Šimen Zupančič

Goriška Brda, valovita pokrajina med Alpami in morjem, med burjo in toplim jugom, malce odmaknjena na skrajnem zahodu naše države, je trenutno vsa odeta v bele oblake cvetočih češenj, ki prinašajo obljubo bogate letine. Sploh ker jih je, pravijo tamkajšnji pridelovalci, letos končno razveselila tista prava pomlad – sončna, s hladnimi jutri in brez pretirano toplih obdobij.

Domača lekarna

Češnje preženejo telesno in duševno izčrpanost

A Matajur je odet v belo, in dokler je tam gori sneg, še vedno preti nevarnost pozebe. Zato občasno zaskrbljeno pogledujejo tja, od koder se poleti spušča hladen zrak. Minus ena stopinja je že dovolj, da se upanje spremeni v grožnjo. Kljub temu jih optimizem ne zapusti in pridelavo vedno bolj prilagajajo naravi. Verjamejo, da kar ji daš, ti sčasoma vrne.

##PAIDBREAK##

Neprespane noči zaradi pozebe so lahko tista drama, ki jo sadjarji in vinogradniki preživljajo, ko vsi drugi občudujemo trte, ki se odevajo v zeleno, sladkoben vonj cvetočih dreves v nežni spomladanski svetlobi in brenčanje milijonov čebel, ki nas med sprehodi po sadovnjakih pomirjajo.

»Nekako do petnajstega aprila smo vedno malo na trnih,« pravijo vinogradniki. Še vedno je namreč živ spomin na leto 2024, ko jih je zadelo prav vse – aprilska pozeba, deževni maj in poletna toča. Pridelek je bil skoraj za polovico manjši. »Česar ne pridelaš, ne pridelaš,« je skomignil z rameni vinogradnik Aleks Simčič, prvi mož kleti, ki nosi ime njegovega očeta Edija, v Vipolžah.

Zemlje ne moreš goljufati

Nekaj kilometrov stran, v vasi Vedrijan, ki naj bi dobila ime po lepem vremenu, nam je Matej Drnovšček iz ene najbolj znanih tamkajšnjih sadjarskih družin razložil, da so prav zaradi pozebe več svojih sadnih vrst preselili z ravnine na griče. Edino jagode so ostale spodaj, a jih varujejo s pokritimi tuneli in kopreno. S sadjarstvom se je ukvarjal že njegov nono, oče Jordan pa je kmetijo tržno usmeril v direktno prodajo sadja strankam. Danes največ prodajo tedensko s spletno prodajo na Malem placu za prihodnost, doma kar v nasadu jagod, ob sobotah na tržnicah – svoj stalni prostor imajo na domžalski – in v lokalnih javnih zavodih. »Idealno je, če je zjutraj obrano sadje popoldne že pri kupcu,« pravi Matej. Torej da čim manj skladiščijo.

Začnejo z jagodami, sledijo različne sorte češenj, ki se razraščajo na skoraj treh hektarjih, za njimi zorijo marelice, potem različne sorte hrušk – da so z njimi lahko dlje na tržišču, breskve, slive, fige, na jesen pa kaki, kivi, zorijo tudi oljke in grozdje. Od maja do decembra imajo tako vseskozi nekaj v ponudbi. Pred leti, ko so imeli v ravninah več breskovih nasadov, so poganjke pred pozebo ponoči ščitili z oroševanjem. »Vedno upaš, da sistem ne bo zatajil.« Zato so se raje oprijeli varnejšega načrta in sadje zasadili na gričih, ravnine pa s trtami ter sadnimi sortami, ki nimajo težav s pozebo. »Zadnja leta je več problemov, ker so sadovnjaki v ravninah, včasih so bile te namenjene poljščinam, da so jih lažje obdelovali. Pridejo leta, ko na ravninah vse pozebe. Na gričih pa teh težav ni.«

Ko nevarnost pozebe mine, skrbi še ni konec. »Pred dvema, tremi leti nam je toča močno poškodovala marelice in mlad nasad češenj. Povsem smo jih morali obrezati, poškodovani deli so namreč vaba za bakterije in viruse. Ker imamo malo padavin, visoke temperature in odcedno zemljo, nam poleti preti suša.« Dodatne težave pa v sadovnjakih povzroča vse več divjih živali – od divjih prašičev, srnjadi do zajcev. Dokler sadja ne prodajo in dobijo zanj denarja, se lahko še vse zgodi, pravijo. »Naši predniki so imeli večji čut za drevesa. Današnja strojna obdelava je invazivnejša in nasadi manj časa zdržijo. 'Zemlje ni mogoče goljufati, kar boš dal, boš dobil nazaj,' je dejal moj nono. Če si dobro skrbel za drevesa, bodo pokazala svojo moč,« je povedal Matej, sicer diplomirani inženir geodezije, ki mu je sadjarstvo tako prišlo v kri, da je ostal na domači kmetiji.

