Osebni arhiv

Od leta 2017, ko je prvič postala svetovna prvakinja in četrta ženska na svetu s potopom do globine 100 metrov, je bila ne samo večkratna prvakinja in prva ženska, ki je dosegla globino 110 m v tekmovalnem potopu, temveč je tudi večkratna svetovna rekorderka. Nazadnje je na tekmovanju na Bahamih dosegla kar 123 m globine!

Kako takšni ekstremni napori vplivajo na njeno telo in psiho, nas je zanimalo. Poklicali smo jo v Švico, kjer blizu Ženeve živi z možem Florianom Burghardtom, prav tako potapljačem.

Povedali ste, da ste bili pred potopom utrujeni po neprespani noči. Kako je mogoče, da ste potem sploh dosegli tak rekord? Ste zjutraj, ko ste videli, da ste neprespani, rekli – joj, tole pa ne bo dobro?

Pred tem potopom tudi sicer ni šlo po načrtih. Že kakšen mesec pred to tekmo, torej v obdobju priprav, sem imela zdravstvene težave, tako da nisem bila pripravljena, kot bi si želela. Imela sem zamašena ušesa in sinuse, kar pomeni, da se sploh ne moreš potapljati. Pri kakšnem drugem športu lahko malo potisneš, greš malo na silo, čeprav nisi fizično optimalen, ker se telo bori, za potapljača pa taka težava pomeni, da se dejansko ne moreš potapljati.

To sem poskusila kompenzirati z drugimi treningi, ampak to ni idealno, daleč od tega, saj je pomembno, da sem čim več v vodi in ponavljam potope. Tako se privadiš na globino, se sprostiš, greš vse globlje … Tako se stopnjuje forma in se zgodi tista magija.

Magija je očitno nujna, glede na to, da menda niste posebej finančno nagrajeni, kajne?

Res je, pri tem športu naši zaslužki niso posebej visoki. Ampak zame je to še vedno izziv oziroma magija. Seveda je potrebnega ogromno fizičnega in mentalnega truda, ampak nagrada je velika – ti se pri potopu res odklopiš od sebe in priklopiš na življenje. To sploh ni preprosto, saj ne obstaja poseben gumb, temveč gre za proces, ki je koristen tudi sicer v življenju.

Rekordni potop ste torej opravili neprespani in takoj po bolezni. Precej noro!

Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z namenom. Ampak sem se kar namučila čustveno in mentalno, da sem ostala prizemljena in umirjena. Na tako tekmo se ne pripravljaš eno sezono, ampak zadnjih deset, tako da je to res pravi vrtiljak, če stvari ne gredo po načrtih. Pride torej nedolžen prehlad, ki pa v tem primeru sploh ni nedolžen. In je treba ostati miren, verjeti, da bo vse še dobro …

Daan Verhoeven

Koliko pred tekmo ste ozdraveli?

Dejansko prvič nisem imela simptomov med tekmo. (nasmešek) Dejansko niti zadnji potop za trening še ni bil optimalen (117 metrov)! Pri prvem potopu na tekmi sem prišla do 120 metrov, tako da mi je še precej manjkalo do rekorda. Ampak tekma je bila dolga in bi lahko imela skupaj tri potope, tako da sem upala, da bo pač naslednji dan bolje. Noč pred prvim potopom nisem spala, zato sem šla na manjšo globino. Dejansko sem imela insomnio – torej ni šlo samo za to, da bi malo ali slabo spala, ampak sploh nisem zatisnila očesa! Upala sem, da se bom naspala naslednjo noč, ampak je bilo enako – spet nisem spala niti malo.

Verjetno niste spali, ker ste bili nervozni pred tekmo?

Zagotovo! Vsa pričakovanja te obremenijo. In ker niti drugo noč nisem spala, sem se kar odločila, da vseeno poskusim z rekordom. Takšne neprespane noči sem v preteklosti že imela, tako da sem vedela, da bi lahko uspelo, čeprav je seveda večje tveganje. Pri potapljanju je nujno, da sebe in svoje telo res dobro poznaš, a vseeno ne moreš natanko vedeti, kako bo telo odreagiralo. Običajno imam dva ogrevalna potopa pred tekmo in takrat nekako vidim, kje stojim. Takrat se poskušam čim bolj odklopiti od vsega, da se res povežem s sabo.

