala domačega proizvajalca z domačim potrošnikom. Glede nakupa Tuša je treba biti skrajno previden; v tem trenutku niti ne vemo z gotovostjo, ali bo naprodaj ali ne, v vsakem primeru pa močno dvomim, da bi kmetijske zadruge šle v tako obsežno investicijo s tako negotovim izidom. Še vedno bi se namreč morali za položaj na trgu boriti z drugimi velikimi trgovci, ki imajo na voljo mnogo mehanizmov za privabljanje kupcev.

Ki se žal še vedno premalo zavedajo vpliva svojih vsakdanjih odločitev na skupnost, v kateri živimo. Bi lahko ljudem, ki berejo te vrstice, položili na srce, da je kupovanje domače hrane v teh časih eden od ključnih izrazov domoljubja?

O tem ni nikakršnega dvoma! Če želimo krepiti lastno gospodarstvo in lastno suverenost, moramo okrepiti vse člene v domači prehranski verigi. To pa lahko naredimo le z zavestno odločitvijo za domače, lokalno proizvedene izdelke; vsaka takšna odločitev je nov korak v smer dolgoročno vzdržnega razvoja slovenske družbe. Zato je tako pomembno, da so potrošniki bolj pozorni na poreklo in kakovost hrane, ki jo kupujejo.

revija Jana