Sašo Švigelj

 Bodo cene letalskih prevozov poskočile v nebo, bomo zato manj potovali na druge celine, bomo varčneje letovali bliže domu? Nič še ni mogoče z gotovostjo napovedati, se pa zdi precej verjetno, da se težave s preturizmom* zaradi potencialnega pomanjkanja nafte ne bodo končale.

Slovenija

Gorivo je, goriva ni: igre velikih na plečih ljudi

Prejšnji teden so se na mednarodni konferenci Urban Future v Ljubljani pogovarjali o tem, kako izboljšati mesta, kako jih narediti prijaznejša in bolj zdrava. Dunajska urbanistka Katharina Höftberger, vodja ekipe za urbanizem pri UIV, dunajski agenciji za trajnostni in inovativni razvoj urbanih okolij, je govorila o preturizmu in tem, kako mesta narediti prijazna za vse, tako za prebivalce kot za turiste. In smo jo šli vprašat, ali bi se dalo njena spoznanja uporabiti tudi v s turisti preplavljenih Ljubljani, Bledu ali katerem od obalnih krajev, na primer.

##PAIDBREAK##

Jaka Koren

Iščemo ravnovesje

Kako se najbolje spopadeš s preturizmom? Tako, da ga preprečiš, še preden nastane, očitno: »Na Dunaju nimamo problema s tipičnim preturizmom – ne še. Trenutno je vse v redu. Vsak mesec prebivalci Dunaja, reprezentativen vzorec 3600 ljudi na leto, izpolnjujejo vprašalnik o tem, kako so zadovoljni s turizmom v mestu. Devet od desetih Dunajčanov turizem podpira. Monitoring turizma ni naključje, naša strategija se zelo osredotoča na to, da je na Dunaju prijetno živeti, najprej predvsem za domačine, a  je tudi čudovita izkušnja za turiste. Doseči hočemo pravo ravnotežje, kjer je zadovoljnih devet od desetih prebivalcev in kjer bi devet od desetih turistov drugim priporočilo obisk.

Pomemben razlog, zakaj na Dunaju v primerjavi z drugimi mesti stvar deluje, je ta, da imamo tu močno reguliran stanovanjski trg. Že od dvajsetih let prejšnjega stoletja imamo tradicijo socialnih stanovanj. Nadaljujemo jo še zdaj, z gradnjo občinskih stanovanj, katerih lastnik je mesto, dajemo tudi različne subvencije, tako poskrbimo, da imajo ljudje stanovanje po sprejemljivi ceni. Seveda so tudi problemi, ampak pod črto stvar dobro deluje. Še posebej v primerjavi z drugimi mesti, kjer turisti pomenijo hud pritisk na stanovanjski trg.«

Vsega po malem

Dunaj je uvedel strogo regulacijo oddajanja stanovanj na Airbnb: »Največ 90 dni na leto lahko oddajate zasebno stanovanje za namene turizma. Ta odlok je star komaj nekaj let, zato se bo šele pokazalo, kako učinkovito deluje. Poleg tega imamo v mestu predele, ki so namenjeni samo bivanju, in tam je kratkoročna oddaja stanovanj urejena še strožje. Preden smo dobili odlok o 90 dnevih, je veliko sosesk zahtevalo, da bi bile namenjene samo bivanju. Urbanistka sem in taka soseska po mojem ni idealna rešitev, potrebujemo mešane soseske s trgovinami in različnimi storitvami za prebivalce, izključno bivalne soseske pa tudi to omejujejo. Debata o tem še vedno traja. Naredimo en korak, pa še enega, potem pa preverjamo, kako stvar deluje.«

Politika

Potovanja odstrejo resnico – o svetu in o nas samih

Še tole bi vam radi pokazali

 Bi lahko kaj od tega, kar počnejo na Dunaju, uporabili tudi pri nas? »Pri nas reševanje stanovanjskega vprašanja sega v 20. leta 20. stoletja in druga mesta tega ne morejo vzpostaviti čez noč, kar pa se tiče regulacije, se lahko veliko naučimo drug od drugega. Dunaj in Ljubljana sta vzpostavila dober dialog, a Dunaj je veliko večje mesto in tudi zelo policentrično. Seveda hoče vsak turist videti zgodovinsko središče mesta in najslavnejše kotičke, življenje Dunajčanov pa se vrti okrog lokalnih središč – recimo pet minut s kolesom od mojega stanovanja je zelo živahno središče s trgom, restavracijami.

