Saj nismo rasisti, kajne?
Šefica jo je premerila od nog do glave in rekla, da takšna (črna) pa že ne more streči, kaj si bodo gostje mislili, v kuhinji pa ni nobenega prostega mesta.
Gimnazijka sem bila, ko se je na kmetih poročila moja sestrična. Rajanje je trajalo tri dni in medtem sem se večkrat sprehodila po majhni vasi, kjer je živela. Ugotovila sem, da imajo tudi na sosednji kmetiji ohcet; vzela sta se zelo bela domača hči in zelo črn študent medicine, ki je s seboj pripeljal še nekaj sorodnikov in prijateljev. Pa sem malo spraševala naokoli, ne vem, ali je bil to poskus raziskovalnega novinarstva ali ena od mojih prvih socioloških raziskav, skratka, hotela sem vedeti, kakšen je odnos ruralnega okolja, kot se temu bolj učeno reče, do mešanega zakona. Vsi vprašani so me gledali nekoliko začudeno, češ, kaj pa je narobe s tem, saj že dolgo hodita in on je zelo fejst fant. Pa še zdravnika je pametno imeti v družini. Le kuharica se je pritožila – tile tujci so z veseljem jedli vse, kar je pripravila, še posebej govejo juho z rezanci, potice pa se ni nihče dotaknil. Pa tako se je trudila!
V mojih mladih letih je bilo na mariborskih višjih in visokih šolah veliko tujih študentov, mnogi so potem pri nas tudi ostali. Nikoli ni bilo slišati, da bi se meščani, pa tudi podeželani spotikali obnje, morda tudi zato, ker je bilo takrat industrijsko mesto Jugoslavija v malem in smo bili navajeni raznolikosti. Zato me je precej vznemirilo, ko so me poslali kot mlado novinarko v enega od študentskih domov – razlog je bil rasizem.
Mlada temnopolta Afričanka, ki je prelepo govorila slovensko, je namreč diplomirala in se zaposlila prek študentskega servisa, da bi si nakupila najnujnejše za povratek domov. Štipendija je namreč zadoščala le za skromno življenje, vseh pet let študija ni obiskala domačih. Že prej se je večkrat zaposlila prek študentskega servisa, ne preveč, ker je pač morala redno izpolnjevati študijske obveznosti. Po diplomi pa je imela čas in je lahko sprejela polno zaposlitev za nekaj tednov, ko ji je potekel absolventski staž. Poslali so jo v restavracijo, kjer naj bi stregla in pomagala za šankom.
Šefica jo je premerila od nog do glave in rekla, da takšna (črna) pa že ne more streči, kaj si bodo gostje mislili, v kuhinji pa ni nobenega prostega mesta. Pretreseno dekle se je vrnilo na študentski servis, tam so zagnali vik in krik, šefica ni bila več dolgo šefica, in takrat, ko sem čedno deklico obiskala, je že imela kupljeno potovalko za odhod. Nikoli ni v Sloveniji doživela česa takšnega, mi je zatrjevala, le kakšen manjši otrok jo je včasih malce začudeno pogledal. Pa se mu je nasmehnila in to je bilo vse.
Zakaj pogrevam te stare zgodbe? Ker se je prejšnji teden razvedelo nekaj tako butastega, da komaj verjamem. Sprašujem se, ali je lahko lastnik prenočišč, torej turističnih zmogljivosti, rasist?
Nadaljevanje prispevka iz rubrike OB ROBU si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se