revija Jana

V eni taki butični državi, lepi, relativno socialni in varni. Prav nobene potrebe po Natovih vojaških bazah, kot so v Ramsteinu ali v Romuniji, nisem imela. Mimogrede, v teh bazah je lahko tudi deset tisoč vojakov. Za boljšo predstavo, v Sloveniji je v redni sestavi okoli šest tisoč vojakov. Zdaj pa je vse tako zamotano, da čakam, kdaj bo tudi kdo pri nas začel navijati za eno tako malo manjšo atomsko bombico.

Božičnica

Tudi naše predvolilne zdrahe so mi ljubše kot pogled prek plota. Tudi božičnica. Delavci so za, delodajalci pa na okopih. Ker da nimajo. Ker so časi težki. Če poslušamo nekatere najglasnejše delodajalce, predvsem pa njihove predstavnike, bi mnoge božičnica kar pokopala. Ker časi so težki, negotovi. Kar je res. Res pa je tudi, da imajo mnogi lastniki svoje žepe raje od delavčevih. In znajo ukrepati, skriti, preliti … bolj malo lastnikov propadlih firm konča med klošarji. Tisti, ki smo preneumni za finančna barantanja in veriženja, ne sledimo več. Berem, da je Zidarjevo vilo v Fiesi za milijon in pol kupil Slovenec, nepremičninski podjetnik, ki je lani posloval z izgubo. Očitno se da.  

Bombončki

Pa saj se tudi nam upokojencem obetajo  bombončki. V predvolilnem času bi stranke k pokojninam rade primaknile evro ali dva do tri. Da bomo vedeli, koga voliti. Pa še kaj novega izvemo. Recimo. Minister Mesec je v zagovoru sprememb povedal, da naj v prihodnje za izračun pokojnine ne bi štelo le 24, ampak 30 najboljših let. In razlog!? Pregovorna iznajdljivost slovenskega človeka. Menda mnogi samostojni podjetniki po letih, na osnovi katerih se izračunava pokojnina, »poskrbijo«, da v pokojninsko blagajno vplačujejo le še drobiž. Če sploh še kaj. O ti lumpi, sem pomislila. In se takoj ugriznila v jezik. »A ti pa ne bi, če bi ti bilo ponujeno? In bi znala, seveda.«

Najpametnejši – tudi mnogi od najbogatejših – so mojstri obvoznic. Zakaj 120 tisoč espejevcev ne bi bilo? Je pa res, nekaj jih poznam. In vem, vsem ne cvetijo rožice. Tako kot tudi onim v klasičnem delovnem razmerju ne. A slednji morajo nezmanjšane prispevke v pokojninsko blagajno vseeno vplačevati. Do zadnjega delovnega dne. V  Sloveniji je preveč obvoznic, ki iz poštenjakov delajo bedake, iz prefrigancev pa junake.

Novela

Novela pokojninske reforme, ki naj bi pokojninskemu sistemu ob današnjih demografskih razmerah  sploh zagotovila preživetje, se je prebila skozi prvo sito v parlamentu. A je še daleč od uveljavitve. Vse mogoče ji še stoji na poti. Tudi verjetni referendum. Opozicija  v času pred volitvami priložnosti gotovo ne bo zamudila. So pa pokojnine zame, ki mi matematika nikoli ni šla, res težava.

V Sloveniji je okoli 850 tisoč zaposlenih in 650 tisoč  upokojencev. Povprečna neto plača je okoli 1500 evrov, povprečna pokojnina okoli 900 evrov. Živimo dlje, število let, ko – spet povprečno – prejemamo pokojnine, je več kot 25. Posledično je upokojencev vedno več, zaposlenih pa zaradi demografije vedno manj. Dvig starosti za odhod v pokoj je nuja. Za polno pokojnino bo potrebna starost  62 let in 40 let delovne dobe. To je bistvo. Osnova. Občasni dodatki so manj pomembne reči. Zelo odvisne od vsakokratne oblasti. Ki pa, kot rečeno, rada deli, kadar mora na volitve.

Če si »že pod streho«, so vse to le številke. Pa ne le za nas. Ko sem zadnjič spraševala sina, ki je sedaj nekje na polovici določene delovne dobe, kako on gleda na vse to, me je pogledal, kot da sem z Lune. »Pokojnina? Briga me, kje je to … Otroci, služba, globalno razsulo … ti pa o penzijah!« Tako zelo prav ima, da mi je bilo kar nerodno, ker sem bleknila.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana