GZS

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Za uspeh je potrebno veliko prilagajanja in sodelovanja!«

Na prvi pogled so Hajdoše, obcestno naselje na Dravskem polju, še en tipičen slovenski zaselek, urejen in miren, sestavljen iz ličnih hiš, potresenih okoli ceste, ki drži v velika mesta, kjer se dogajajo velike reči. A enkrat na teden se v Hajdošah zgodi nekaj nenavadnega: točno ob 19. uri se v športnem parku ob stari strugi Drave zbere skupina žensk, povečini mater v zrelih letih, najdejo pa se tudi babice; vse so v športni opremi in pripravljene za trening – in to resen.

Za začetek odtečejo dva kroga po atletski stezi, nato s posebnimi vajami razgibajo vsak del telesa posebej; sledijo osnove atletike s skipingom, poskoki in škarjicami, nakar preidejo na šprinte na petdeset metrov. Dodobra prepotene in zadihane se hajdoške dame nato napotijo proti najbližjemu bregu in zagrizejo v strmino s kratkim tekom. Trening sklenejo s štafeto, v kateri usklajujejo čim natančnejše in hitre prevzeme štafetne palice. Nato se vrnejo domov k svojim družinam in prevzamejo svoje običajne identitete na videz običajnih žensk; nemara zalijejo vrt, pogledajo poročila, pojedo večerjo – vendar nič premastnega, nič pretežkega …

Stanko Kozel

Svetovno čudo

Videz vara, še enkrat več: Hajdoše niso tipično slovensko naselje in ženske, ki poskakujejo, se raztegujejo, tečejo in sopihajo v športnem parku, niso običajne podeželske gospe – temveč olimpijske prvakinje v gasilstvu. »To je način življenja,« mi zatrdi predsednica PGD Hajdoše Hilda Bedrač, ena od članic zmagovalne ekipe, sicer pa od vitalnosti in življenjske moči prekipevajoča babica dveh vnučk. »Vsaka izmed nas je v veliki meri posvečena tekmovalnemu gasilstvu. Poleg atletskih treningov imamo vsaj dvakrat na teden vaje v ravnanju z gasilskim orodjem, v prostem času pa vzdržujemo pripravljenost tako, da skrbimo za kondicijo in pazimo na prehrano.«

Slovenija

Dimnikar in gasilec, ki zna pogasiti skrbi

Zadnja štiri leta so se tako hajdoške gasilke, razporejene v ekipi članic A (do 30 let) in B (nad 30) praktično vsak dan zagrizeno pripravljale na olimpijado v avstrijskem Eisenstadtu – šlo je za tradicijo, za potrditev vrednosti malega človeka iz malega kraja, za ponos ob mešanju štren večjim in bogatejšim, za skupnost. In ko so se članice B vrnile iz Avstrije z zlato olimpijsko kolajno, članice A pa s priborjenim četrtim (in za malenkost izgubljenim tretjim) mestom, so zagotovile, da bo tudi naslednja štiri leta celoten planet Hajdošam dolžan priznavati status »najbolj gasilske vasi na svetu«.

Stanko Kozel

Avstrijci spreminjajo atlete v gasilce, mi pa obratno

»Tudi nas so sprejeli kot zmagovalke,« se nasmehne Klavdija Paveo, ena od članic četrtouvrščene ekipe članic A. Ko je na slovesnem sprejemu po vrnitvi v domačo vas na čelu svojih sotekmovalk stopala pred prijateljicami in prijatelji, sosedi in sosedami, znankami in znanci, ki so jih navdušeno pozdravljali, jim mahali in jih fotografirali z mobilniki, ni mogla skriti nasmeha in nasmehi so bil tudi na licih njenih sokrajanov. »Na naslednji olimpijadi bomo 'razturale'! Razočaranje zaradi izgubljene kolajne je motivacija, ki nas bo gnala naslednja štiri leta,« mi resno zatrdi med pogovorom v gasilskem domu – jaz pa v duhu naenkrat ugledam štajerske amazonke, kako s stisnjenimi zobmi delajo sklece in boksajo v vreče ...

Gasilske olimpijske igre pač niso medblokovsko tekmovanje v gumitvistu; konkurenca je huda, tekmeci namazani z vsemi žavbami, psihični in fizični napori pa so vse prej kot zanemarljivi. Letos je v Eisenstadtu sodelovalo več kot 1.500 gasilcev in gasilk, zbranih v 127 enot, ki so zastopale 17 različnih držav. Največja konkurenca našim so Avstrijci, ki v tekmovalno gasilstvo vlagajo lepe vsote denarja, v želji po zlatu pa po besedah Hilde Bedrač »spreminjajo atlete v gasilce« in jih pošiljajo na olimpijado. Sicer pa je vse prej kot samoumeven že preboj v močno slovensko reprezentanco, ki jo sestavljajo enote iz najboljših društev v državi.

Podcenjene palčice

Šele če upoštevamo vse te okoliščine, lahko razumemo vse razsežnosti uspehov tekmovalk iz malih Hajdoš, večno podcenjenih palčic, ki na domačih žgancih in merici kreatina iz diskontnega trgovca zgolj s trmo in velikim srcem mešajo štrene velikim – nova različica ene najstarejših in najbolj priljubljenih zgodb človeštva. Šele tedaj lahko človek v celoti začuti zadovoljstvo ob misli na te skromne, delavne, iskrive, vztrajne podeželske ženske, ki premagujejo tekmice iz krajev, v katere drži cesta, ki kakor v posmeh zgolj mimogrede zareže skozi njihov domači kraj. »Veliko je odrekanja, vmes pride do kriz in poškodb, takšnih in drugačnih izzivov in za uspeh je potrebno veliko prilagajanja in sodelovanja. Vse to te oblikuje kot osebnost. To je treba doživeti, teh izkušenj in občutkov ti ne more kupiti noben denar,« pojasni Hilda Bedrač.