Šimen Zupančič

Manj je več

 V kleti družine Ščurek v vasici Plešivo, ki sodi v vaško skupnost Medana, je pomlad čas popravil, vezanja, sajenja novih trsov. Njihova zgodba se je začela že v 19. stoletju, danes pa tradicijo prepoznavne kleti vodi pet bratov, ki nadaljujejo pot očeta Stojana in nona Ivana. Začeli so s sedmimi hektarji, danes vino biološko pridelujejo na 30 hektarjih. »Veliko delamo ročno, brez herbicidov in umetnih gnojil, pridelek je manjši, je pa zato kakovostnejši,« je razložil Stojan. »Slediti moramo naravi, opazovati vinograd in delati preventivno.«

Čeprav imajo veliko obiskovalcev iz tujine – ko so pred dvema letoma ponudbo obogatili s prenočišči, so k njim začeli zahajati ljubitelji vina z vsega sveta – še vedno največ prodajo doma. Najbolj se splača truditi za domačo prepoznavnost, so prepričani. »Gosta obravnavamo kot družinskega člana. Za vsakega si vzamemo čas, z njim poklepetamo, jim svetujemo, kaj in koga lahko še obiščejo, skratka, všeč nam je, če se pri nas počutijo domače. Ni redko, da nam sporočijo v slogu: 'Prišli smo kot gostje, odšli pa kot družinski člani,'« nam je zaupal Nejc, najmlajši od petih sinov, ki skrbi za prodajo, marketing in goste ter se vseskozi uči.

»Bodi najbolj neumen človek v sobi in vprašaj, sem nekoč prebral in tega se držim,« se je smejal. Nikoli ne veš dovolj, še posebej ne v vinarstvu. Kakšen bo letnik, se malo nakazuje že maja, vendar vse do trgatve ne morejo biti mirni, ker jih lahko toča, recimo, preseneti še tik pred zdajci. Tako nesrečno leto je bilo predlani, ko je bilo kar 40 odstotkov pridelka manj. »Smo pa lani malo nadoknadili,« je povedal Stojan. »Z naravnimi preparati skušamo delovati v skladu z naravo in zemlji vrniti, kar nam daje.«

Trgatev je najbolj napeto obdobje, lahko traja 45 dni ali pa tri tedne, za penine po navadi obirajo že 14 dni prej, večinoma ročno, da je selekcija grozdja natančna. Z napredovanjem tehnike pa lahko del grozdja v ravnini oberejo tudi strojno. »Ogromno je načinov pridelave, vsak dela malo po svoje, eni se opirajo na neka verovanja, drugi se ravnajo po naravi, tretji delajo, kot je delal njihov nono. S sosedi pridelujemo rebulo, pa sta to povsem različni vini. Mi želimo, da se v našem občuti Brda, kamnito, slano zemljo, polno mineralov. S čim manj posegi pustimo naravi, da naredi svoje, je pa treba vinu pokazati svojo smer, sicer izgubi osebnost,« je razmišljal Nejc.

Šimen Zupančič

Družinska ljubezen do trte

 Aleksa Simčiča smo srečali na pragu njihove vinske kleti, ravno ko se je vrnil iz vinograda, kjer so s sinovoma Jakobom in Juretom končevali zadnja spomladanska vzdrževalna dela. Tudi on je omenil hudo pozebo leta '24 – ena od njihovih lokacij, ki se konča v dolini, je kar precej izpostavljena, pa tudi leto poprej je bilo zaradi deževja in pozebe slabše. »Lanski letnik je bil potem normalen.«

Tudi on je poudaril, da so za pozebo najobčutljivejši ravninski vinogradi. Vsak dan je nevarnost pozebe k sreči manjša, sta pa potem, kar se negotovosti tiče, najbolj problematična maj in junij, nam je zaupal, ko smo sedeli v degustacijskem prostoru, pod katerim se razprostira vinska klet, ki nosi ime njegovega očeta Edija in je pravzaprav zrasla iz nič. »Oče je bil mlad upokojenec in z mamo sta pridelovala malo sadja in malo grozdja.« Leta 1989 so prvič ustekleničili lastnih 3.000 steklenic. »Brez primerne infrastrukture je bil začetek težak, po drugi strani pa smo bili manj obremenjeni, ker nismo bili odvisni od pridelka in smo lahko delali drugače,« je Aleks povedal o začetkih.

Sprva so delali v dveh garažah in dodajali lokacije, potem pa so se lotili podviga in na majhnem prostoru sredi vasi zgradili klet, nad njo pa še sobo za degustacije s kuhinjo. Ljubezen do vina in vsega, kar je povezano z njim, pri Aleksu preprosto čutiš. Četudi zgodbo svoje kleti nenehno ponavlja, to vsakič naredi z enako strastjo, ponižnostjo in hvaležnostjo. Brez take ljubezni do trte, ki si jo delijo vsi člani njegove družine, njihova vina ne bi bila tako priljubljena in cenjena. Največ posla sklenejo prav med degustacijami, ki jih prirejajo tudi med tednom.

Povezani so

 Cvetoča dišeča sadna drevesa, skrbno obdelana zemlja, valoviti grički, okusna vinska kapljica in lokalne specialitete od velike noči pa vse do martinovega privabljajo obiskovalce. »Ljudje so navdušeni, ker je vse tako blizu, v petih minutah si pri vseh. Lepo je videti vinarje, ki se družijo med seboj, ta povezanost daje okolju svoj pečat. Mlajša generacija se uči od starejših in si nabira izkušnje,« je razmišljal Simčič. Ljudje se podpirajo in rade volje priporočijo svoje kolege. Od večjega obiska imajo namreč koristi vsi. Da bo le tudi narava radodarna!

revija Jana