Med temi potopi sem imela misli, ki niso bile idealne. Sicer nikoli nisem imela slabih izkušenj, ker se vedno dobro pripravim, ker ne tvegam. Zato me je negativna misel presenetila, zdelo se mi je, da se bliža katastrofa. A potem sem nekako ukrotila svoj um, v misli pa mi je prišla mantra »jaz sem ljubezen, jaz izbiram ljubezen« v angleškem jeziku, saj te stvari običajno v tem jeziku tudi prakticiram. Te besede so prišle kar same od sebe in sem si jih začela ponavljati.

Negativna misel pred tem potopom me je presenetila, zdelo se mi je, da se bliža katastrofa. Nato sem ukrotila um, v mislih pa sem mantrala: 'Jaz sem ljubezen, jaz izbiram ljubezen.’

To se je dogajalo kakšne pol ure pred začetkom, ko sem se počasi približala platformi in priklopila svojo zajlico, pa potem začela z dihanjem. V tej fazi sem se počutila res zelo mirno, nisem imela negativnih misli, v bistvu sem vse misli izklopila. Ta potop je trajal 3 minute in 46 sekund. Med potopom sem misli izklopila, dobila sem neko neverjetno moč, ki je nisem pričakovala glede na to, da nisem bila optimalno pripravljena.

Kako ste se počutili, ko ste priplavali na površje?

Po potopu potrebuješ nekaj sekund, da prideš k sebi, sicer pa je vse že stvar rutine. Telo sem seveda povsem izčrpala, ampak mišice so bile kar v redu. Se mi je pa res kamen odvalil od srca. Zanimivo – takrat sem zaklela, tako da so me vsi začudeno pogledali in se nasmejali, saj tega niso pričakovali. Ampak pričakovanja so se kopičila že leta – zadnji velik preskok sem imela leta 2021, ko sem se potopila do 122 metrov, in to mi je predstavljalo breme, kot je v športu pogosto, saj se potem vprašaš, kako boš to presegel. Tisti potop takrat je bil res magičen, tehnično izveden popolno.

Daan Verhoeven

Torej je bil lepši kot aktualni rekordni potop?

Tehnično gledano je bil boljši, pa nisem bila tako utrujena pred njim, tako da je bil drugačen. Vsekakor pa sem takrat v našem športu postala veliko ime, kot recimo Ilka Štuhec ali Tina Maze v smučanju, zato so od mene vsi veliko pričakovali in to je težko. Če nisi dovolj močen oziroma če so te projekcije premočne, te lahko to močno ovira.

Omenili ste treninge, psihične in fizične napore. Kako zahteven je v resnici ta šport? 

Ta šport je neverjetno kompleksen. Zelo je pomembno, da znaš izklopiti misli, sicer pa je to tudi zelo fizičen šport. Poleg običajnih vadb za kondicijo je pri nas specifično, da zadržujemo zrak, zato ni dotoka kisika v mišici. Če nisi vajen tega, bi mišice dejansko odpovedale. Zato poleg klasičnega fitnesa za moč delam še vaje z zadrževanjem zraka, saj se poskušam čim bolj privaditi, adaptirati telo na to situacijo.

Zato, recimo, v bazenu delam šprinte pod vodo, kar je izredno težek trening. Telo mora biti tudi zelo močno. Ko prideš v globino in se obrneš, je namreč za pot navzgor potrebno zelo veliko moči, saj te vse vleče navzdol. V globini se zrak v telesu stisne in začneš v nekem trenutku toniti.

Vas nič ne mika, če vas že vleče navzdol, da bi šli še kak meter nižje?

Gotovo, ampak nisem nora! (nasmešek) Da se to ne bi zgodilo, saj bi bilo smrtno nevarno, si nastavimo določeno globino. Če napovem 123 metre, potem globlje ne morem. To je prav zaradi takih, ki jim jaz pravim kamikaze, saj se spodaj odločijo, da se dobro počutijo in se bodo še malo spustili. Ne, tega pri nas ni! Globino si nastaviš glede na pripravljenost, treninge … Ker se zrak v telesu stiska, se stisne celo telo, tako da se je tudi na to treba privaditi.

