Andrej Petelinšek

Šel bo tudi naslednje leto in vsako leto, dokler mu bo zdravje dopuščalo – kajti njegova skupnost, naša skupnost, vedno bolj potrebuje simbole sočutja in dobrote.

Pisalo se je leto 1977, ko je bil mladi in tedaj še golobradi Jože Vrhnjak kratko malo postavljen pred nenavadno izbiro, ki mu je za vselej spremenila življenje. Dvaintridesetletni tajnik Krajevne skupnosti Pobrežje je bil eden najaktivnejših pri organizaciji prvega velikega druženja celotne mariborske soseske in vse dotlej so zadeve tekle kot po loju: ekipa zbranih dobrovoljcev je bila številna in zagnana, mladinci so iz stiropora izdelovali čarobna bitja in gozdne živali za pravljično okrasitev, možje so iz za tiste čase tipično obilnega snega izdelovali trimetrskega snežaka, nekateri pa so na plato bližnje garažne hiše nameščali smrečice, ki jih je darovalo lokalno podjetje.

Andrej Petelinšek

Jože Vrhnjak je z zadovoljstvom opazoval dogajanje okoli sebe in se pri sebi veselil po vsem sodeč spektakularnega druženja, ko ga je eno uro pred začetkom prireditve poklicala sodelavka mariborskega odbora Zveze prijateljev mladine in mu sporočila slabo novico: »Možak, ki bi moral igrati Dedka Mraza, je zbolel. Znajdi se!«

Oseminštirideset let po tem, ko si je po sili razmer prvič zatlačil vzglavnik pod pulover, si nadel sivo kučmo in nataknil umetno belo brado, je Vrhnjak v Mariboru sinonim za Dedka Mraza. Čeprav dobrega moža poleg njega za ZPM Maribor igra še več zanesenjakov, sam to počne najdlje, njegov glas in podoba pa sta zaznamovala vsaj tri generacije otrok; med tistimi, ki jim je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvim prinesel skromna darilca, so zdaj že takšni, ki k njemu za roke vodijo svoje vnučke.

V tem času se je nekdanji mladenič iz Pobrežja tudi fizično spremenil v pravljičnega dedka; nič več mu ni treba podpirati trebuha z vzglavnikom in namesto umetne brade mu obraz krasi lastna, svetleče bela griva – kakor so beli tudi njegovi lasje. Njegove drobne modre oči hudomušno zrejo v svet izpod nadstreška gostih obrvi in njegov smeh je kakor ledena sveča, čist in na koncu zašiljen v visoko konico.

Slovenija

Modrosti najbolj znanega božička in njegove žene

»Porkafiks, Joža, pa ti si ja dober Dedek Mraz!« 

Dar govora, s katerim je pred skoraj pol stoletja prvič očaral občinstvo, je praktično enak – Jože Vrhnjak bi menda lahko brez prestanka pripovedoval zgodbe in razdiral šale od enega novega leta do drugega. »Kakor hitro sem si na glavo posadil kučmo, sem bil že dober,« se spominja začetkov. »Kakšna trema neki – govoril sem kot navit, malo sem moderiral, malo sem pel, potem sem razdelil darila in prireditev se je odvila kar sama od sebe.«

Ko so na mariborski ZPM videli posnetek, ki ga je naredil kultni mariborski video kronist Franc Kopič, so vsa nadaljnja Vrhnjakova nova leta zapečatili z besedami: »Porkafiks, Joža, pa ti si ja dober Dedek Mraz!« Vse odtlej decembre preživlja med otroki; s svojimi pravljičnimi pomočniki in pomočnicami, oblečenimi v palčke, vile in gozdne živali, hodi po vrtcih, šolah, podjetjih, ustanovah in športnih društvih, prinaša darila (ki jih ZPM zbere s pomočjo donatorjev), se veliko smeje in otrokom deli življenjske modrosti.

Teh se je v dolgem in nemalokrat divjem življenju Jožeta Vrhnjaka nabralo za več kot le en zvrhan koš. Do tridesetega leta je imel že tri otroke in lastno hišo, zaposlen je bil na Obrtni zbornici, pa je slekel obleko in kravato in šel pozneje kot navaden udarnik delat (ter žurat) v Irak in na olimpijado v Lillehamerju, kot tajnik KS Pobrežje je organiziral velike infrastrukturne projekte, delal je v mariborskem nogometu in v hokeju, kot vitez krvodajalstva je daroval kri že več kot 130-krat  … Jože Vrhnjak tako učinkovito uteleša vrednote svoje skupnosti, da že JE ta skupnost – glasna, razpršena na tisoč koncev, polnokrvno razposajena in solidarna.

