Urška Krišelj Grubar

Imel je 33 let. Kristusova leta. In začel se je križev pot, ki še ni končan. Od tega nesrečnega dne je minilo 12 let. Boris Sibinčič kljub vsemu pravi življenju DA. Živi v postelji v svojem stanovanju v Postojni z mačkonom Asom. Hvaležen je za asistenco Skupaj vitalni, ki mu omogoča, da živi človeka vredno življenje. Vsako najmanjšo priložnost za lepo objame. Kdorkoli je v njegovi bližini, je blagoslovljen z optimizmom in voljo do življenja.

Na prvi službeni obisk po 14 dnevih počitnic na morju sem se spočita, lepo zagorela in sveža povabila k Borisu. Zanj sem izvedela od prijatelja. Da je velik človek, ki dan za dnem, kljub temu da je priklenjen na posteljo, poka vice in spravlja ljudi v stiski v dobro voljo. Da je neverjetno pameten. Da ima močno domišljijo, v kateri so nemogoče stvari mogoče. Da ima vero v življenje, kakršne nimajo ljudje, ki so se rodili z zlato žlico v ustih.

Tisti dan, ko sem šla k njemu, sem se doma ravno nekaj spričkala. Nismo najbolj uglašeni v teh dneh. Hči ni naredila popravnega izpita, mož ima na hrbtu ostarela starša in mu zmanjkuje moči, sin je oddal diplomsko delo in si želi nekaj miru, sama pa sem se prav veselila, da odidem od doma, da se začne moja služba. Če lahko človek, ki je po nesreči, za katero ni bil kriv, priklenjen na posteljo, a kljub temu hvaležen za življenje, od kod nam, ki lahko hodimo in nas nič ne boli, pravica, da se pritožujemo?

V stanovanju so me pričakovali Blanka Tomažič, Leja Bizjak, Aljaž Golja, mucek britanske pasme As in moški z nasmeškom ter močno levo roko – Boris. Sami čudoviti ljudje. Blanka je že tretje leto Borisova osebna asistentka, bodoča študentka Lea je pravkar končala srednjo zdravstveno šolo in je to njena delovna izkušnja, preden se začne študij, ter Aljaž, diplomirani fizioterapevt in pravnik, eden od vodilnih v zavodu Skupaj vitalni, ta mi je tudi razloži, kako sploh deluje pomoč ljudem, ki so kot Boris.

· Ljubezen do zemlje

95-letna Francka s Krasa: »No, vsaj enega kmeta da pozna cel svet«

Zavod za osebno asistenco Skupaj vitalni je nekaj, kar različnim skupinam invalidov vrača življenje. In svobodo. Trenutno skrbijo za 35 ljudi, ki so se znašli v nepričakovanih težkih življenjskih okoliščinah. Da so izjemen srčen tim (del večjega tima), sem začutila takoj. In vsi so tam zato, da je Borisu lažje. Ampak kaj poleg plačila dobijo v zameno?  Vero v življenje. Živ dokaz tega, da je (skoraj) vse mogoče, če se hoče. Če se vztraja. Če ne še takoj v resničnem življenju, pa v domišljiji. Ko sem Blanko vprašala, kako bi z nekaj besedami opisala Borisa, je rekla prav to: da je vztrajen, da gre z glavo skozi zid, da je poln talentov, da nikoli ne obupa in da se od njega lahko uči življenja.

Kaj se je zgodilo decembra 2012

Vsakdanja službena pot s sodelavcem v okolici Kopra. Na cesti je bilo nekaj centimetrov svežega snega, gume pa »zlizane«. Vožnja trikrat prehitra. Boris je kolega opozarjal, naj bo previdnejši. Ni ga upošteval. Zgodila se je huda prometna nesreča in v njej je nastradal Boris. Voznik jo je odnesel dobro, pri Borisu pa je bilo polomljeno vse, kar je bilo polomiti mogoče, možgani naj bi ostali na ravni dve- do triletnega otroka, a vendar je po 3000 terapijah okreval, da je lahko nekaj časa s pomočjo bergel hodil, dokler ni nekega dne padel in se ni več pobral.

Dobil je diagnozo multipla skleroza, o kateri pred nesrečo ni bilo ne duha ne sluha. Še danes mu ni jasno, od kod se je prikradla, mi je razložil v svojem posebnem humorju.

