Shutterstock

Podatki društva gibalno oviranih invalidov Vizija kažejo, da je kar 63 odstotkov anketiranih že doživelo vsaj eno obliko nasilja. Njihova varna hiša poka po šivih, saj so morali zaradi pomanjkanja državnih sredstev zmanjšati obseg pomoči. Morda bodo rezultati nove raziskave predramili tiste, ki lahko pomagajo.

Potrebujete pomoč? Društvo Vizija lahko pokličete na številko: 064 29 29 22.

Popoln tabu

»Nasilje nad invalidi je vrsto let veljalo za popoln tabu – o njem se je molčalo, čeprav se je ves čas dogajalo. Odkar so v zadnjih letih začeli osebni asistenti vstopati v domača okolja, se je o tem končno začelo govoriti in tudi prepoznavati primere,« pojasnjuje predsednica društva gibalno oviranih in žrtev nasilja Vizija Barbara Slacek, ki opaža, da so najpogostejši povzročitelji najbližji, torej partnerji in družinski člani.

»Zlasti pri obnemoglih starejših so to pogosto otroci in vnuki, pri čemer gre velikokrat za ekonomsko izkoriščanje.« Posebno področje je osebna asistenca.

##PAIDBREAK##

»Nasilje se tu pojavlja v več smereh. Asistenti nemalokrat zaznajo težave v družinah uporabnikov, hkrati pa se pojavljajo primeri, ko nasilje izvajajo asistenti sami. Po drugi strani asistenti opozarjajo tudi na nasilje, ki ga sami doživljajo s strani uporabnikov ali njihovih svojcev.«

Mateja J. Potočnik

Udarci, a vedno s predmetom

Barbara pri fizičnem nasilju opaža vzorec izogibanja neposrednemu stiku. »Še tako nemoralni nasilneži se običajno zadržijo in ne udarijo z roko, namesto tega uporabijo predmet, ki ga bodisi vržejo v žrtev ali pa z njim udarijo. Vedno je prisoten nekakšen ‘podaljšek roke’, ki ustvari distanco, čeprav nasilje ostaja,« razloži predsednica in pojasni, da zaznavajo več ekonomskega nasilja, saj so invalidi še posebej ranljivi za zlorabe z denarjem in premoženjem. Dogajajo se izsiljevanja, kraje, pa tudi primeri, ko ljudje podpišejo dokumente, ne da bi sploh vedeli, kaj podpisujejo, in tako izgubijo lastnino.

»Imeli smo primer uporabnice, ki je postala žrtev izsiljevanja lastne osebne asistentke. Ta ji je grozila, da si bo vzela življenje, če ji ne bo pomagala z denarjem, in jo tako dolgo finančno izčrpavala. Ženska je denar dajala iz strahu, da ne bi ostala brez nujno potrebne pomoči in da si asistentka res ne bi česa naredila. Ko je situacija postala nevzdržna, je primer prijavila izvajalcu osebne asistence. Asistentka je izgubila delo, uporabnica pa je dobila novo pomoč,« se spominja Slacek.

O društvu Vizija

Skupina gibalno oviranih oseb je leta 2000 ustanovila društvo Vizija, kjer se posvečajo opozarjanju na prezrto nasilje nad invalidi in razvijanju programov pomoči. Leta 2009 so odprli varno zavetje Hiša zaupanja – prvo tovrstno možnost za gibalno ovirane žrtve nasilja v Sloveniji. Leta 2019 so se zaradi prenizke finančne podpore znašli pred zaprtjem, a so z novo predsednico Barbaro Slaček društvo uspeli znova zagnati. Danes aktivno pomagajo žrtvam nasilja, ozaveščajo in izobražujejo strokovno javnost, poudarjajo pa, da so potrebe po pomoči večje, kot jih trenutno zmorejo pokriti.

Ti si kriv! 

Psihično nasilje je zahtevnejše za prepoznavanje. »Predstavljajte si povsem običajno družino, v kateri eden od staršev postane invalid. Življenje vseh se čez noč spremeni. Kar je bilo prej samoumevno, na primer skupne počitnice, naenkrat postane težava. In začnejo se očitki: zaradi tebe ne moremo več tja, zaradi tebe je vse drugače. Takšne besede se ponavljajo, pritisk raste, človeka pa počasi izrivajo na rob – iz odločitev, družbe, vsakdanjega življenja. Včasih ga preprosto pustijo doma. Namesto podpore se začnejo sramotenje, izključevanje in poniževanje,« razloži sogovornica, ki poudarja, da gre za oblike psihičnega nasilja, ki so med invalidi zelo pogoste.

Ena varna hiša premalo

Hiša zaupanja je na skriti lokaciji in polno opremljena za gibalno ovirane osebe, a Barbara izpostavlja, da bi nujno potrebovali več prostora in kadra, da bi lahko pomagali vsem, ki potrebujejo zaščito. »Na leto ostane brez pomoči med 10 in 12 ljudi – tudi zato, ker ne izpolnjujejo pogojev za bivanje pri nas, saj mora biti oseba vsaj delno samostojna pri osnovnih dnevnih opravilih. Če ni, lahko sicer pomoč zagotavljajo osebni asistent ali druge oblike podpore, ki jih pomagamo organizirati. Dodatna težava je, da zaradi varnosti ne moremo hkrati nastanjati moških in žensk. Če imamo nastanjene moške, žensk ne moremo sprejeti – in obratno. To pomeni, da imamo v praksi eno varno hišo premalo,« pripoveduje Barbara, ki si dan za dnem beli glavo zaradi pomanjkanja kadra, saj delujejo zlasti na prostovoljni osnovi.