Osebni arhiv

Kinder jajček je lahko dragoceno darilo

To je prepoznal tudi mariborski župan Saša Arsenović in Jožetu Vrhnjaku za osemdeseti rojstni dan 10. novembra podaril mestni pečat. Zbrala se je vsa razširjena družina: žena, tri hčere in njihovi možje, pet vnukov, dve vnukinji. Da bo prejel pečat, so vedeli vsi razen slavljenca. Pri vratih je pozvonilo in slavljenec je šel odpret vrata; ko je na pragu zagledal župana, ni mogel skriti presenečenja.

»O porkamadona!« mu je ušlo. To je bilo največje priznanje v Vrhnjakovem življenju; to je bil trenutek, ko je val segel najvišje in na njegovem srcu bo za vedno označena črta, ki jo je zarisal. Da se mu je sam župan poklonil na takšen način, je zasluga Vrhnjakovih hčera, predvsem srednje, ki je očetovo zgodbo povedala na prava ušesa v občinski upravi. Na ta način so se mu zahvalile za vse, kar je storil zanje. Ko govori o tem, Jožeta Vrhnjaka zalijejo solze. »Zaklel sem se, da bodo moji otroci leteli kot ptice. In storil sem vse, da bi bilo tako,« reče in si obriše oči.

Poleteti pa pomaga tudi drugim otrokom, s katerimi se srečuje kot Dedek Mraz. Vsako leto si vnaprej pripravi rdečo nit svojih nastopov, prek katerih skuša prihajajočim generacijam privzgojiti vrednote, v katere verjame – vrednote sočutja, poštenja in skromnosti. Prejšnje leto je tako mlade obiskovalce in obiskovalke spraševal, ali sta lizika in kinder jajček lahko zadosti veliko darilo za božič. »Celo v vrtcih so se petletni otroci zmrdovali ob mojem vprašanju. Seveda, že oni bi imeli nove pametne telefone in tablice,« se grenko nasmehne belobradi sogovornik. »Pa sem jim razložil, da je tudi kinder jajček dragocen, če sta ga starša kupila z mislijo nanje in podarila z ljubeznijo. Potem je vsako darilo veliko.«

Kultura

Božična nostalgija Stanke Hojnik Leber

»Dedek Mraz, prinesi mi sendvič s poli salamo.«

Eni otroci tega ne morejo nikoli izvedeti – ker namesto osnovne topline prejemajo le mrtve predmete, s katerimi si skušajo prezaposleni, odsotni starši oprati vest. So pa tudi otroci, ki ne dobijo ničesar. Ko je na nekem zimovanju ZPM Maribor na Pohorju Jože Vrhnjak spraševal otroke iz revnih družin, česa si želijo od njega, je neko enajstletno dekletce prosilo: »Dedek, prinesi mi sendvič s poli salamo in sirom Jošt.«

To ga je zadelo, iztisne skozi stisnjene ustnice. »Kako je to mogoče v Sloveniji leta 2026! Očitno še zdaleč nismo tako pravična in urejena družba, kot smo si predstavljali, da bomo!« Vrhnjak, sicer tudi predsednik mariborskega združenja borcev za vrednote NOB, je po duši socialist, »stara, ampak dobrosrčna komunjara«, kar je logično – socialist je tudi Dedek Mraz, ki daril ne polaga pod okrašeno božično smrečico, ampak jih prinaša ob novem letu.

»Rad rečem, da sta Miklavž in Božiček moja bratranca, s katerima se danes odlično razumem. Ampak glede na stanje v naši družbi bi zagotovo potrebovali še vsaj tri takšne dobre može,« sklene mariborski Dedek Mraz. In tako si je pri osemdesetih spet nadel plašč iz debele kožuhovine, nataknil na glavo sivo polhovko in šel med otroke, med njihove starše ter stare starše, v svojo skupnost; šel bo vsako leto, dokler bo le mogel.

Še na mnoga leta, gospod Vrhnjak! Kajti skupnost krčevito potrebuje njegovo šegavost, njegovo toplino, njegovo čarovnijo; potrebujemo simbole upanja in povezovanja, potrebujemo vero v dobre može, ki nagrajujejo dobra srca – četudi s kinder jajčkom ali liziko. Ali s poli salamo; tisto dekletce je potem vse leto po zaslugi ZPM, Perutnine Ptuj in Ljubljanskih mlekarn vsak dan dobilo svoj skromni sendvič – tako je uredil Dedek Mraz s Pohorja.

revija Jana