Natakarica, ki piše knjige
Cecilija. Cilka. Natakarica, ki s prijaznim nasmeškom in veliko skrite bolečine v očeh postreže z opojnimi besedami. Nekatere blažijo, druge režejo, vse pa povabijo k brskanju po predalih, kamor smo sami pred sabo skrili toliko lepega. Da bo manj bolelo. Cilka (rojena 1945.) je pri nekaj več kot sedemdesetih izdala tretjo knjigo. Knjigo, ki jo je napisalo življenje med drugo svetovno vojno. Knjigo o moški nadmoči, ki se izživlja nad bližnjimi in pušča grenke posledice. Cecilija je odlična opazovalka z velikim darom za pisanje. V šole ni hodila. Tudi brala ni veliko. Je pa živela življenje. Ni gledala stran. »Vse življenje sem delala z rokami. Res se dobro počutim, kadar sedem za mizo in začnem pisati. A ko oddam založniku in on reče, da je odlično napisano – to je zame, ki nimam nobene fakultete, nekaj ... nekaj velikega.«
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dobiva se na železniški postaji. Sedeva v lokal in najprej milo prosiva natakarico, da izklopi glasbo za čas intervjuja. »Težko se zberem ob glasbi,« reče ženska, ki je nekoč imela sanje. Rojeni v povojni čas ji ni bilo dano, da bi jih živela. Svoje otroštvo opiše v knjigi Ozri se, deklica. S tem si tudi dovoli občutiti vse zatajeno. In po tem, ko kot mlada služkinja zbere pogum in se prijavi na razpis za delo pomivalke posode v mariborskem hotelu Slavija, se njeno življenje šele zares začne. Ta del popiše v knjigi Hotel štiri zvezdice. Prav te dni pa je izšla njena tretja knjiga, ki jo je naslovila Ne povej mami. Močna zgodba, ki jo lahko zapiše samo človek, ki proti koncu svoje zemeljske poti zmore zaobjeti celotno sliko ne le enega življenja, ampak življenja več generacij, ki ne morejo presekati gordijskega vozla, če se tega zavestno ne lotijo.
Natakarica, ne kelnarica. »Kelnarica je veljalo za napol žaljivko, če so te tako poklicali, veliko vljudneje je bilo natakarica. To je poklic, v katerem se ti izostrijo mnogi čuti. Moraš biti brihten in pameten, pa dober psiholog, da 'prokužiš' gosta,« pove Cecilija in si naroči sadni čaj z limono. Postreže naju natakarica s kapo na glavi. Na železniški postaji dela, na obeh straneh so vrata odprta in ji najbrž ves čas piha v čedalje občutljivejša ušesa in še kam, obe pomisliva. To ni lahek poklic, ga moraš imeti rad in ljudi tudi. Cecilija ga je imela rada. Oh, pa kako! Vseh 35 let je rada hodila v službo, in to skrbno urejena. »Rada sem bila urejena, blond paževska pričeska, pa malo šminke. Vsake tri dni sem si umivala lase. Kot natakarica sem lahko izražala svoje zadovoljstvo kot ženska. In še vedno se rada uredim.« Videla in doživela je veliko. Odlična opazovalka je. Naraven dar za branje človeških duš ima. Pero ji teče tako lahkotno kot komu, ki se je dolga leta šolal, pilil in si srčno želel, da bi napisal, kar bi drugi z užitkom brali. Uspelo ji je. Njena univerza se je odvijala v hotelu Slavija. In to celih 35 let.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