»Trenutno imamo 19 aktivnih prostovoljcev, ki pomagajo pri spremstvu, negi in prevozih.« Njihova pomoč je neprecenljiva, saj bi brez njih v nasilnem okolju ostalo še več ljudi.

Kaj pa pomoč države? »Vlada se problematike zaveda in z ministrstvom dobro sodelujemo, tudi rešitve se iščejo. Težava pa je, da področje ni sistemsko urejeno. Društvo je odvisno od letnih razpisov, kar pomeni veliko negotovost – o financiranju odločajo šele mesece po začetku leta, medtem ko morajo zaposlene in programe zagotavljati že prej. Zaradi takšnega sistema je ogroženo tudi delovanje varne hiše. Gre za reševanje življenjskih stisk, za kar bi potrebovali stabilno, dolgoročno ureditev – ne pa vsakoletnega boja za sredstva.«

Shutterstock

Raziskava bo pokazala ... 

Zadnja raziskava o pogostosti nasilja nad invalidi je bila izvedena leta 2010, zato v društvu pozdravljajo podporo ministrstva za javno upravo, ki bo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025 sofinanciralo novo. »Danes nimamo natančnih podatkov o tem, koliko je nasilja nad invalidi. Z raziskavo želimo dobiti realno sliko stanja v Sloveniji in s konkretnimi številkami podpreti nujnost sistemskih rešitev,« prikima Barbara, ki je svoje poslanstvo našla prav v podpori in reševanju težav sotrpinov. Zaradi poškodovane hrbtenjače v prometni nesreči je tudi sama vezana na uporabo invalidskega vozička.

Kako prepoznati nasilje?

Telesni znaki: modrice, poškodbe, podhranjenost, slaba higiena, poslabšano zdravje.

Vedenje žrtve: nenadne spremembe, strah, umikanje, prikrivanje poškodb.

Vedenje povzročitelja: nadzorovanje, govori namesto žrtve, izolacija, zanemarjanje.

Tri zgodbe

Neverjetno, kaj vse je sposoben storiti človek, ki ima premoč. Tam, kjer bi morali biti ljudje najbolj varni, so nekateri invalidi ujeti v odnosih, iz katerih ne morejo ali ne znajo pobegniti.

Pretepena

Fani je desetletja trpela v zakonu. 80-letna sladkorna bolnica z amputirano nogo je imela veliko zdravstvenih težav, težko pa ji je bilo tudi s soprogom, ki je rad pogledal v kozarec. Ko sta na silvestrovo praznovala 60. obletnico poroke, jo je pijan hudo pretepel. V bolnišnici je okrevala 12 dni, domov pa se ni več vrnila. »Njena zgodba je grozljiva, a ima srečen konec,« pove Barbara, ki Fani opisuje kot drobno, prijazno ženičko. »K nam je prišla v modricah, prestrašena in zelo krhka. Med bivanjem v naši varni hiši je vložila zahtevo za razvezo, mi pa smo ji pomagali urediti namestitev v domu za starejše.« Fani danes pravi, da ne razume, zakaj tega ni storila že prej. V domu živi mirno, je zadovoljna – in, kot pravi sama, končno svobodna.

Zanemarjena

Marija je bila dolga leta ujeta v nasilnem okolju. Nad 60-letnico, ki živi z multiplo sklerozo, sta psihično nasilje izvajala mož in mlajša hči, dodatno stisko pa je poglabljala še čedalje pogostejša zloraba sistema pomoči. Kot osebna asistenta sta bila namreč zaposlena mož in njegov brat, vendar dolžne skrbi nista opravljala. Ko je zbrala pogum in poiskala pomoč, je zatočišče našla v varni hiši društva Vizija, tam so ji uredili primerno asistenco. »Pri nas je bivala nekaj mesecev, nato pa ji je uspelo dobiti neprofitno, invalidom prilagojeno stanovanje v Ljubljani. A tudi tu se zgodba ni končala – stanovanje je bilo prazno, brez osnovne opreme. V društvu smo zato zagnali projekt Ženska ženski in s pomočjo donacij poskrbeli za vse: od pohištva do najmanjših vsakdanjih potrebščin,« pripoveduje Barbara, zadovoljna, ker se je za varovanko lepo razpletlo. »Kadar jo danes srečam, jo komaj prepoznam. Je popolnoma drug človek – mirna, zadovoljna.«

Prehitro odrasel

Mlad moški s cerebralno paralizo je odraščal v rejniški družini z več otroki s posebnimi potrebami. Čeprav bi moral pomoč prejemati tudi sam, je zaradi zanemarjanja rejnikov po svojih močeh prevzel skrb za mlajše otroke. »Razmere v družini so se sčasoma zaostrile tudi zaradi drugih oblik nasilja, pomoč pa je poiskal, ko ga je osebna asistentka spodbudila, naj poskrbi zase. Za nekaj mesecev se je umaknil v varno hišo, v tem času pa so pristojne službe vendarle ukrepale. Danes živi mirneje – in prvič zares skrbi tudi zase,« je vesela predsednica društva.

revija Jana