Ni mi vseeno: Saj ni res …Trump
In mi bedaki smo mislili, da je bedak. Saj verjetno je, a mi smo večji.
Mirno je vkorakal v Venezuelo in naštel naslednje, ki jih je nujno »odrešiti«. Ste morda slišali Merza rohneti zaradi Grenlandije, je morda Starman odločno povzdignil glas, je Meloni sploh kaj rekla? Orban pa malikovanja vsega, kar Trump počne, itak ne skriva. Trumpu razen prestrašenih Dancev nihče ne oporeka. Drugi so kot medvedek Pu.
»Se bo že kaj takega zgodilo, da bo bolje.« Ne bo se. Tako apatičnega in prestrašenega nabora »najvplivnejših« evropskih politikov že dolgo ni bilo. In temu primeren je odziv. In bodo tudi posledice. Vemo, kako se je začelo in končalo pred 80 leti. S 60 milijoni mrtvih. S takratnim orožjem, ki po »učinkovitosti« današnjemu ne seže niti do nožnega mezinca. Ker ko posamezniki zaslutijo, da lahko vse, se ne ustavijo. Morda smo v zadnjih desetletjih kar pozabili, kako pomembna je politika in kako nujno je, da jo vodijo kompetentni ljudje. Se pa, ko gre vse narobe, hitro spomnimo, kako butična država je Slovenija. Saj veste, kako je z butiki. Nekdo ima idejo, zasluti priložnost in nekaj časa je super, potem pa pride nekdo z boljšo »poslovno« idejo. A takrat je že prepozno.
Saj ste tudi vi opazili, da se le redki današnji politiki lahko primerjajo z onimi, ki so Slovenijo osamosvajali in jo postavili na zemljevid samostojnih držav. In pod kapo EU. Če ne bi imeli politikov, ki so majhni državi znali zagotoviti mednarodno priznanje, samostojne države ne bi bilo. Takrat smo imeli »kader«. Politike s kilometrino in vizijo. Kot je pred kratkim nekdo nekje zapisal, bili so to časi, ko so si poslanci v državnem zboru izmenjevali latinske citate. Danes mnogim niti slovenščina ne gre.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