Stanko Kozel

Vsak sedmi prebivalec je gasilec

Gasilstvo ima v teh krajih že dolgo tradicijo; hajdoško društvo je bilo ustanovljeno leta 1952. Na olimpijado so se njegovi člani prvič podali že leta 1981 in tedaj sta bila v ekipi mladincev tudi Stanko in Zvonko Glažar; prvi je danes župan občine Hajdina, pod katero spadajo Hajdoše, drugi je poveljnik Gasilske zveze Slovenije. Med osebami, ki najbolje poosebljajo tradicijo tekmovalnega gasilstva v Hajdošah, je gotovo tudi Lidija Terbulec, ki je leta 1989 prvič nastopila na gasilskih olimpijskih igrah, tedaj še kot reprezentantka rajnke Jugoslavije – 37 let pozneje je vodila zlato ekipo v Eisenstadtu. Na drugem koncu spektra je 21-letna Manca Matjašič; na prvo olimpijado jo je kot štirimesečno dojenčico vzela mama, ki je kot novinarka poročala z dogodka. »Tedaj sem se drla ob progi, sedaj pa tekmujem,« se nasmehne. 

V Hajdošah srce kraja ni gostilna, cerkev ali trgovina – temveč gasilski dom. Tukaj je jamstvo varnosti in pomoči ob nesrečah in ujmah, tukaj je prostor zbiranja in sodelovanja in tukaj je izvor ponosa ter identitete kraja. Ljudje vedo, da se ob ujmah, vetrolomu, toči in požarih lahko zanesejo na svoje gasilce; hodijo na prireditve, ki jih v sodelovanju s preostalimi tremi društvi v vasi – kulturnim, športnim in ženskim – pomaga organizirati PGD Hajdoše; ob prvem mlaju vidijo gasilce postavljati mlaj, ob posebnih priložnostih pa prisluhnejo gasilskemu pevskemu zboru.

Med tekmovanji po Sloveniji in v tujini spremljajo svoje predstavnice, v gostilni zavzeto paberkujejo o tekmah, preplavljajo Facebook s čestitkami, jih evforično sprejemajo ob vrnitvi, jim spodbudno kimajo in jih pozdravljajo, kadar jih srečajo na cesti. Biti gasilec oziroma gasilka v Hajdošah pomeni biti nekaj več: biti dober član oziroma članica svoje skupnosti. Na območju, ki ga pokriva PGD Hajdoše, živi okoli 1.100 ljudi – vsak sedmi je gasilec.

Mama je predala štafeto hčeri

Gasilstvo plete in ohranja dobršen del vezi med tukajšnjimi prebivalci; tekmovanja in prireditve so združili že nemalo (zdaj poročenih) parov, gasilska tradicija pa združuje starše in otroke, povezuje znanke ter znance. Ko se je Manca Matjašič vrnila s svoje prve olimpijade v Eisenstadtu, se ji je že naslednji dan stožilo po sotekmovalkah, s katerimi se je pet dni prebijala iz ene preizkušnje v drugo, ponoči pa legala na blazino na tleh učilnice v osnovni šoli, v kateri so bile nastanjene.

Skupaj so tekmovale, se smejale in stiskale zobe, ustvarjale so spomine, ki jih bodo družili za vse življenje – iz ekipe so postale prijateljice. Ko je Hilda Bedrač pred dobrim tednom na odločilni štafeti v Avstriji predala palico, jo je predala v roke svoji 32-letni hčeri in s tem simbolično sklenila generacijski krog. 

Prihodnosti se ne bojimo

»Včasih nismo imeli na voljo tolikšnega izbora aktivnosti kot današnja mladina in gasilski dom je bil edini prostor na vasi, kjer se je kaj dogajalo in kjer smo se lahko družili; to nam je ostalo. Se pa bojim, da se način življenja spreminja in da ima večina ljudi danes vse manj časa za takšne aktivnosti. A vedno se bo našel kdo, ki bo gojil te vrednote,« je prepričana Lidija Terbulec. Vsaj v Hajdošah se za prihodnost gasilstva ni bati: v društvo je včlanjenih okoli 50 otrok, katerih otroštvo je že sedaj zaznamovano z epskimi zgodbami o uspehih njihovih mater in babic, očetov in dedov.

Tudi poletni gasilski tabori, med katerimi se mladina povsem odtrga od zaslonov in preživlja čas v naravi, po igriščih ter šotorih, so odlično obiskani. »Otroci še vedno potrebujejo druženje, igro in ravno pravšnjo mero discipline,« je zadovoljna Terbulec.

Hajdoše so lahko zgled vsej Sloveniji – kajti zgodba o odrekanju in disciplini, o premagovanju izzivov, o mešanju štren večjim in bogatejšim bi morala biti zgodba vseh nas. Čeprav imamo občutek, da je naša družba histerična in razklana do konca, mali človek vedno znova dokazuje, da je ustvarjen za solidarnost in sodelovanje, za sobivanje in delovanje v skupno dobro. Levi ali desni, kmečki ali mestni, stari ali mladi, vsi se strinjamo, da je gasilstvo plemenita dejavnost, ki udejanja temeljne vrednote naše skupnosti – in če boste pomislili še bolje, se boste brž domislili še cele vrste reči, o katerih se zmoremo strinjati vsi skupaj. In delovati kot ekipa, sposobna poseči tudi po zlatu.

revija Jana