Osebni arhiv

Skupnostni projekti, v katerih na stotine Slovencev in Slovenk z ramo ob rami izboljšuje življenjske pogoje in gradi solidarnost, so dokaz, da je ta narod precej manj razdeljen, kot si mislimo. Hmm, kaj pa če bi celotno državo zastavili kot skupnostni projekt, ki bi namesto na izkoriščanju in prisili temeljil na sodelovanju za skupno dobro?

Medtem ko se energenti dražijo, država pa mrzlično išče nove vire energije, s katerimi bi zadovoljila naraščajoče potrebe, pomladno sonce nad Hrastnikom spokojno sije na streho osnovne šole, prekrito s temnimi paneli, ki vpijajo blagodejne žarke. Na Bližnjem vzhodu se pipice z nafto zapirajo in znova odpirajo, v Sloveniji se ugaša Teš 6 in snuje postavitev novega jedrskega reaktorja, v Hrastniku pa sije sonce – in nič ne kaže, da bi ga zakrili temni oblaki.

##PAIDBREAK##

Pod okriljem energetske zadruge Zeleni Hrastnik je 16 družinam, zraven pa še hrastniški občini, šoli, lokalnemu bazenu in še dvem zasebnim podjetjem, leta 2024 s postavitvijo velike sončne elektrarne z močjo 300 kilovatov uspelo doseči energetsko samooskrbo, mimogrede pa še poskrbeti za okolje in dolgoročno bistveno znižati svoje stroške z elektriko. Projekt se je izkazal za tako uspešnega, da mu je lani sledil še eden – šest hrastniških gospodinjstev, združenih v zadrugo, je postavilo sončno elektrarno na strehi zdravstvenega doma.

Ves čas poslušamo, da je Slovenija razdeljena, solidarnost pa mrtva. Nemara se tako zdi ob poslušanju napihovanja političnih veljakov v televizijskih studiih,  podkastih in na družbenih omrežjih, na terenu pa je slika drugačna – ljudje razvijajo nove oblike sodelovanja in obujajo stare, da se združujejo v projekte, s katerimi delujejo v skupno, pa tudi v lastno dobro.

Pridobivajo elektriko, vrtnarijo, obnavljajo grad – skupaj

Že leta 2017 je bila ustanovljena Lesna zadruga Loški Potok, ki tamkajšnji občini, zdravstvenemu domu, osnovni šoli, domu starejših občanov in turističnemu centru zagotavlja ogrevanje na lesno biomaso, občina pa po njeni zaslugi privarčuje okoli 30.000 litrov kurilnega olja na leto. V Mariboru so se vrtičkarji združili v skupnostni vrt, v katerem ekološko pridelujejo zelenjavo zase. V Braslovčah prebivalci že polnih 36 let po malem družno obnavljajo znameniti grad Žovnek, s katerega so izšli Celjski grofje; z delovnimi akcijami ob koncih tedna so grad tako rekoč dvignili iz ruševin. Po vsej Sloveniji pod okriljem združenja Ekoci že od leta 2011 poteka izmenjevalnica semen, ki pomembno prispeva k ohranjanju starih avtohtonih sort sadja in zelenjave.

Velik del teh projektov je združenih na platformi Dovolj za vse, ki sta jo postavili okoljski nevladni organizaciji Focus in Umanotera, namenjena pa je spodbujanju in promociji skupnostnih projektov. »Platforma ponuja informacije, ideje, orodje in podporo za izvajanje, hkrati pa prek izpostavljenih zgledov kaže, da med ljudmi že obstajajo raznovrstne prakse, ki lahko pomembno pomagajo odgovarjati na ključne družbene in okoljske potrebe. Na zemljevidu je trenutno sto različnih dobrih praks s področja trajnostnega upravljanja z viri skupnosti. Zagotovo nam ni uspelo zajeti vseh projektov, koliko je vključenih ljudi, pa lahko zgolj ugibamo,« pravi Boštjan Remic iz Focusa.

Osebni arhiv

Sodelovanje je naravno stanje človeka

Skupnostni projekti imajo vrsto konkretnih pozitivnih učinkov. Samooskrbne prakse bistveno zmanjšujejo odvisnost od velikih dobaviteljev, predvsem pa znižujejo osnovne življenjske stroške. Združevanje v stanovanjske zadruge, ki gradijo stanovanja glede na dejanske potrebe svojih članov, ne pa glede na apetite dobička željnih investitorjev, lahko bistveno omeji špekulacije na nepremičninskem trgu in poveča dostopnost stanovanj. Souporaba in izmenjava različnih predmetov, od knjig do avtomobilov, krotita potrošnjo in s tem pritisk na nenehno gospodarsko rast ter spodbujata tako želeno odrast, ki je ključna za umiritev podivjanega kapitalizma, ki je oplenil že ves planet.

Slednjemu seveda še kako dobro dene zatekanje k ekološkim oblikam pridobivanja hrane in energije, po katerih delujejo posamezne zadruge. »Podnebne spremembe bodo prinesle težje pogoje gibanja in osnovne dobrine, kot sta hrana ter energija, bodo še pomembnejše, zato potrebujemo veliko več skupnostnih praks, sicer nas čaka boj vseh proti vsem,« poudarja Remic.