Urška Krišelj Grubar

Pred nesrečo

Zelo rad mi je naštel, kaj vse je počel pred nesrečo. Zdrav moški, povezan s športom. Zaljubljen v vodo. Zato je postal tudi reševalec iz vode. Pa v hribe je hodil in bil deset let aktiven v planinskem društvu, prehodil je transverzalo. Ima tudi nižjo glasbeno šolo, sicer pa je po izobrazbi srednji veterinarski tehnik. Lahko bi še naštevala, kaj vse je počel, ko je zmogel, pa zdaj vse to in še kaj počne v domišljiji.

In kako je v teh časih, ko so vsi na morju, na počitnicah, kako se potolaži, sem ga vprašala.  »Vodo in morje pogrešam nenormalno, ker sem kot v vodi živeča žival že od samega začetka svojega življenja. Z vodo sem bil in ostajam zelo povezan – v mislih. V domišljiji.«  Pozneje mi je povedal, da je ljubitelj knjig, da skoraj ni knjige, ki je ne bi prebral. Med tistimi, ki jih hrani doma, sem opazila Dispenzo. Boris je živ dokaz tega, kar uči omenjeni – da je naše življenje plod misli. Da smo to, kar mislimo. In Boris slabe misli, če se prikradejo, odpihne. Ne dovoli slabemu, da vstopi vanj. »Nič ni izgubljeno toliko, kot je dobljeno,« je rekel. Gledala sem ga in začutil je, da čakam razlago. »Vedno več dobiš, kot izgubiš. Pa še to bi rad povedal: nikoli preveč ne poslušaj drugih, ampak imej svoje mišljenje, svoj ponos in krepi svojo domišljijo, ker ko te vse drugo pusti na cedilu, domišljija te ne bo.«

· Osebna rast

"Zdravstvena stroka je pogrnila v večini primerov"

Kako odpustiti? 

Je mogoče tako nesrečo, za katero nisi kriv, odpustiti? Boris pravi, da je to zelo težko. Je pa z veliko meditacije našel svoj mir. Ne misli na to. »Težave izginejo, rane ostanejo.« Moč je našel v ljubezni do življenja samega, kot je. Pa v humorju. Veliko si je pomagal s knjigami. Viktor Frankl mu je tudi blizu. Uči se v nesmislu najti smisel. »Kljub vsem težavam in diagnozi grem z glavo skozi zid. Napredujem. So stvari, ki se zdijo nesmiselne, ampak jaz znotraj tega prepoznavam luč. Imam vero, da je nemogoče mogoče. Iz te vere krojim življenje.«

Zaradi te svoje vere, močne domišljije, treninga telesa samo v mislih Borisovo stanje napreduje. Moč desne strani telesa, ki je po nesreči tako rekoč delno ohromljena, je prevzela leva. V svetlem stanovanju si je dal na steno pritrditi ribstol, tako da v mislih dela vaje na orodjih. Verjame, da njegovo telo to zaznava, saj je bral študije o tem, da tako trenirajo športniki, kadar se poškodujejo, in da so taki treningi uspešni. »Vztrajam, da pridem do tega, kar sem si zamislil. Tudi če v resnici ne morem plavati, hoditi v hribe, lahko to še vedno počnem v mislih in moje telo to občuti.«

Hvaležen

In seveda je hvaležen za ljudi, ki so mu ostali ob strani. Saj mnogi niso zdržali, ampak nekateri pa so. Ti bodo že vedeli, kdo so. In zelo je hvaležen zavodu Skupaj vitalni, ker mu omogoča, da lahko živi po svoji meri – kolikor je pač mogoče. Osebna asistentka Blanka (zadetek na loteriji, pravi Boris), mama treh sinov, ki se vsi odlično razumejo z Borisom, je povedala, da jih Boris vse navdihuje in jim pomaga pregnati slabe misli, kadar se naselijo vanje. Blanka je zatrdila, da ob Borisu pozabi na svoje težave. Lea, bodoča študentka, ki je ob njem štiri tedne, tudi ne more verjeti, da obstaja v Postojni živ dokaz, da so meje samo v naših glavah. Da nemogočih stvari ni. Blanka: »Mi zdravi imamo tisoč problemov, bolan ima samo eno željo – kako biti zdrav.«

Na koncu me je Boris vprašal, kako sem ga doživela. Nekaj časa sem si vzela za razmislek. Gledal me je v oči in kar sam prebral, kar je pisalo v njih. »Tako nemočen, pa poln moči.«