Almra Ćatović

Ventilator na klopi ob steni se obrača po sobi kot kak blagoslavljajoči duhovnik in siplje odrešilno svežino na vse strani; zatohli poletni zrak valovi pod sunki njegove sape. Nasprotna stena je dodobra prelepljena s plakati, risbami in napisi; na največjem plakatu je z velikimi rdečimi črkami napisan naslov Dogovori. Pod njim so navedena pravila velike sobe, prvo med njimi je spoštljiva komunikacija – brez tega ni vstopa. Preostale meje so začrtane z zapovedmi, kot so brez nasilja, ne viset na telefonu, primerno oblačenje, pogovarjamo se v slovenskem jeziku in brez prepovedanih substanc. Meje so potrebne – ta soba je prostor pogovora in okrevanja, a zunaj nje je množica drugačnih svetov, tudi takšnih, ki jih sicer le redko obsije sončna svetloba. To so svetovi mladih ljudi, ki prihajajo v prostore Andragoškega zavoda Maribor, da spet najdejo pot, ki drži do človeške bližine – in  samega sebe.

PUM

V iskanju svojega mesta pod soncem

Udeleženke in udeleženci programa Projektno učenja mladih (PUM) so stari med 15 in 29 let. Eni so praktično še otroci, drugi imajo že sami otroke, vsem pa je skupno, da bi moralo biti najboljše še pred njimi, pa so se namesto tega znašli pred pregrado. Družinsko nasilje, odvisnost, duševne težave, menjava okolja, neuspeh v šoli ali pa preprosto življenjska smola – zidaki v zidu, ki jim je zaprl poti. Eni so iz večinske populacije, drugi so Romi, Albanci, Ukrajinci, Rusi …, vsi pa so tako ali drugače v manjšini, izločeni iz slovenske družbe, največkrat ne po svoji krivdi. Za marsikaterega od njih je PUM, če ne že zadnja, pa vsaj za dolgo časa nemara najpomembnejša priložnost za vključitev v skupnost. »Želimo doseči, da se počutijo varni in sprejeti, da se odprejo, povežejo, razvijajo, zacelijo … Formalno pa je cilj projekta PUM, da udeleženke in udeleženci zaključijo šolanje ter si najdejo delo,« mi pove mentor skupine, tridesetletni Gregor Vajs.

PUM

Skupina sicer šteje 24 članic in članov, a zaradi poletnih počitnic se jih na dan mojega obiska zbere nekako pol manj. Na dnevnem redu je določitev ideje za naslednji skupni izlet – muzej nima pravih možnosti proti kopanju, vprašanje je le, kam. Vzdušje je kot v šolskem razredu med glavnim odmorom; mladi glasovi žuborijo, ljudje se smejejo, paberkujejo, prijateljsko zbadajo in izmenjujejo ideje. A ne vsi. Dva ali trije ne rečejo ničesar, vztrajno molčijo in upirajo pogled v tla, kakor da bi želeli z očmi prežgati v podu luknjo, v katero bi se lahko skrili. Neko dekle sramežljivo navrže le, da se ona sploh ne bi kopala. Ne na mariborskem Otoku, ne v Radljah ob Dravi, ne kjerkoli drugje. Tudi ko po sejni sobi neslišno žegna ventilator, zunaj pa zemlja poka pod trideset in več stopinjami vročine, je v vzporednem svetu lahko še vedno zima. Mentor Gregor jo pomenljivo, razumevajoče pogleda, reče pa nič.

Kako spet zanetiti iskro

Gregor Vajs ve, kako je, ko je zunaj poletje, ti pa ne moreš pregnati mraza iz kosti. Tudi on je bil nekoč eden izmed njih – eden od tistih, ki med žuborenjem razposajenih glasov s spuščenim pogledom varijo zaklon v tleh. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana