Večer

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Je kultni mariborski Furgula, ki je z devetim križem na plečih skočil v Dravo in rešil dojenčka, mimogrede pa osramotil vrsto mladih bikcev, ki so ga z mobilniki snemali z brega, torej le najnovejši superjunak sezone kislih kumaric ali prerok apokalipse, ki nam razodeva skorajšnji konec zablodele družbe? »Vrednote so vse bolj plehke,« zmaje z glavo možak, ko govori o dogodku v reki in o svojem življenju marginalca.

Najdem ga na enem od njegovih običajnih postojank – tisti dan zmagoslavno uraduje na terasi lične gostilne Čajek pri parku, udobno sedeč pred (brezalkoholnim) pivcem sprejema častilce in kramlja z njimi, odzdravlja mimoidočim in se oglaša na mobilnik. Z belo brado in belo štreno razmršenih las, divjim pogledom in jezikom, da bi koso klepal, deluje kot eden od poslednjih mestnih prerokov, prvih otrok cvetja in jurke, ki jim je bilo obljubljeno socialistično in še kapitalistično nebeško kraljestvo na zemlji, in pri častitljivih 81 letih točno to tudi je – toda po splošni sodbi naroda je Mariborčan Igor Irgolič z ljudskim imenom Furgula tudi nekakšen heroj in vest našega časa, trenutni batman sezone kislih kumaric.

Zgodbo ste do zdaj v grobem že slišali, vsaj grobo uradno različico: starec je zapazil dojenčka, ki ga je nosila Drava, in ker se na vsem božjem svetu tedaj med mlajšimi in močnejšimi ni našel spodoben človek, je brez omahovanja skočil v reko in rešil mlado življenje – medtem ko so ga ovce na obrežju snemale z mobilnimi telefoni. Dejanje je postalo zgodba, zgodba je postala novica in status na omrežjih, novica pa je zrasla v mit o mariborskem superdedku, ki je postal najnovejši simbol moralne superiornosti starih in domnevne izrojenosti novih časov, najnovejše atomsko orožje dušebrižnikov v boju zoper kognitivno disonanco, zoper tesnobo nerazumljive, poblaznele dobe. Cajtengi in portali so se vneli, omrežja so se napela od bremena izlitih mnenj, čestitke so deževale; dva dneva po dogodku je Furgulo sprejel župan Saša Arsenović in mu ekspresno izročil mestni pečat, kakopak iz najčistejšega občudovanja in sploh ne iz želje po pozitivni publiciteti na predvečer volilne kampanje.

Slovenija

Čudež na kranjski osnovni šoli: ideja, ki lahko spremeni šolski sistem

A noben mit ni brez osnove

 Dejstvo je, da bi se nesrečnemu detetu slabo pisalo, če bi bil stari krojač ukrojen iz istega sivega blaga kot preostanek raje. Tako pa med številnimi nenavadnimi navadami, s katerimi se diči, goji tudi navado poletnega kopanja v Dravi – ki naj bi bila po pričevanjih strokovnjakov za drekologijo tako toksična, da že bežen stik z njo človeku jamči mutacijo v ninja želvo. Furgula je tako eden izmed članov vesele družbe, ki šteje nekje od deset do petnajst ljudi in prostovoljno skrbi za mariborske labode, na vroče popoldneve pa se dobiva na zlizanih stopnicah pri vodnem stolpu, pod legendarnimi Benetkami, enim od poslednjih bifejev starega kova, v katerem življenjsko utrujeni možje in žene izvajajo drenažo svojih duš v kozarce s cenenim špricarjem. »Voda je krasna, še raki so v njej,« se zareži sogovornik. »V njej se redno kopam že od mladosti, vsaj petdeset, če ne šestdeset let.«

No, ko je tisti dan lenobna, a še vedno nevarna voda mimo prinesla tistega dojenca, Furgula dejansko ni okleval. A pustimo raje možaku samemu, da pove s svojimi besedami: »Naenkrat sem zaslišal, ko je nekdo zavpil, da tam plava nekaj čudnega; pogledal sem in zagledal otroka v plenicah, obdan je bil z listjem in naplavinami. Skočil sem v vodo, ki je tam kar globoka, kakšna dva, če ne tri metre. Skratka, plavam do njega, ga potegnem na breg in se ozrem okoli sebe – vsi imajo v roki mobitele in snemajo, vsi!«

Za starca napor ni bil majhen; eno je namakanje v vodi, drugo je plavanje za življenje. Izčrpanemu Furguli so morali iz Drave pomagati drugi, saj je obrežje na mestu, kjer je z otrokom splaval k bregu, speljano v strmo steno. »Nihče ni skočil za menoj, čeprav so bili med njimi tudi takšni mladi biki, kot si ti (pokaže name). Ko sem ga potegnil iz vode, ga je prevzela njegova družina, ki ima v bližini v najemu nekakšno garažo, v kateri živi. Niti niso delovali preveč pretreseni, nihče se ni jokal ali drl; na hitro so se mi zahvalili in to je bilo vse. Tudi otrok je bil povsem miren. Vmes so že prispeli reševalci, ki sem jih poklical jaz – drugi se niso spomnili, da bi to storili.« Familija je, prosto po Furguli, menda »problematična«, a v to in v razloge, da je dojenček pristal v reki, se tule ne bomo spuščali.

Shutterstock

Možak pripoveduje nepovezano, zdaj osorno, zdaj obzirno, njegove misli so kot roj mušic, ki leta na pašo z ene teme na drugo, drobne rjave oči mu žarijo, ko skuša v pripoved vpletati vtise, mnenja in drobce humorja. Laže pa ne – tip na stolu pred menoj je človek, ki je v življenju izgubil dovolj vsega, da je pridobil zadosti poguma, da v veliki večini pove, kar si misli; nihče ni destilat avtentičnosti, zanj pa sodim, da je nekje pri visokih 75 odstotkih. Pri svojih letih pač nima več dosti izgubiti in tudi ne dosti osvojiti; majhne penzije in skromnega življenjskega standarda mu ne bo nihče vzel, prav tako nihče ne bo dodal kaj dosti, še manj mu bo povrnil prožnost mladosti in upanje novih začetkov. Brezalkoholni pir, nekaj pozornosti, zadosti zdravja – to je dovolj, da je zadovoljen. »Živim na margini in gledam, da čim ceneje pridem skozi mesec. Ne hodim v Benetke na pir, pač pa si ga kupim v Sparu. Nekaj mi pa tudi dajo v Čajeku, ker jim kot neke vrste neformalni hišnik malo pomagam in kaj postorim okoli voglov.«

Se v zgodbi o njegovi rešitvi romskega otroka iz Drave skriva kaj več? Je robata dobričina pred menoj res zgolj starec, ki je v pravem trenutku nagonsko storil pravo stvar, ali pa bela brada in srd v očeh pravilno napotujeta na preroka, ki nam prinaša sporočilo iz višje sfere? Ko ga malo pritisnem, da bi prišel do njegovega bistva, se pokaže medlo svetlikanje, ki počasi razkrije njegov nazor. »Ljudem je več do mobilnika, s katerim so snemali vse skupaj, kakor pa do otroka, ki se je utapljal,« začne Furgula povzemati svoje videnje apokaliptičnega časa. »Vrednote so vse bolj plehke, narodu je samo do bogastva in užitka, do dobrih avtov, hrane in seksa. Vse je usmerjeno samo v zunanji videz, kaj pa se skriva v notranjosti, ni več pomembno. Včasih smo imeli čast!«

In to je to, ta beseda

 Mariborski Furgula je vse, za kar ga imamo, je sezonski Batman in je brezčasna slaba vest in še več – je mali človek, ki je v jeseni življenja na razbeljeno poletje storil častno dejanje. Leta, ko je kot mali obrtnik šival nobel hlače za mariborske gizdaline, so davno za njim; tudi leta, ko je iz roke v roko preprodajal skromne starine in druge drobnarije v razdrapani štacuni v središču mesta, ki jo je krstil za »Furgistan«, so bolj ali manj minila. A očitno je v starcu še zadosti iskre, zadosti moči, zadosti sočutja, da stori veliko dejanje – za drugega in zase. »Vsi govorijo, da sem rešil tistega otroka, v resnici pa je on rešil mene,« sklene. Pustimo ob strani, da je meril na detetovo plenico, ki se je v Dravi napihnila in ju oba pomagala obdržati na površju.

revija Jana