Pexels

Piše: Eva Hrovat Kuhar 

Naši občutki so odvisni od nas, naše perspektive in izkušenj.

Pred časom je bila nekje v Ljubljani postavljena pojoča jelka. Pojoča zato, ker so bili kot okraski okoli in okoli nanizani mladi pevci, med njimi je bila tudi moja hči. Leto za letom sem jo očarano hodila poslušat, naslajala sem se nad čudovito ubranimi mladimi glasovi v zboru ter svojimi najljubšimi božičnimi in prazničnimi napevi. Priznam, še vedno so mi neskončno všeč in me ganejo. Izdana je bila tudi kaseta z njihovim posnetkom, seveda sem jo takoj kupila in jo doma ob božični večerji predvajala, saj so mi melodije pričarale čisto uživanje, kot neki praznični koncentrat lepega.

Pri hčeri je bil učinek popolnoma drugačen. Ne le, da je bila neznansko naveličana teh pesmi. Tisto, kar je meni pričaralo vzhičenost, je njej priklicalo občutek zmrzovanja ob hladnih večerih. Ko so srca nas, poslušalcev, prekipevala od lepote in neke vrste srečnega hrepenenja, je »okraske« na jelki preveval mraz, ki se mu je uspelo pregristi skozi še tako debela oblačila. Kar je v meni ob poslušanju teh pesmi v duši igralo, je njej še leta pozneje priklicalo neprijetne občutke.

Ustvarite prijetne obrede

 Otrokom se v spomin najbolj vtisne čas, preživet z vami. Ne kakršenkoli čas, spremljan s telefonom v roki ali zvoki TV dnevnika, ampak sproščen čas, posvečen le njim, kar bo v njih pozneje odzvanjalo kot občutek varnosti in sprejetosti. Upam, da nihče od vas, ki imate manjše otroke, ne izpusti večerne pravljice, ko se pod mehko odejo objemate in imate vsi topel občutek. Sama sem pri tem celo malo pretiravala. Sina sem med branjem čohljala po glavici, pa je kar naenkrat začel tožiti, da ne sliši pravljice, ker ga božam po ušesku. Sem popravila! Oba otroka še danes z naklonjenostjo govorita o teh večernih bralno-stiskalnih obredih in tudi jaz se jih srečno in z nasmehom spominjam.

revija Jana

Zapišite si, kaj vse bi letos za praznike želeli spremeniti.

Ne letos – za drugo leto. Verjetno boste rekli, da si boste itak vse zapomnili, ampak verjemite, da obstaja prevelika verjetnost, da vas bo naslednji december spet potegnilo v tisto, čemur bi se letos radi izognili, pa niste našli te moči.

Smrečica in klavir

Ob spominu na decembrska praznovanja v svojem otroštvu si v misli prikličem preprosto okrašeno smrečico, ki je stala v okroglini klavirja v dnevni sobi. Pa tudi drobne svečke na njej, ki so bile pritrjene v ščipalke in ki so, prosto goreče, tudi zažgale kakšno vejico. Pa iskric, ki smo jih otroci vihteli v rokah.

Ko sem mamo vprašala, kaj si za praznike želi, je vedno rekla: »Pridne otroke.« To se mi je zdelo čudno, saj sem bila prepričana, da smo čisto pridni. Štirje smo bili in verjetno je že ta številčnost povzročala trenja, ki pa jih sama nisem občutila. Bila sem pač zadnja po vrsti, pravzaprav rojena v ta kaos, ki je bil že od vsega začetka moje naravno okolje. Tudi to, da sta starejša brat in sestra z blazinami v medsebojnem spopadu in želji po premoči sklatila lestenec s stropa, se mi je zdel le eden od dogodkov, nič katastrofalnega. Pa to, da smo družno cufali v pisane, svetleče papirčke zavite sladkorne palčke z božičnega drevesca, tudi ne. Saj nismo vseh naenkrat, o ne, počasi, da tega odrasli ne bi opazili. Itak, da so.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.