Zdaj ste že v srednjih letih. Čeprav vsi za zdravje svetujejo športno aktivnost, pa je lahko vrhunski šport tudi nevaren in pušča posledice. Kako je s tem pri potapljanju?

Za zdaj še ni dovolj znanstvenih raziskav, da bi lahko zagotovo rekli, kaj pomeni, če si profesionalni potapljač. Je pa raziskav vedno več in niso pokazale, da bi potapljanje na dah škodovalo, kvečjemu so bile opažene koristi.

Daan Verhoeven

Še posebej je ta aktivnost koristna za psiho, saj moraš veliko delati na sebi, drugače se ne bi mogel spustiti v take globine, ker bi mi um govoril, da to ni normalno in da je nevarno. Ali pa bi hkrati razmišljala o tem, ali sem izklopila likalnik ali kaj podobnega, kar seveda ni v korist. Ker se znaš umiriti pred potopom, tudi druge stresne situacije v vsakdanjem življenju lažje predelaš in se umiriš.

Orodje, ki ga najbolj uporabljamo, je seveda dihanje. Dihanje je najpomembnejša funkcija v našem telesu! Mi pa vsak dan delamo posebne vaje prav za dihanje. S tem tudi umiriš živčni sistem, hormone, to vpliva še na imunski sistem, stres, vid … Seveda kot vrhunski športnik tudi paziš na prehrano. Torej je veliko pozitivnih vidikov.

Koliko časa potrebujete, da si opomorete po takem potopu?

Ker se mi je sprostilo toliko stresa zaradi pričakovanj in drugega, sem bila zaradi tega utrujena bolj kot zaradi potopa. Ponavadi se počutim utrujeno in potrebujem dva ali tri dni, da malo predelam, se pomirim. Moram pa še zmeraj trenirati, sicer takrat ne v globini, običajno sem izven vode. Vmes tudi malo poležim. Sicer pa v tem času zelo rada gledam risanko Heidi. Gledala sem jo že kot majhna na italijanski televiziji in jo obožujem. Zdaj jo gledam na spletu, pomirja me in navdihuje.

Potapljač je tudi  vaš mož. Kako je on doživel ta potop?

On je pri tej zgodbi izjemno pomemben! Ves čas je bil zraven, tudi pri potopu je bil tam, saj moraš imeti nekoga ob sebi. Verjetno je bil še bolj v stresu kot jaz, ker je točno vedel, kaj se dogaja z mano. On pozna mojo rutino, pozna delovanje vsake moje celice in uma. Vedel je, da nisem naspana in koliko mi ta potop pomeni, tako da je bila to tudi zanj res velika preizkušnja. Ne predstavljam si, kaj bi brez njegove podpore.

Daan Verhoeven

Sta potem proslavila?

Seveda. Takoj po potopu sicer nisem posebej proslavljala, saj sem imela možnost za še en poskus in sem sprva mislila, da bi poskusila še enkrat, vendar je bil en dan premalo za počitek, zato sem se novemu poskusu odpovedala. Takrat sva potem šla na večerjo. Na koncu smo imeli tekmovalci in sodniki, s katerimi smo itak že prijatelji, skupno zabavo. Na tistem otočku mi je uspelo najti prosecco, kar ni samoumevno, saj je to res zelo odročen otok, da smo nazdravili. Potem naju je čakala dolga pot domov, tam sva najprej oprala perilo, nato pa šla v vinorodno deželo na meji Francije in Nemčije in tri dni odkrivala rizling. To je najin slog proslavljanja! (smeh)

Pri potapljanju leta niso posebna ovira. Rekli ste, da boste nekoč trenerka ali pa boste ljudem pomagali predelovati stres. Kaj pa zdaj? Kakšne načrte imate še pri potopih?

Sprostil se je stres in odvalil se mi je kamen, saj sem imela ob tem potopu res veliko pričakovanj. To so težke izkušnje, ki si jih v resnici ne želim več. Upam, da se bom zdaj, ko sem šla čez to oviro, lahko bolj sprostila. Predvsem v tej disciplini. V drugih namreč nisem imela toliko stresa kot tu. Upam, da sem s tem potopom prekinila s pričakovanji.