Tam se dobivam s prijatelji, ne hodim prav v center mesta. Cilj je okrepiti to policentričnost, imeti mešane soseske, kjer so poleg stanovanj delovna mesta, storitve … To je pomembno tudi za razvoj turizma, ker skušamo turiste pripeljati tudi v te dele mesta. Ne zato, da bi tudi te preplavili s turisti, temveč zato, da bi jim pokazali, da ima mesto še druge predele, ki jih je vredno videti. Vse to je del strategije preprečevanja preturizma. Vidimo, da število turistov na Dunaju narašča, raste pa tudi število prebivalcev, to narašča že zadnjih 30 let in vse kaže, da se bo nadaljevalo. Urbanisti moramo upoštevati tudi turizem, včasih imamo slepo pego pri načrtovanju novih sosesk – mislimo na ljudi, ki tam živijo in delajo, ne pa tudi na tiste, ki bodo prišli na obisk. In to miselnost moramo spremeniti.«

Shutterstock

Z roko v roki

 In če je mestnemu županu bolj mar za dobro počutje turistov kot prebivalcev? Kako je s tem na Dunaju? »Zame je zelo jasno, da je številka ena dobro počutje prebivalcev. Kot veste, je bil Dunaj več kot desetletje zaporedoma razglašen za mesto z najvišjo kakovostjo življenja. Lani ga je sicer prehitel Köbenhavn, ampak še vedno smo v samem vrhu. Prva naloga mestne uprave je kakovostno življenje prebivalcev mesta, k temu pa spada tudi zagotavljanje delovnih mest – in turizem prinaša delovna mesta. Razvoj mesta in razvoj turizma moramo še bolj povezati, potrebe turistov moramo vključiti v urbanistične načrte – ne tako, da bi turistom dajali prednost, temveč tako, da stvari delujejo.

Na primer javni prevoz mora zadovoljiti potrebe prebivalcev, pa tudi turistov. Ko ustvarjamo nove destinacije izven centra mesta, moramo zagotoviti dobro povezljivost, da ljudje lahko pridejo tja z javnim prevozom. To mora iti z roko v roki, zato morata tesno sodelovati mestna uprava, ki skrbi za prebivalce, in turistični urad s skrbjo za turiste, da bi dosegla idealno ravnotežje med zadovoljstvom prebivalcev in turistov. Torej nikogar ne postavljamo na prvo mesto, naš cilj je ravnotežje. Če bi bili turistična destinacija z nezadovoljnimi prebivalci, se tudi turisti ne bi počutili dobrodošle. Zato moramo doseči ravnovesje interesov.«

* Po Franu je preturizem »prekomeren turistični obisk, ki negativno vpliva na vsakdanje življenje prebivalcev kraja«.

Balada o korenčku in palici

Različne države in najbolj oblegana mesta po svetu se s preturizmom zelo različno spopadajo, ponekod se ga lotevajo s korenčkom, drugod s palico, tretji poskušajo s kombinacijo obojega. Tole je hiter prelet nekaterih ukrepov – s pristavkom, da so vsi še relativno novi in še ni mogoče reči, kateri zares delujejo.

Najrazvpitejši je nedavni ukrep Benetk, prvič uveljavljen lansko poletje, ki v sezoni od dnevnih obiskovalcev zahteva plačilo pristojbine. Tudi Japonci bolj verjamejo v palico, lani so na primer odpovedali pomladni festival cvetočih češenj, ki je pritegnil okrog 200.000 obiskovalcev, mesto Fudžikavagučiko pa je postavilo ograjo na mesto, od koder so turisti najraje fotografirali goro Fudži, ker so za dobro fotografijo plezali po strehah in ignorirali vsa varnostna pravila.

V Kjotu so prepovedali fotografirati gejše in omejili dostop do zgodovinske mestne četrti Gion. Japonci uporabljajo tudi moderno tehnologijo, se pravi aplikacije, ki na podlagi podatkov v realnem času svetujejo najboljši čas za ogled kakšne znamenitosti, kadar gneča ni prehuda – če pa je, aplikacija človeka usmeri kam drugam. Podobno se na algoritme zanašajo tudi na španski Majorki.

V najbolje obiskanih naravnih parkih v ZDA od letos Neameričanom poleg vstopnine zaračunajo dodatnih sto dolarjev – a ironično, s tem so podaljšali vrste pred vhodi, saj mora zdaj osebje vsem obiskovalcem preverjati dokumente. Poleg tega je sto dolarjev pri dolgih in dragih potovanjih relativno nepomemben strošek, kritiki ukrepa pa opozarjajo, da je med poletnimi počitnicami neznosna gneča tudi brez tujih turistov, saj prednjačijo domači gostje.

Na Jamajki skušajo dotok turistov razporediti čez vse leto – v deževni sezoni obljubljajo avtomatično povrnitev denarja, če dež preseže določen prag. Danci omejevanje turističnih tokov kombinirajo z varstvom okolja in turiste nagrajujejo za mala zelena dobra dela, tako na primer ponujajo brezplačno dveurno vožnjo s kajakom, če pri tem pobirate smeti iz köbenhavnskih kanalov. Turisti so se navdušeno odzvali, saj so kanali čisti, in tako postane pobiranje smeti nekakšen lov na zaklad, zabavna igra namesto smetarske izkušnje. Če do muzeja pridejo s kolesom, imajo popust pri vstopnini. Ali pa za nekaj ur delajo na vrtu urbane kmetije in so nagrajeni s kosilom. Podoben program letos uvaja tudi Berlin.

revija Jana