Ko človek pogleda okoli sebe, hitro dobi vtis, kakor da je ta boj že na vrhuncu; kakor da je celotna (neoliberalna) družba že razpadla v tisto grozljivo stanje, v katerem je človek človeku volk. Zato je najpomembnejši učinek skupnostnih praks tisti na naše možgane – ki po letih in desetletjih paranoičnega tekmovanja z olajšanjem spoznavajo, da še vedno obstaja pot vrnitve v naravno stanje človeštva, ki je sodelovanje in sočutje. Ali kot razloži strokovni sodelavec Focusa: »Te prakse so del solidarnostnega gospodarstva, delujejo na temelju sodelovanja, ne tekmovanja in sebičnosti, kar sta prevladujoča principa v današnjih časih. Njihov namen je odgovoriti na potrebo ljudi, ne pa hlastati za dobički. To je povsem različna logika in v tem okviru se vzpostavijo drugačni medsebojni odnosi.«

Shutterstock

Protistrup za delitve in izkoriščanje

Medtem ko se politične stranke brezsramno trgajo za vzvode politične in družbene moči, velika podjetja pa hlastajo za dobički, so zadruge in druge oblike skupn(ostn)ega delovanja poti v boljšo prihodnost. Po teh poteh lahko pridemo do družbe, v kateri človek ne bo suženj logike dobička, temveč bo celotno gospodarstvo delovalo v dobrobit človeka in tudi okolja. Zveni kot utopija? Še zdaleč ne, je prepričan avstrijski ekonomist Christian Felber, ki je leta 2010 kot odziv na globalno recesijo, ki jo je zakuhal pohlep korporacij in finančnega sektorja, oblikoval model ekonomije skupnega dobrega.

V tem modelu so tudi največje gospodarske družbe organizirane kot svojevrstne skupnostne platforme, ki niso zavezane zgolj ustvarjanju dobička, temveč morajo težiti tudi k izboljševanju življenjskih razmer skupnosti, v kateri delujejo. V ta namen naj bi podjetja poleg finančnih bilanc objavljala »bilance skupnega dobrega«, v katerih bi morala prikazovati, kako so na konkretne načine prispevala k temeljnim načelom človeškega dostojanstva, solidarnosti in socialne pravičnosti, stabilnosti okolja ter transparentnosti in soodločanja. Država bi družbeno ozaveščena podjetja z ugodnimi bilancami skupnega dobrega nagrajevala z davčnimi olajšavami in subvencijami ter podeljevala certifikate, na podlagi katerih bi se lahko potrošniki odločali, katerim podjetjem bodo zaupali ter pri kom bodo kupovali izdelke in storitve.

V praksi bi bil Felberjev model na primer videti tako, da bi država Petrolu ob nedavnih špekulacijah s cenami goriva, ali pa banki OTP ob zapiranju bankomatov na podeželju, ali pa Hoferju ob izrivanju slovenskih ponudnikov iz svojih trgovin podelila javne ukore, s katerimi bi morala osramočena podjetja označiti svoje prodajalne in poslovalnice – in ozaveščene stranke bi odhajale drugam. Na drugi strani pa bi država podjetja, ki so ob velikih poplavah leta 2023 nesebično pomagala ljudem z denarjem in opremo, izpostavila kot zglede pravične ekonomije ter jih tudi podprla z nižjimi davki.

Shutterstock

Sistem v službi ljudi

Tako bi lahko po načelih ekonomije skupnega dobrega v celoti preoblikovali nekatere ključne družbene podsisteme, ki so sedaj usmerjeni v izkoriščanje državljanov in državljank, namesto da bi jim služili. »Na področju energetike so potenciali veliki, saj lahko energetske skupnosti prispevajo k pravičnemu zelenemu prehodu,« pravi Boštjan Remic, sicer tudi koordinator zadruge Zeleni Hrastnik. »Nekatere analize kažejo, da bi v Evropi približno 45 odstotkov prebivalcev lahko postalo 'protrošnikov' – torej hkrati proizvajalci in potrošniki – s čimer bi pokrili okoli četrtino porabe energije.«

Torej še ni vse izgubljeno – kar dokazuje na tisoče ljudi, ki po vsej Sloveniji stopajo skupaj, da si pridelujejo hrano, gradijo domove, proizvajajo elektriko in toploto, si delijo prevoz, obnavljajo turistične bisere, čistijo okolje … Vsak skupnostni projekt je korak proč od razdeljene družbe, ki izkorišča človeka, v sistem, ki služi skupnemu dobremu. Sistem, v katerem se uspešnost družbe ne bi merila izključno z rastjo sedaj vsemogočnega BDP, temveč po kriterijih, ki resnično štejejo: stopnji solidarnosti, družbene vključenosti, varnosti, ekonomske pravičnosti in čistosti okolja. »Nasploh lahko principi iz skupnostnih projektov koristijo pri boljšem upravljanju teh podsistemov, na primer glede sodelovanja uporabnikov in vseh zaposlenih pri upravljanju. Z eno besedo: skupnostni principi prispevajo k demokratizaciji,« sklene Boštjan Remic.

V praksi bi bil Felberjev model na primer videti tako, da bi država Petrolu ob nedavnih špekulacijah s cenami goriva, ali pa banki OTP ob zapiranju bankomatov na podeželju, ali pa Hoferju ob izrivanju slovenskih ponudnikov iz svojih trgovin podelila javne ukore, s katerimi bi morala osramočena podjetja označiti svoje prodajalne in poslovalnice – in ozaveščene stranke bi odhajale drugam. Na drugi strani pa bi država podjetja, ki so ob velikih poplavah leta 2023 nesebično pomagala ljudem z denarjem in opremo, izpostavila kot zglede pravične ekonomije ter jih tudi podprla z nižjimi davki.

revija Jana